Jedro

Analize, ki jih je opravila toženka, že na prvi pogled ne predstavljajo le uporabe podatkov iz uradnih evidenc (uradnih podatkov), ki jih mora toženka voditi v skladu z 200. členom ZEKom-1, saj se namreč toženka sklicuje še na druge okoliščine, ki iz uradnih evidenc radijskih frekvenc in imetnikov ODRF direktno ne izhajajo in tega toženka niti ne trdi. To pomeni, da v konkretni zadevi ne more iti za primer iz 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP, torej bi v smislu 146. člena ZUP toženka pred izdajo izpodbijane odločbe morala tožnika seznaniti (tudi) z rezultati analiz, na katere je oprla svojo odločitev.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije št. 38111-16/2016/8 z dne 26. 7. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka zavrnila zahtevek družbe A., d.o.o. (prej B., d.o.o.), zdaj družbe C., d.o.o. (v nadaljevanju tožnik) za spremembo odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc (v nadaljevanju ODRT) št. 38111-27/2016/8 z dne 18. 4. 2016 na oddajni lokaciji ... na frekvenci 107,8 MHz tako, da se A., d.o.o. na oddajni lokaciji... dodeli nova prosta radijska frekvenca za čas oddajanja od 00:00 do 24:00. V 2. točki izreka pa je zavrnila tudi zahtevek družbe A., d.o.o. za spremembo odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc št. 38111-27/2016/8 z dne 18. 4. 2016 na oddajni lokaciji ... na frekvenci 107,8 MHz tako, da se A., d.o.o. na drugih oddajnih lokacijah dodelijo nove proste radijske frekvence, po skupnem seštevku pokrivanja primerljive doslej dodeljenemu območju pokrivanja, vse za čas oddajanja od 00:00 do 24:00. V 3. točki izreka je ugotovila, da stroški postopka niso nastali. V obrazložitvi navaja, da je A., d.o.o. oziroma zdaj tožnik, zahteval najprej spremembo ODRF št. 38111-27/2016/8 tako, da se mu dodeli nova prosta radijska frekvenca za čas oddajanja od 00:00 do 24:00. V okviru ugotovitvenega postopka je toženka pregledala radiofrekvenčni spekter na predvidenem območju pokrivanja nove proste radijske frekvence na ..., tj. na območju med ... Izvedla je temeljito analizo celotnega radiofrekvenčnega pasu od 87,5 MHz do 108,0 MHz, ki je skladno z ratificirano mednarodno pogodbo Območni sporazum o uporabi pasu 87,5–108,0 MHz za FM zvokovno radiodifuzijo (Območje 1 in del območja 3), Uredbo o načrtu razporeditve radiofrekvenčnih pasov in Splošnim aktom o načrtu uporabe radijskih frekvenc, namenjen prizemni FM zvokovni radiofuziji. Ob ugotovljenem dejanskem stanju, ki je v tehničnem delu podprto s teoretičnimi preračuni s pomočjo programa ICS Telekom in strokovnimi analizami radiofrekvenčnega spektra, toženka zaključuje, da sprememba ODRF na način, da se tožniku dodeli nova prosta radijska frekvenca za 24-urni čas oddajanja (primarni tožnikov zahtevek), ni mogoča. Katerakoli potencialna nova radijska frekvenca bi povzročala motnje sprejema drugih radijskih frekvenc in ne bi bila mednarodno usklajena ter bi posegala v koristi drugih imetnikov ODRF. V zvezi s tožnikovim podrednim zahtevkom za spremembo ODRF tako, da bi se mu na drugih oddajnih lokacijah dodelilo nove proste radijske frekvence, pa toženka prav tako ugotavlja, da mu ni mogoče ugoditi, ker bi prišlo do posega v pričakovane koristi drugih, ki so prav tako zainteresirani za pridobitev radijskih frekvenc, tudi nadomestnih radijskih frekvenc, ki jih zahteva tožnik. Poleg tega niso izpolnjeni zakonski pogoji za dodelitev nadomestnih radijskih frekvenc. Z ugoditvijo tožnikovemu zahtevku bi se zaobšlo določbe Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1), ki urejajo obligatornost javnih razpisov pri podeljevanju pravic uporabe radiodifuznih FM radijskih frekvenc.

