Jedro

Škoda zaradi izgubljenega zaslužka se presoja na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari.

Plačilo akontacije dohodnine se všteva v zavarovalno vsoto.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 6.349,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 7. 2006 dalje za premoženjsko škodo zaradi izgube na mesečnih prejemkih od 18. 10. 2003 do 1. 6. 2006, od tedaj dalje do 1. 11. 2009 pa mu plačevati mesečno odškodninsko rento z obrestmi. V presežku je tožnikov zahtevek zavrnilo. Nazadnje je toženki naložilo, da mora tožniku povrniti tudi 2.050,21 EUR njegovih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Toženka se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče mimo trditvene podlage zaključilo, da bi bil tožnik od oktobra 2003 do konca leta 2012 še zaposlen in da bi vse do izpolnitve pogojev za redno upokojitev lahko opravljal delo rudarja kot pred delovno nezgodo. Tožnik ni z ničimer izkazal, da bi lahko dobil delo v svojem poklicu, če ne bi bil invalid III. kategorije. Prav tako ni dokazal, da dela ni našel zaradi svoje okrnjene delovne sposobnosti, ki je bila posledica poškodbe pri delu. Tožnik ni bil aktiven iskalec zaposlitve, delovno razmerje pa mu je prenehalo zaradi likvidacije delodajalca. Sodišče ni ugotavljalo, kakšen dohodek bi tožnik prejemal glede na preostalo delovno zmožnost. Tudi tožnik ni ponudil ustreznih dokazov za zatrjevano škodo iz naslova izgube na dohodku. Izračuni izvedenke finančne stroke ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage zahtevka. Sodišče izvedenki ne bi smelo naložiti, naj sama pridobi podatke o plači primerljivega delavca. Sicer pa tožnik nikoli ni trdil, da bi bili njegovi dohodki enaki povprečni plači rudarja v Republiki Sloveniji. Sodišče bi moralo upoštevati povprečne osebne dohodke tožnika in na njihovi podlagi ugotavljati izgubo na dohodku. Toženka vztraja tudi pri ugovoru zastaranja. Tožnik je namreč šele po izvedenskem mnenju zvišal svoj rentni zahtevek. Poleg tega iz sodbe ni razvidno, ali je bila tožniku prisojena odškodnina v bruto ali neto znesku, zato se sodbe ne da preizkusiti. Sodišče je napačno zavrnilo ugovor omejene zavarovalne vsote, v katero se všteva tudi akontacija dohodnine od prisojene odškodnine za izgubljeni dohodek.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Ker se škoda zaradi izgubljenega zaslužka, upoštevaje tretji odstavek 168. člena Obligacijskega zakonika (OZ), presoja na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, je pri dokazovanju pravilno uporabilo dokazni standard mejne verjetnosti. Pretiran je zato pritožbeni očitek, da tožnikova škoda ni v zadostni meri izkazana. Tožnikovo izpoved je v celoti potrdil priča A. A., ki je bil vodja izpostave tožnikovega nekdanjega delodajalca, zato jima je sodišče lahko verjelo, sploh ker toženka ni ponudila nobenega tehtnega nasprotnega dokaza. Tako se je sodišče na podlagi izvedenih dokazov lahko dovolj zanesljivo prepričalo, da bi tožnik, če zaradi posledic škodnega dogodka ne bi postal invalid III. kategorije, še lahko delal v svojem poklicu, enako kot pred delovno nezgodo, in da bi se po likvidaciji njegovega takratnega delodajalca lahko zaposlil pri kakšnem drugem delodajalcu, tako pa je zaposlitev prav zaradi svoje okrnjene delovne sposobnosti izgubil in se nazadnje upokojil. Toženka ni dokazala, da tožnik, tudi če ne bi bilo poškodbe in njenih posledic, ne bi več dobil dela, oziroma, da je kljub invalidnosti dejansko imel možnost dobiti delo, ki bi ustrezalo njegovi preostali delovni zmožnosti. Njen očitek tožniku, da ni bil aktiven iskalec zaposlitve, ker ni pisal prošenj, ni upravičen. Tožnik je bil v evidenci nezaposlenih oseb, razumljivo pa je, da se ni bil dolžan javiti na vsako ponudbo za delo, če je bilo že vnaprej jasno, da ne izpolnjuje zahtevanih pogojev. Toženka tudi ni dokazala svoje trditve, da bi se tožnik, kot večina drugih gradbenih delavcev, že prej upokojil. Morebiten takšen tožnikov namen ne izhaja iz izvedenih dokazov, samo domneva pa za tako sklepanje ne zadošča. 6. Dovolj razumen in prepričljiv je zaključek izpodbijane sodbe, da bi tožnik, če ne bi bilo posledic delovne nezgode, lahko glede na svojo starost in delovne izkušnje zaslužil vsaj toliko, kot znaša povprečna plača rudarja v državi. Sodišče je ob pomoči izvedenke ta znesek pravilno zmanjšalo za tožnikove prejemke iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter tako izračunalo tožnikovo prikrajšanje iz naslova izgubljenega zaslužka. Toženki je že iz prejšnje pravde s tožnikom znano, kakšna je bila tožnikova plača pred delovno nezgodo, ter kakšni so bili njegovi poznejši prejemki, saj je tožniku izgubo na zaslužku delno že poravnala. Pritožbeni pomisleki o primerjalnih dohodkih, ki jih je za svoj izračun uporabila izvedenka, so zato odveč, prav tako očitek tožniku, da takih dohodkov ni izkazal. 7. Sodišče prve stopnje je plačevanje rente pravilno omejilo z upoštevanjem omejene zavarovalne vsote. Zmotno je sicer štelo, da vprašanje akontacije dohodnine ni stvar tega postopka. Plačilo akontacije dohodnine se namreč všteva v zavarovalno vsoto, kot pravilno izpostavlja toženka. Davčni zavezanec je resda tožnik, vendar mora akontacijo davka po zakonu plačati toženka. Ker pa je limit v obravnavanem primeru že dosežen, ostaja obdobje, za katerega toženka dolguje rento, nespremenjeno, in toženka drugačne oziroma ugodnejše odločitve ne more doseči. V zvezi s tem je nerelevanten njen očitek, da iz izreka sodbe ni razvidno, ali so prisojeni zneski neto ali bruto. Izrek sodbe sledi tožbenemu predlogu, skladno s prvim odstavkom 2. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kolikšna je toženkina obveznost, je v izreku jasno navedeno. Ker je, kot že navedeno, davčni zavezanec za plačilo dohodnine tožnik, bo torej toženka s plačilom akontacije dohodnine (delno) izpolnila njegovo obveznost, zato ne more biti dvoma, da prisojeni znesek predstavlja celotno (bruto) toženkino obveznost iz naslova plačila odškodnine za izgubljeni tožnikov zaslužek.

