Jedro

Organ je pri obravnavi tožnikovega zahtevka smel uporabiti katastrske podatke. Iz vrisa tožnikovega GERK – a (tudi na ortofoto posnetek) pa je ugotovil, da je del zahtevane površine na parceli 2411, za katero tožnik, glede na materialno določbo, ki jo je v postopku organ uporabil (drugi odstavek 5. člena ZKme-1), ni predložil soglasja lastnika, torej ni izkazal, da ima pravico do uporabe tega zemljišča. S svojo odločitvijo organ ni posegel v lastninsko pravico tožnika na njegovi parceli 2410, niti odločitev organa ne pomeni, da tožnik dejansko uporablja parcelo 2411, oziroma da njegova dejanska uporaba presega mejno črto med parcelama 2410 in 2411. Kolikor tožnik meni, da potek meje med parcelama ne izkazuje resničnega lastninskega stanja, bo moral za to (ureditev spornega mejnega stanja) sprožiti ustrezne civilnopravne postopke oziroma postopek ureditve (določitve) meje. Na tožniku je dokazno breme v zvezi z njegovo trditvijo, kolikor meni, da je meja med parcelama ravna (iz naslova napake v katastru ali druge stvarnopravne podlage).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka tožniku zavrnil vpis GERK – a v evidenci GERK za del zemljišča označenega s parc. št. 2411, k.o. …. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik z namenom ureditve GERK – ov in vpisa GERK- ov na parc. št. 2410, katere lastnik je, zajel tudi del parcele št. 2411 k.o. …, katere izključni lastnik je A.A. Zahteva je bila sporna v površini 365 m2, ker je imel na zemljišču parc. št. 2410 delno vpisan GERK A.A.. Po pozivu organa se je A.A. strinjal z vrisom GERK – a na parceli št. 2410 v korist B.B. ter se umaknil za površino 254 m2 do meje s parcelo 2411. B.B. pa se ni strinjal z novim stanjem po prevzemu sproščenega dela ter je zahteval, da se vriše dejanska obdelava v naravi po izkazanih fotografijah in njegovi izjavi, da meja poteka v ravni liniji košnje travnika, kot izkazujejo dostavljene listine ob prevzemu in urejanju GERK – ov z dne 12. 3. 2015. Organ je zato ponovno pozval A.A., da se izjasni glede uporabe zemljišča parc. št. 2410, ki je dostavil listine in sicer potrdilo iz katastra, prikaz parcele 2410 in grafični prikaz iz evidence GERK z napisano izjavo. A.A. je tudi prepovedal, da se posega po GERKU – u in fizično v njegovo nepremičnino parc. št. 2411. V zvezi z izjavo B.B., da se parceli 2410 in 2411 obdelujeta v ravni liniji odkar pomni, pove, da je B.B. parcelo kupil šele v letu 2006, zaradi zaprtja vaške poti, po kateri nima dostopa na svojo parcelo pa je ne more obdelovati od leta 2008. Tožnik je v postopku vztrajal pri obsegu GERK – a vpisanega na parceli 2410, kot ga je predstavil s fotografijami in prikazom ortofoto posnetka iz programa PISO, ter da meja s sosednjo parcelo št. 2411 ni taka, kot izhaja iz zemljiškega katastra (ni zoba). Meja je ravna, torej takšna kot jo je prikazal s fotografijami, na katerih je vidno, da je tudi A.A. obdeloval zemljišče v ravni liniji. Predlagal je postavitev izvedenca geodetske stroke. Organ ugotavlja, da je bil s strani B.B. upravičeno uveden postopek vpisa za parcelo 2410, v delu prekrivanja nosilca A.A. v površini 254 m2, zato je v tem obsegu zahtevek ugodno rešil. S tem pa se tožnik ni strinjal in je ponovno podal zahtevek za vris GERK – a na parceli št. 2410, ki pa po zemljiškem katastru predstavlja severni del parcele 2411. Iz zemljiškega katastra izhaja, da meja med parcelama na severu ne poteka v ravni liniji košnje, kot to zatrjuje tožnik, temveč za cca 4,5 m proti notranjosti parcele 2410, zato del zemljišča, na katerem je B.B. zahteval vris GERK - a predstavlja že del parcele 2411, katera je v lasti A.A.. Organ je na podlagi drugega odstavka 5. člena Zakona o kmetijstvu (ZKme-1) ter ob upoštevanju poteka meja med parcelama menil, da B.B. ne izkazuje pravice do uporabe parcele 2411, zato je v tem delu vris GERK – a zavrnil. 