2. Tožnik v tožbi navaja, da je 10. 2. 2016 pri toženki vložil vlogo za razdružitev "time-share" oddajanja zvokovne radiodifuzne radijske postaje na oddajni lokaciji ... na frekvenci 107,8 MHz. Radiu D., zdaj Radio E., in Radiu F. je bila namreč ta skupna frekvenca dodeljena naključno. Vlogo je podal z namenom razrešitve začasne rešitve problema dolgoletnega "time-sharinga" med G. radiem in Radiem F. Ker je bila na voljo zgolj ena dodatna frekvenca in ker je G. radio s postopkom začel prvi, je bilo dogovorjeno, da se najprej reši problem G. radia, Radiu F. je bila dodeljena nova frekvenca, začasno pa mu je bil v "time-sharing" dodeljen takrat nastajajoči Radio D., z obljubo, da se bo Radiu D. našlo novo frekvenco, saj so se vsi akterji strinjali, da povezava informativnega in komercialnega radia iz različnih krajev ni razumna. Tožnik trdi, da mu ni bila dana možnost izjave glede ugotovitev pregleda radiofrekvenčnega spektra na predvidenem območju pokrivanja nove proste radijske frekvence in glede ugotovitev analize celotnega radiofrekvenčnega pasu od 87,5 MHz do 108,0 MHz. Za okoliščino, da so bila opravljena navedena dejanja, je izvedel šele z izdajo izpodbijane odločbe. S tem mu je bila kratena pravica do izjave, toženka pa je kršila načelo kontradiktornosti. Tožnik poleg tega še trdi, da izpodbijana odločba ugotovljenega dejanskega stanja ne navaja v zadostni meri, da bi bil mogoč njen preizkus. Toženka navaja zgolj, da je proučila njegov predlog za spremembo ODRF in obstoječe pogoje uporabe radijskih frekvenc, ne da bi izčrpno navedla, katera dejstva je ugotovila ter jih kot pravno relevantna upoštevala, in da je parametre oddajanja na predmetnih frekvencah ugotovila na podlagi predpisov in uradnih evidenc, ne da bi navedla, katere uradne podatke je upoštevala. Tožnik sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijano odločbo in toženki naloži v plačilo stroške postopka v roku 15 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe do plačila.

3. Toženka v odgovoru na tožbo nasprotuje navedbam tožnika in vztraja pri stališčih, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Na tožnikov očitek o kršitvi načela kontradiktornosti odgovarja, da je ta neutemeljen, ker je presojo opravila na podlagi podatkov iz uradnih evidenc. Vsi elementi te presoje so pojasnjeni v izpodbijani odločbi, zato ne držijo navedbe tožnika, da naj bi bila obrazložitev odločbe pomanjkljiva in naj je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Toženka je namreč v njej navedla vsa pravno relevantna dejstva in jih obrazložila, prav tako pa je navedla tudi, zaradi katerih dejstev zahtevkom tožnika ni bilo mogoče ugoditi. V okviru te presoje ne gre za ugotavljanje novih relevantnih dejstev, ki tožniku ne bi bila znana oziroma v zvezi s katerimi bi se mu moralo dati dodatno možnost zjasnitve. Tožnik je imel možnost navesti vsa relevantna dejstva že ob podaji vloge in nato tudi na ustni obravnavi. Toženka sodišču predlaga, naj kot neutemeljeno zavrne tožbo in tožnikov zahtevek za povračilo stroškov postopka.

4. Stranki upravnega spora sta naknadno vložili še pripravljalni vlogi, v katerih vztrajata vsaka pri svojih stališčih, pri čemer tožnik v pripravljalni vlogi tudi dopolnjuje tožbene navedbe z ugovori, ki se nanašajo na materialno pravo in v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje.

