Jedro

Določbe V. poglavja OT ne utemeljujejo zaključka tožene stranke, da je pregled spisa in posvet s stranko zajet že v postavkah tega poglavja. Navedena storitev je tako zajeta v XXI. poglavju OT, v tar. št. 39/2. Posledično bi tožena stranka tožniku za navedeno postavko morala priznati priglašene stroške, kakor tudi v zvezi s to postavko priglašene stroške v zvezi z opravljenim delom (z dne 6. 1. 2016), to je kilometrino, parkirnino in odsotnost med prevozom.

Odvetniku pripada polovični znesek samo za plačilo za delo, ne pa tudi polovični znesek za stroške v zvezi z opravljenim delom, kar pomeni, da se stroški v zvezi z opravljenim delom priznajo v celotnem (in ne v polovičnem) znesku.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 401/2015 z dne 21. 1. 2016 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku priznala nagrado in stroške v skupnem znesku 170,87 EUR. V obrazložitvi navaja, da je bil tožnik po odločbi Okrožnega sodišča v Novem mestu opr. št. Bpp 401/2015 z dne 14. 12. 2015 prosilcu dodeljen za pravno svetovanje in zastopanje v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani VII K 21322/2015. Tožniku je odmerila nagrado in stroške za opravljeno delo v skladu z veljavno odvetniško tarifo (OT) in upoštevaje tudi Zakon o odvetništvu (ZOdv). Priznana nagrado obsega plačilo za zastopanje upravičenca na predobravnavnem naroku po tar. št. 10/1 OT v višini 200 točk in za zastopanje upravičenca na naroku za izrek kazenske sankcije po isti tar. št. v višini 200 točk, nadalje odsotnost iz pisarne dne 15. 1. 2016 po 6. členu OT v višini 120 točk, končno poročilo stranki po tar. št. 39/3 OT v višini 50 točk ter izdatke v zvezi s fotokopiranjem spisa 1,80 EUR, potne stroške v višini 74,00 EUR in parkirnino v višini 4,30 EUR (za udeležbo na narokih 15. 1. 2016). Skupno bi bilo tožniku treba priznati plačilo v višini 261,63 EUR za odvetniške storitve (570 točk x 0,459 EUR) in izdatke v višini 80,10 EUR, v seštevku torej 341,73 EUR. Ker pa je pri končni odmeri plačila odvetniku treba upoštevati še določbo petega odstavka 17. člena ZOdv, da je odvetnik upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, kadar izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, tožniku pripada zgolj plačilo v višini 170,87 EUR.

2. Tožena stranka odvetniku ni priznala priglašene storitve za posvet s stranko in za pregled spisa po tar. št. 39/2 OT v višini 200 točk, ker gre za storitve, ki so zajete pod postavko nagrade za zagovor na predobravnavnem naroku. Tarifna št. 39 OT sicer določa nagrado za posvete, preglede listin in podobno, ob hkratnem pogoju, da storitve iz te tar. št. niso zajete v drugih tar. št., ker gre za samostojno storitev, kar pa v konkretnem primeru ni izpolnjeno. Posledično tožniku tudi ni priznala izdatkov, ki so mu v zvezi s tem nastali (kilometrino, parkirnino in odsotnost iz pisarne dne 6. 1. 2016). Nadalje mu tudi ni priznala priglašenih storitev zastopanja obdolženca na naroku pred senatom treh sodnikov, saj iz zapisnika z naroka glavne obravnave z dne 15. 1. 2016, ki ga je tožnik priložil, izhaja, da je obdolženec na predobravnavnem naroku, ki se je opravil pred sodnikom posameznikom, priznal krivdo in predlagal, da se narok za izrek kazenske sankcije opravi takoj in pred isto sestavo sodišča, torej pred sodnikom posameznikom. To pomeni, da tožniku nagrada za oba naroka pripada, vendar v nižji vrednosti kot jo je zahteval in sicer po tar. št. 10/1 OT, kar znaša 200 točk za posamezni narok.