2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. Zavrača navedbe, da bi bilo treba v postopku ugotoviti mejo. Organ je vezan na podatke iz uradnih evidenc, iz katerih izhaja dejansko stanje, ki je podlaga za odločanje. Grafični prikaz parcel predstavlja zemljiškokatastrski prikaz. V kolikor bi organ upošteval izjavo tožnika, da obdeluje tudi del parcele 2411, bi s tem posegel v pravice C.C.. Nepravilno ocenjuje tudi možno ravnanje organa, da bi v postopku sam ugotavljal mejo med parcelama.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je uveljavljal vpis GERK – a za svoje zemljišče, organ pa je zahtevek zavrnil. Tožnik je uveljavljal GERK, upravičenje do rabe zemljišča pa je utemeljeval z obstojem svoje lastninske pravice na tem zemljišču. Organ je zahtevek zavrnil, ker naj ne bi izkazal upravičenja do rabe zemljišča, oprl pa se je na podatke zemljiškega katastra. Tožnik je zatrjeval drugačno obliko parcele, to je ravno linijo med njima, ne pa takšno kot izhaja iz katastra. Zmotno je stališče, ki potek katastrske meje parcel v naravi enači z njenim izgledom na mapni kopiji. Katastrske meje v naravi so v svoji obliki pogosto drugačne od izgleda na parcelni mreži. Ni nič nenavadnega, da je katastrska meja parcele v naravi prikazana v drugačni obliki telesa od te, ki je razvidna iz načrta parcel. Tudi kolikor je neka meja v načrtu parcel zarisana ravno, to še ne pomeni, da je tudi v naravi ravna oziroma katastrsko mejo geodet v naravi lahko prikaže z lomi v več točkah tako, da ima parcela drugo obliko telesa, ali obratno. Zlasti je to značilno za vinogradniška območja, področje, ki je predmet postopka pa je v preteklosti bilo vinogradniško. Ključno je tudi, da prikaz katastrske meje v naravi ne pomeni spreminjanja meje, temveč je edini pravilen način ugotavljanja poteka mej parcele, saj so podatki zemljiškega katastra že po določbi sedmega odstavka 19. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) zgolj informativne narave in jih za ugotavljanje stvarnih pravic, torej poteka parcele v naravi, s tem pa tudi lastništvo zemljišča, ni dopustno neposredno uporabljati. Tožnik je uveljavljal vris GERK – a, ki predstavlja njegovo last in sodi v njegovo parcelo 2410, ker meja med parcelo 2410 in 2411 v naravi poteka v ravni liniji in nima zoba, kakršen je razviden iz načrta parcel. V dokaz je predložil trinajst fotografij od leta 2007 dalje, iz katerih izhaja, da tudi A.A. potek svoje parcele manifestira v ravni liniji, ortofoto izpisa, predlagal angažiranje izvedenca geodetske stroke. Določba drugega odstavka 5. člena ZKme-1 določa, da lastninska pravica na zemljišču njegovemu lastniku daje upravičenje do vrisa GERK – a na zemljišču. Ugotovitev obstoja lastninske pravice je torej odločilno dejstvo, iz zemljiške knjige pa izhaja, da je lastnik parcele 2410. Potek parcele v naravi in njeno obdelovanje je izkazal s fotografijami in izpisi iz spisov. Nasprotovanje trditvam tožnika predstavlja samo navedba A.A., ki pa se naslanja na podatke zemljiškega katastra, ki glede na določbo sedmega odstavka 19. člen ZEN niso pravno upoštevni. Tudi upravni organ gradi izključno na podatkih zemljiškega katastra. Podrejeno pa meni, da organ poteka meje in s tem lastništva tega dela zemljišča ne bi smel ugotavljati sam, z neposredno uporabo podatkov zemljiškega katastra. Postaviti bi moral izvedenca, ki bi v naravi prikazal takšno mejo, kot jo zatrjuje tožnik. Z opustitvijo izvedbe tega dokaza je organ storil bistveno kršitev postopka. Šele, ko bi se organ o poteku parcele 2410 v naravi prepričal z izvedencem geodetom, bi lahko odločil po postavljenem zahtevku v skladu s potekom meje, ki bi jo na terenu prikazal geodet. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5. Stranka z interesom v tem postopku A.A. predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali je organ vlogo tožnika za vpis GERK – a pravilno zavrnil, ker je zahteval vris deloma tudi na parceli 2411 k.o. …, katere ni lastnik (in nima za uporabo soglasja lastnika A.A.).