K I. točki izreka

5. Tožba je utemeljena.

6. Predmet upravnega spora je odločba toženke o zavrnitvi tožnikovega predloga za spremembo ODRF št. 38111-27/2016/8 z dne 18. 4. 2016 tako, da bi se tožniku po njegovem predlogu na oddajni lokaciji ... dodelila nova prosta radijska frekvenca oziroma podredno, da bi se mu na drugih ustreznih oddajnih lokacijah dodelile nove proste radijske frekvence, primerljive obstoječemu območju pokrivanja, v obeh primerih za 24-urni čas oddajanja.

7. Toženka je svojo odločitev oprla na tretji odstavek 57. člena ZEKom-1. Ta določa, da je sprememba ODRF na predlog njenega imetnika mogoča samo v okviru območja pokrivanja iz te odločbe in to tako, da se s tem ne posega v pravice drugih ter pod pogoji tega zakona. Kadar pa gre za spremembo ODRF za opravljanje radiodifuzije, je sprememba mogoča tudi zunaj območja pokrivanja, če taka sprememba zagotavlja večjo učinkovitost uporabe radijskih frekvenc ter taka sprememba ne posega v koristi, ki jih imajo drugi imetniki ODRF, če so izpolnjeni pogoji iz tega zakona.

8. Tožnik v tožbi primarno ugovarja, da je toženka pri tej presoji kršila njegovo pravico do izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Trdi, da mu glede ugotovitev pregleda radiofrekvenčnega spektra na predvidenem območju pokrivanja nove proste radijske frekvence in glede ugotovitev analize celotnega radiofrekvenčnega pasu od 87,5 MHz do 108,0 MHz ni bila dana možnost izjave.

9. Toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe najprej navaja, tako pa dodatno pojasnjuje še v odgovoru na tožbo, da naj bi se imel tožnik možnost izreči o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, na ustni obravnavi. Vendar iz zapisnika ustne obravnave z dne 30. 3. 2016, ki se nahaja v upravnem spisu, ni razvidno, da bi toženka na ustni obravnavi seznanila tožnika z izsledki opravljenih analiz glede možnosti dodelitve nove radijske frekvence na oddajni lokaciji ..., kot jih pojasnjuje v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Toženka nadalje trdi, da naj bi tožnik že tekom upravnega postopka vedel, da Republika Slovenija s primerljivo radijsko frekvenco na oddajni lokaciji ... ne razpolaga, kar da izhaja iz besedila petega odstavka na 3. strani zapisnika ustne obravnave z dne 30. 3. 2016. Vendar v nadaljevanju zapisnika (zlasti osmi odstavek na 3. strani) povsem jasno izhaja, da je pooblaščenec tožnika na ustni obravnavi dopuščal možnost obstoja primerljive radijske frekvence na ..., torej ni mogoče vzeti, da je bil tožnik pred izdajo izpodbijane odločbe seznanjen z ugotovljenim dejanskim stanjem, relevantnim za odločitev o njegovem zahtevku. V zvezi z navedbo toženke v odgovoru na tožbo, češ da analiza frekvenc ni analiza v smislu dokumenta, temveč računalniška preveritev, pa je treba odgovoriti, da oblika ugotovitev iz upravnega postopka ne more vplivati na možnost stranke, da se z njimi na primeren način seznani.

10. Po povedanem sodišče ni sledilo navedbam toženke, da naj bi se imel tožnik možnost izreči o ugotovitvah analiz frekvenc, ki jih je opravila in na katere se sklicuje v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

11. Zato je, glede na to, da pa toženka izrecno tudi navaja, da je o primarnem tožnikovem zahtevku odločila po pravilih skrajšanega ugotovitvenega postopka, in sicer na podlagi 2. točke prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), sodišče opravilo presojo, ali se lahko toženka utemeljeno sklicuje na to zakonsko podlago.