3. Tožnik vlaga tožbo, ker tožena stranka pri izdaji izpodbijanega akta ni pravilno uporabila zakona in na zakon oprtega predpisa in ker je tudi nepravilno in nepopolno ugotovila dejansko stanje in iz tako ugotovljenih dejstev napravila napačen sklep o dejanskem stanju. Poudarja, da je opravljal storitve v dveh dneh in sicer je dne 6. 1. 2016 opravil pregled kazenskega spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VII K 21322/2015 in za ta dan priglasil stroške pregleda spisa, kopiranja in posveta s stranko po tar. št. 39/1 OT ter za prevoz (na relaciji Črnomelj – Ljubljana – Črnomelj), parkirnino v skladu z 10. členom OT in odsotnost med prevozom v skladu s 6. členom OT. Dne 15. 1. 2016 pa je zastopal upravičenca na dveh narokih, na predobravnavnem naroku in na naroku za izrek kazenske sankcije, za kar je priglasil stroške zastopanja za oba naroka, poleg tega pa še kilometrino, parkirnino in odsotnost med prevozom po istih tar. št. kot za dne 6.1. 2016. 4. Ne strinja se z zavrnitvijo storitve „posvet s stranko in pregled spisa“ ter s to storitvijo povezano zavrnitvijo plačila prevoznih stroškov, ki so mu na ta dan (6. 1. 2016) nastali. Meni, da pri navedeni storitvi ne gre za storitev, ki je že zajeta v zagovor, saj je priprava zagovora popolnoma neodvisna faza postopka, posebej še v kazenskem postopku, kjer je ključnega pomena, da se pridobijo in pregledajo vse listine, ker brez vpogleda v spis sploh ne bi mogel zastopati stranke. Tožena stranka je tudi kršila 6. in 10. člen OT s tem, ko mu ni priznala kilometrine, parkirnine in odsotnosti med prevozom.

5. Tožena stranka je določbe ZOdv in OT kršila tudi s tem, da mu je za zastopanje pred sodiščem dne 15. 1. 2016 priznala zgolj polovične stroške zastopanja in polovične prevozne stroške (za kilometrino, parkirnino in odsotnost med prevozom). Sklicuje se na peti odstavek 17. člena ZOdv. Ker le-ta uporablja dikcijo plačila za delo, so predmet polovičnega plačila lahko samo postavke, ki niso zajete v posebnem delu OT, torej postavke, ki predstavljajo plačilo za delo; ni pa predmet plačila v skladu s citirano določbo vračilo stroškov, ki so nastali pri opravljanju dela. Zato je tožnik upravičen do plačila teh stroškov v celoti.

6. Tudi odločitev tožene stranke v zvezi s priznanjem stroškov za zastopanje na dveh narokih, ko mu je sicer priznala dve nagradi po tar. št. 10/1 OT (2 x 200 točk, upoštevaje 17. člen ZOdv 2 x 100 točk) je nepravilna iz več razlogov. Tožnik je v kazenskem postopku opravljal storitve, ki so predmet tega spora, vendar se sojenje ni odvijalo pred sodnikom posameznikom. Zakon o kazenskem postopku (ZKP) določa, da na okrožnih sodiščih sodijo senati treh ali petih sodnikov in nikoli sodnik posameznik v smislu kot ga opredeljuje ZKP. Zato je zmotno stališče tožene stranke, da je tožnik zastopal stranko pred sodnikom posameznikom. Sklicuje se na določbe 285.č in 285.f člena ZKP. Zato mu za zastopanje obdolženega na obeh narokih pred okrožnim sodiščem pripada nagrada za delo po tar. št. 3/10 OT v višini 600 točk (upoštevaje peti odstavek 17. člena ZOdv je to 300 točk). Tudi Odvetniška zbornica Slovenije je sprejela pojasnilo, da se določbe 3. oziroma 4. točke tar. št. 10 OT uporabljajo tudi v primeru, ko se je obdolženi na podlagi 2. točke drugega odstavka 285.f člena ZKP odpovedal pravici do senatnega sojenja in zato na okrožnem sodišču sodi sodnik posameznik. Na podlagi določb 19. člena OT pa so pojasnila o uporabi OT, ki jih daje upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije, dolžna upoštevati tudi sodišča. Tudi če bi sodišče štelo, da tožniku pripada zgolj nagrada za zastopanje pred sodnikom posameznikom, pa tožena stranka ni obrazložila in konkretizirala, zakaj mu pripada ravno nagrada po tar. št. 10/1 OT, saj ne gre za zastopanje zasebnega tožilca po zasebni tožbi niti ne gre za zagovor obdolženega za postopek po zasebni tožbi. Tožena stranka tudi ni pojasnila, zakaj tožniku morebiti ne pripada nagrada po 2. točki tar. št. 10 OT v višini 250 točk. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

7. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, medtem ko posebnega odgovora na tožbo ni podala.

8. Tožba je utemeljena.

9. Po določbi šestega odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) je odvetnik za pravno pomoč upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški tarifi (OT) in v obsegu dodeljene brezplačne pravne pomoči. 10. V konkretnem primeru je kot prvo med strankama sporna odločitev, ki se nanaša na priglašene stroške za pregled spisa in posveta s stranko z dne 6. 1. 2016 ter v zvezi s to postavko priglašeno kilometrino (za prevoz na relaciji Črnomelj – Ljubljana – Črnomelj), parkirnino in odsotnost med prevozom. Tožena stranka tožniku priglašenih stroškov za navedeno postavko ni priznala, prav tako mu ni priznala v zvezi s to postavko priglašenih stroškov v zvezi z opravljenim delom. Navedeno postavko je zavrnila, ker je ocenila, da je ta postavka zajeta v drugi postavki, to je v nagradi za zagovor, čemur pa tožnik v tožbi oporeka. Sodišče se z oceno tožene stranke, da je navedena postavka zajeta v drugi postavki, pri čemer je očitno smiselno štela, da je zajeta v postavkah V. poglavja OT, ne strinja. Po mnenju sodišča določbe V. poglavja OT ne utemeljujejo zaključka tožene stranke, da je pregled spisa in posvet s stranko zajet že v postavkah tega poglavja. Navedena storitev je tako zajeta v XXI. poglavju OT, v tar. št. 39/2 (tako tudi sodba tega sodišča IV U 67/2014 z dne 13. 11. 2014). Posledično bi tožena stranka tožniku za navedeno postavko morala priznati priglašene stroške, kakor tudi v zvezi s to postavko priglašene stroške v zvezi z opravljenim delom (z dne 6. 1. 2016), to je kilometrino, parkirnino in odsotnost med prevozom.

11. Po določbi petega odstavka 17. člena ZOdv je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. Glede na takšno dikcijo citirane zakonske določbe se sodišče strinja s tožnikom, da odvetniku pripada polovični znesek samo za plačilo za delo, ne pa tudi polovični znesek za stroške v zvezi z opravljenim delom, kar pomeni, da se stroški v zvezi z opravljenim delom priznajo v celotnem (in ne v polovičnem) znesku.

12. Med strankama je nadalje sporna tudi odmera nagrade za zastopanje na obeh navedenih narokih dne 16. 1. 1016 in v zvezi s tem zastopanjem odmerjeno plačilo v zvezi z opravljenim delom, to je plačilo kilometrine, parkirnine in odsotnosti med delom. Tožena stranka je tožniku za vsak navedeni narok priznala 200 točk po tar. št. 10/1 OT, torej 2 X 200 točk, upoštevaje pri tem peti odstavek 17. člena ZOdv, od priglašenih 600 točk za vsak narok po tar. št. 10/3 OT in polovični znesek plačila stroškov v zvezi z opravljenim delom. Tožniku je za oba naroka priznala nižji znesek kot ga je tožnik zahteval, ker je zavzela stališče, da je tožnik zastopal stranko pred sodnikom posameznikom in ne pred senatom treh sodnikov. Tožnik pa v tožbi ugovarja, da ne gre za klasično sojenje po sodniku posamezniku kot ga določa ZKP, zaradi česar mu za zastopanje na obeh narokih pripada nagrada na podlagi 3. točke tar. št. 10 OT, to je v višini 600 točk (upoštevaje 17. člen ZOdv je to 300 točk).