8. Na podlagi drugega odstavka 5. člena ZKme-1 se šteje, da ima nosilec pravico do uporabe zemljišč iz prejšnjega odstavka, če je lastnik ali zakupnik zemljišč oziroma ima za uporabo zemljišč pridobljeno soglasje lastnika zemljišč ali drugo pravno podlago, iz katere izhaja pravica do uporabe zemljišč. Ni sporno med strankami, da je tožnik lastnik parcele 2410 in A.A. parcele 2411. Sporno pa je, ali je organ za presojo tožnikovega zahtevka za vris GERK – a lahko uporabil zemljiškokatastrski prikaz in druge katastrske podatke in na tej podlagi zaključil, da tožnik zahteva vris GERK – a tudi na tuji parceli. Iz določbe sedmega odstavka 19. člena ZEN (na katero se tožnik kot podlago, da organ zemljiškokatastrskega prikaza ni mogel uporabiti, sklicuje) določa, da so meje parcel s parcelnimi številkami in zemljišči pod stavbo na območju RS grafično prikazane v zemljiškokatastrskem prikazu. Zemljiškokatastrski prikaz je slika oblike in medsebojne lege parcel. Geodetska uprava ga po potrebi lahko spremeni zaradi lokacijsko boljše predstavitve mej. Ta sprememba ne vpliva na stvarno pravne pravice lastnikov parcel in geodetska uprava ne obvešča o njej lastnikov parcel. Zemljiško katastrski prikaz se ne sme neposredno uporabljati za ugotavljanje poteka meje po podatkih zemljiškega katastra, lahko pa se uporablja za prikaz drugih podatkov, v geografskih informacijskih sistemih ali za druge podobne namene z opozorilom, da je prikaz mej informativen.

9. V obravnavani zadevi organ na podlagi zemljiškokatastrskega prikaza ni ugotavljal poteka meje med parcelama, še manj pa lastninsko pravico na parcelah, kot očita tožnik, pač pa glede na tožnikov zahtevek, ki ga je v skladu s prvim odstavkom 27. člena Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev (Pravilnik) vrisal na ortofoto posnetek (upravna enota vpiše RKG podatke o GERK tako, da na predlog nosilca ob njegovi prisotnosti na ortofoto vriše meje GERK, vpiše domače ime in vrsto rabe GERK ter ostale podatke v skladu s tem pravilnikom) in ugotovil, da zahteva tudi del parcele 2411, katere lastnik ni in za katere uporabo nima soglasja (drugi odstavek 5. člen ZKme-1) glede na zemljiškoknjižne podatke.

10. Ortofoto posnetke in ostale katastrske podatke pa je organ lahko uporabil pri presoji tožnikovega zahtevka na vris GERK - a, ker ga za to pooblašča ZKme-1. Prvi odstavek 143. člena ZKme-1 določa podatke, ki se v RKG za posamezno kmetijsko gospodarstvo vodijo (peta alineja določa, da je podatek tudi kmetijsko zemljišče v uporabi s podatki iz 144. člena ZKme-1). V petem odstavku 144. člena ZKme-1 pa je določeno, da se za GERK v RKG vodi tudi grafična površina in obseg. Prvi odstavek 166. člena ZKme-1 pa določa zbirke podatkov, ki jih lahko organi uporabljajo za izvajanje ukrepov kmetijske politike in za zagotavljanje varnosti, kakovosti in pravilnosti označevanja živil, med njimi je naštet tudi zemljiški kataster (identifikacijska oznaka parcele, meja parcele, površina, firma in ime in priimek ter sedež ali naslov lastnika in upravljalca s hišno številko) ter zbirke podatkov iz prostorskega informacijskega sistema po predpisih o prostorskem načrtovanju. Drugi odstavek 166. člena ZKme-1 pa določa, da za vodenje in upravljanje zbirk podatkov lahko ministrstvo uporablja tudi temeljne topografske načrte, topografske karte, pregledne karte in ortofoto.