12. ZUP v 2. točki prvega odstavka 144. člena določa, da lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da ugotoviti stanje zadeve na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. V tem primeru organu ni potrebno zaslišati stranke (tretji odstavek istega člena).

13. Po oceni sodišča pa analize, ki jih je opravila toženka, že na prvi pogled ne predstavljajo le uporabe podatkov iz uradnih evidenc (uradnih podatkov), ki jih mora toženka voditi v skladu z 200. členom ZEKom-1, saj se namreč toženka sklicuje še na druge okoliščine, ki iz uradnih evidenc radijskih frekvenc in imetnikov ODRF direktno ne izhajajo in tega toženka niti ne trdi. To pomeni, da v konkretni zadevi ne more iti za primer iz 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP, torej bi v smislu 146. člena ZUP toženka pred izdajo izpodbijane odločbe morala tožnika seznaniti (tudi) z rezultati analiz, na katere je oprla svojo odločitev.

14. Ker toženka tako ni ravnala, je kršila načelo kontradiktornosti postopka (9. člen ZUP). Ta kršitev se po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v vsakem primeru šteje za bistveno, torej za takšno, ki je vplivala na pravilno odločitev toženke v zadevi.

15. Kolikor se toženka v prid svojemu drugačnemu stališču sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS I U 465/2015 z dne 3. 11. 2015, sodišče pojasnjuje, da neutemeljeno, saj je bistveno drugače kot v obravnavani zadevi tam v 12. točki obrazložitve sodbe jasno navedeno, da je bila stranka z relevantnimi ugotovitvami seznanjena. V obravnavani zadevi sodišče ugotavlja drugače. 16. Glede na naravo ugotovljene nezakonitosti izpodbijane odločbe se sodišče v presojo preostalih tožnikovih navedb, tudi glede podrednega zahtevka, ne more spuščati, saj bi bila takšna presoja (lahko) preuranjena. O podrednem zahtevku organ odloča le v primeru, če ne ugodi primarnemu. Tudi sicer pa tožnik šele v naknadni pripravljalni vlogi, vloženi po poteku 30-dnevnega prekluzivnega roka za vložitev tožbe, določenega v prvem odstavku 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ne more navajati dejstev in dokazov, kolikor dejansko predstavljajo dopolnitev tožbe.

17. S strani tožnika predlaganih dokazov (zaslišanje strank, postavitev izvedenca) sodišče ni izvajalo. V skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 je namreč lahko odločilo na seji, torej že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa.

18. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo na podlagi tretjega odstavka tega člena vrača toženki v ponoven postopek, da odpravi ugotovljeno kršitev; v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je toženka vezana na v tej sodbi izražena stališča sodišča, ki se tičejo postopka.

19. Z vidika odločanja v ponovnem postopku sodišče zgolj kot obiter dictum pripominja, da se toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje (le) na tretji odstavek 57. člena ZEKom-1, te pravne podlage pa tožnik v svoji zahtevi z dne 10. 2. 2016 niti ni navajal, pač pa se je pri tem členu skliceval na sedmi odstavek. Ker je od tega, kaj v konkretnem primeru predstavlja dejansko stanje, relevantno glede na ustrezno materialnopravno podlago, lahko odvisna vsebina zagotavljanja načela kontradiktornosti, bi pri pravilnem postopanju toženka (ne glede na to, da na tožnikovo pravno kvalifikacijo zahtevka sicer ni vezana) v ponovnem postopku morala presoditi tožnikove navedbe še glede na sedmi odstavek 57. člena ZEKom-1, saj se nanj tožnik izrecno sklicuje in omenja nekrivdne razloge za obstoječe stanje. Torej bi se toženka morala v odločbi ustrezno opredeliti do tega (poleg presoje pogojev po tretjem odstavku 57. člena ZEKom-1).

K II. točki izreka

20. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnik upravičen do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnika je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) ter 22 % DDV, ki znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve sodbe. Drugače kot zahteva tožnik v tožbi, v skladu s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo, in ne že od izdaje sodne odločbe.