8. Toženkin ugovor zastaranja je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Tožnik je namreč po izvedenskem mnenju, v katerem je bila njegova škoda strokovno ovrednotena, spremenil rentni zahtevek ob isti dejanski in pravni podlagi, kot je bila zatrjevana v tožbi. Ker je zastaranje vezano na temelj odškodninske obveznosti, je bilo tudi glede zvišanega rentnega zahtevka pretrgano že z vložitvijo tožbe. Takšno stališče ne velja le za nepremoženjsko škodo, kot si zmotno razlaga pritožba, ampak tudi za premoženjsko škodo, z izjemo čistih denarnih terjatev.

9. Izpodbijana sodba je tako v dejanskem in pravnem pogledu pravilna, kar velja tudi za odločitev o stroških postopka, ki jih mora toženka glede na doseženi uspeh v pravdi povrniti tožniku. Sodišče prve stopnje jih je odmerilo skladno z odvetniško tarifo, čemur toženka v pritožbi obrazloženo ne oporeka.

10. Zatrjevanih ali uradoma upoštevnih procesnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo. Tožnik je podal zadostne trditve o vseh tistih dejstvih, ki predstavljajo njegovo dokazno breme, in predlagal tudi primerne dokaze zanje. Sodišče prve stopnje tako ni odločalo mimo trditvene podlage ali v nasprotju z razpravnim načelom, kot poskuša prikazati toženka v pritožbi. Sodba ima jasen izrek ter razumljive in popolne razloge, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti.

11. Ker pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Toženka je s pritožbo propadla, zato ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov. Odločitev o teh je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).