11. Za ugotovitev dejanskega stanja pri obravnavi tožnikovega zahtevka za vpis GERK – a, ki ga je organ obravnaval v skladu s sedmim odstavkom 144. člena ZKme-1, ki določa, da če v postopku prijave kmetijskega zemljišča ali spremembe že vpisanega zemljišča pride do prekrivanja površin drugega ali drugih kmetijskih gospodarstev, upravna enota o tem obvesti vse nosilce kmetijskih gospodarstev, pri katerih je ugotovljeno prekrivanje, in jih pozove k uskladitvi. Če do uskladitve ne pride, o tem odloči pristojna upravna enota. Če v postopku ni mogoče ugotoviti, katero kmetijsko gospodarstvo je upravičeno do vpisa površin, pristojna upravna enota izda odločbo o prekrivajoči površini. Organ je glede na citirana zakonska določila iz ZKme-1 in Pravilnika pri obravnavi tožnikovega zahtevka, kot je sodišče povzelo pravno podlago v prejšnjem odstavku, smel uporabiti katastrske podatke. Iz vrisa tožnikovega GERK – a (tudi na ortofoto posnetek – prvi odstavek 27. člena Pravilnika) pa je ugotovil, da je del zahtevane površine na parceli 2411, za katero tožnik, glede na materialno določbo, ki jo je v postopku organ uporabil (drugi odstavek 5. člena ZKme-1), ni predložil soglasja lastnika, torej ni izkazal, da ima pravico do uporabe tega zemljišča. S svojo odločitvijo organ ni posegel v lastninsko pravico tožnika na njegovi parceli 2410, niti odločitev organa ne pomeni, da tožnik dejansko uporablja parcelo 2411, oziroma da njegova dejanska uporaba presega mejno črto med parcelama 2410 in 2411. Kolikor tožnik meni, da potek meje med parcelama ne izkazuje resničnega lastninskega stanja, bo moral za to (ureditev spornega mejnega stanja) sprožiti ustrezne civilnopravne postopke oziroma postopek ureditve (določitve) meje.

12. Besedilo določbe sedmega odstavka 19. člena ZEN, „da je prikaz mej informativen“, ni podlaga za nemožnost uporabe grafičnih podatkov zemljiškega katastra v postopkih kot obravnavan. Organ za pravilno ugotovitev dejanskega stanja tudi ni bil dolžan angažirati izvedenca geodetske stroke, ki bi v naravi vzpostavil mejo med parcelama 2410 in 2411, za obravnavo tožnikovega zahtevka ter je dejansko stanje smel ugotavljati na podlagi katastrskih podatkov. Zemljiškokatastrski prikaz obeh parcel ne kaže oblike obeh parcel in ravne meje med njima, kot zatrjuje tožnik. Na tožniku je dokazno breme v zvezi z njegovo trditvijo, kolikor meni, da je meja med parcelama ravna (iz naslova napake v katastru ali druge stvarnopravne podlage). Do spremembe tega podatka, ki ga organ uporablja kot prevzetega, pa ga je dolžan pri obravnavi zahtevkov v zvezi z ukrepi kmetijske politike, v skladu s citiranimi določili ZKme-1 (143., 144., 166. člen), uporabiti (v zvezi z obliko in lego parcel kot določa 19. člen ZEN) ter obravnavo zahtevkov nosilcev kmetijskih gospodarstev za vris GERK – ov. Po povedanem je neutemeljen tudi očitek o nepravilni uporabi drugega odstavka 5. člena ZKme-1, saj izrek odločbe ne posega v lastništvo parcele 2410 in možnost njene uporabe oziroma uveljavljanja pravic iz njene uporabe v zvezi z ukrepi kmetijske politike.

13. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

14. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.