13. ZKP v 21. členu kot pravilo predpisuje zborno sojenje (sojenje v senatu). Tudi po 1. točki prvega odstavka 25. člena ZKP je za sojenje na okrožnih sodiščih uveljavljeno načelo zbornega sojenja, v 1.a točki prvega odstavka 25. člena pa je določena izjema, da se stranke lahko dogovorijo, da obtožencu namesto senata sodi sodnik posameznik okrožnega sodišča. V petem odstavku 25. člena ZKP je določeno, da je predsednik senata pristojen za odločanje v primerih, za katere mu zakon daje izrecno pooblastilo. Določba 285.f člena ZKP omogoča, da se lahko obtoženec, ki na predobravnavnem naroku krivde ne priznava, odpove pravici do zbornega sojenja in da sme predsednik senata tako po tem, ko obtoženca (na predobravnavnem naroku) pouči o možnostih dogovora za hitrejši potek in končanje glavne obravnave, če se odpove določenim pravicam in na podlagi izjave obtoženca ter po zaslišanju državnega tožilca, odločiti, da obtožencu namesto senata v predpisani sestavi sodi sodnik posameznik (2. točka drugega odstavka 285.f člena ZKP).

14. Iz zapisnika o predobravnavnem naroku z dne 15. 1. 2016 izhaja, da je obtoženec na predobravnavnem naroku, ki se je opravil pred sodnikom posameznikom, krivdo priznal in so stranke predlagale, da se narok za izrek kazenske sankcije opravi takoj v nadaljevanju, pred isto sestavo sodišča, to je pred predsednikom senata kot sodnikom posameznikom. Glede na navedeno je po mnenju sodišča stališče tožene stranke, da je tožnik zastopal stranko pred sodnikom posameznikom okrožnega sodišča pravilno.

15. Vendar pa, ob sicer, po mnenju sodišča pravilnem stališču tožene stranke, da je v konkretnem primeru tožnik zastopal stranko na preodbravnavnem naroku in na naroku za izrek kazenske sankcije pred predsednikom senata kot sodnikom posameznikom, sodišče ugotavlja, da je utemeljena tožbena navedba, da se odločitve tožene stranke, ki je tožniku za vsak opravljeni narok priznala 200 točk po tar. št. 10/1 OT, ne da preizkusiti. Tožena stranka za svojo odločitev ni navedla nobenih konkretnih okoliščin, zakaj je tožniku nagrado za oba naroka odmerila po navedeni tarifni številki, po kateri se nagrada odmeri za zagovor obdolženca ali zastopanje zasebnega tožilca po zasebni tožbi, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre, na kar pravilno opozarja tožnik v tožbi. Tožena stranka tudi ni pojasnila, zakaj tožniku ni priznala nagrade po tar. št. 10/2 OT, po kateri za zagovor obdolženca ali zastopanje oškodovanca kot tožilca pred sodnikom posameznikom odvetniku pripada nagrada v višini 250 točk. V tem delu, torej za zastopanje na obeh navedenih narokih, se torej odmerjene nagrade ne da preizkusiti, zaradi česar je tožba v tem delu utemeljena. Tožba pa je utemeljena tudi v delu, ki se nanaša na odmero stroškov v zvezi z opravljenim delom, saj tožniku, kot že zgoraj navedeno (11. točka obrazložitve), pripadajo stroški v zvezi z opravljenim delom (kilometrina, parkirnina in odsotnost med delom) v celotnem znesku.

16. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v delu, ki se nanaša na uporabo tar. št. 39/2 OT in v delu OT, ki se nanaša na plačilo stroškov v zvezi z opravljenim delom, napačno uporabila materialno pravo; v delu, ki se nanaša na višino nagrade za zastopanje na obeh narokih dne 15. 1. 2016, pa se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, zaradi česar je sodišče na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku vse navedene nepravilnosti ustrezno odpraviti oziroma popraviti.

17. Ker je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je presodilo tudi, da mu mora tožena stranka, v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1, povrniti stroške postopka. V skladu z navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožniku prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila rešena na seji senata in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik.