Jedro

Tretji lahko s tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na določen predmet uspe, če vsaj verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo (prvi odstavek 64. člena ZIZ). Ugotovljeno dejstvo, da spada osebno vozilo, ki je predmet izvršbe, v skupno premoženje tožnice in njenega moža (dolžnika v izvršilnem postopku), samo po sebi ne daje ustrezne podlage za zaključek, da je izvršba na osebno vozilo dopustna zaradi dolgov dolžnika. Toženka kot upnica v izvršilnem postopku proti možu tožnice, bi tako morala na podlagi prvega odstavka 57. ZZZDR člena zahtevati, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in šele nato zahtevati izvršbo na ta delež.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj glasi: „1. Ugotovi se, da izvršba na osebno vozilo znamke R.M.S. 1,9 Dci, z identifikacijsko številko X, letnik 2005, reg. št. MB Y, ki jo vodi tožena stranka Mestna občina, kot upnica v zadevi Okrajnega sodišča v Mariboru VL 30917/2013, ni dopustna.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 734,35 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.”

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 559,77 EUR v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da izvršba na osebno vozilo znamke R.M.S., 1,9 Dci (v nadaljevanju osebno vozilo), ki jo vodi toženka kot upnica v zadevi Okrajnega sodišča v Mariboru VL 30917/2013, ni dopustna, ter zahtevek na povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbenem predlogu se zavzema za spremembo izpodbijane sodbe tako, da se izvršba na osebno vozilo izreče za nedopustno, podredno za razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ponovno se sklicuje na prometno dovoljenje, v katerem je navedena kot lastnica osebnega vozila. Izpostavi, da je prometno dovoljenje javna listina, za katero se šteje, da je resnično vse, kar je v njej navedeno. Navaja, da se na njeno ime glasijo tudi račun za kupljeno vozilo, garancijski list ter blagajniški prejemek za plačano kupnino. Pojasni, da njen mož v letu 2009 ni imel denarnih sredstev za nakup avtomobila, saj ni bil zaposlen, prav tako pa je živel izključno od njenih dohodkov. Graja dokazno oceno sodišča prve stopnje. Po njenem navedena dejstva utemeljujejo zaključek, da je najmanj več kot polovična lastnica osebnega vozila. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnica je vložila tožbo na podlagi tretjega odstavka 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Pojasnila je, da je v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Mariboru opr. št. VL 30917/2013, upnice - tožene stranke zoper dolžnika njenega moža, vložila ugovor tretjega, saj je izvršitelj zarubil osebno vozilo, ki je njena last. Ker je upnica ugovoru nasprotovala, ga je sodišče zavrnilo.

7. Namen ugovora tretjega oziroma njegove tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe (tako imenovani izločitveni zahtevek) je, da se osebam, ki niso stranke izvršilnega postopka, omogoči učinkovito obrambo njihovih premoženjskih pravic pred posegi v izvršilnih postopkih, ki so v razmerju do njih tuji. Pravice, ki jih uveljavlja tretji, so po svoji naravi lahko stvarnopravne, druge absolutne pravice in tudi obligacijske pravice (na primer zakup, hramba)(1). Gre za tako pravico glede predmeta izvršbe, ki bi tretjemu tudi v primeru, če bi dolžnik sam odtujil to stvar, omogočala preprečitev take odtujitve. Z drugimi besedami: če dolžnik sam ne sme odtujiti določene stvari (ker bi s tem protipravno posegel v pravni položaj tretjega), potem tudi dolžnikovemu upniku takega ravnanja v izvršilnem postopku ni mogoče dopustiti(2). Tretji lahko s tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na določen predmet uspe, če vsaj verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo (prvi odstavek 64. člena ZIZ). Tožnica, ki s tožbo zahteva, da sodišče ugotovi, da izvršba na osebno vozilo ni dopustna, svoj zahtevek v glavnem utemeljuje s tem, da je predmetno vozilo kupila iz lastnega (posebnega) premoženja, in sicer odškodnine za nepremoženjsko škodo, ter da je v prometnem dovoljenju, ki je javna listina, navedena kot lastnica, ob tem pa opozarja tudi na institut skupne lastnine. Dejanska podlaga zahtevka so torej trditve o pridobitvi izključne lastninske pravice in kot tudi skupne lastnine.

8. Sodišče prve stopnje je po izpeljanem dokaznem postopku ugotovilo, da samo dejstvo, da je tožnica v prometnem dovoljenju za navedeno vozilo vpisana kot lastnica in da račun št. 261/09 Avto R., M.P. s.p., glasi na njo, ne zadostuje za ugotovitev, da je samo tožnica lastnica osebnega avtomobila; da je bil osebni avtomobil plačan s sredstvi, ki jih je tožnica prejela na podlagi sodbe opr. št. III P 734/2006, po kateri ji je bilo priznano plačilo za materialno škodo, ki jo je tožnica kot oškodovanka utrpela zaradi izpada dohodka na zaslužku, navedeno plačilo pa predstavlja skupno premoženje zakoncev; da je bilo vozilo kupljeno v času trajanja zakonske zveze, zato je toženka lahko upravičeno sklepala, da gre za skupno premoženje tožnice in dolžnika v izvršilnem postopku; da osebni avtomobil ni v izključni lasti tožnice, zato je izvršba nanj, upoštevaje, da tožnica ni izpodbila domneve o enakih deležih na skupnem premoženju ter 66. člen ZIZ, dopustna.

9. V postopku na prvi stopnji ugotovljeno dejstvo, da spada osebno vozilo, ki je predmet izvršbe, v skupno premoženje tožnice in njenega moža (dolžnika v izvršilnem postopku), kar tožnica sicer v pritožbi po oceni sodišča druge stopnje neutemeljeno izpodbija, samo po sebi ne daje ustrezne podlage za zaključek, da je izvršba na osebno vozilo dopustna zaradi dolgov dolžnika. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje glede skupnega premoženja tožnice in dolžnika na osebnem vozilu, ne strinja pa se z zaključkom, da tožnica ne more nasprotovati izvršbi, ker ni več kot polovična (so)lastnica.

10. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) je izrecno uredil položaj, ki nastane, ko ima upnik terjatev do enega od zakoncev, zakonec pa nima premoženja v izključni (ali so)lastnini, ampak ima le pravice iz naslova skupnega premoženja. Toženka kot upnica v izvršilnem postopku proti možu tožnice, bi tako morala na podlagi prvega odstavka 57. ZZZDR člena zahtevati, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in šele nato zahtevati izvršbo na ta delež. Ker delež do sedaj še ni bil določen (in ni bil določen niti v obravnavani pravdni zadevi), ne pride v poštev uporaba prvega odstavka 66. člena ZIZ, ki določa, da oseba, katere solastninski delež na premični stvari, ki je predmet izvršbe, ne presega polovice njene vrednosti, ne more zahtevati, da se izvršba glede njenega deleža izreče za nedopustno. Institut skupne lastnine in skupnega premoženja zakoncev se razlikuje od instituta solastnine, saj lahko vsak solastnik samostojno razpolaga s svojim solastnim deležem, zakonec pa brez soglasja drugega zakonca ne more veljavno razpolagati, in sicer niti glede posamezne stvari, niti glede premoženja kot celote(3). Dejstvo, da premičnina spada v skupno premoženje, pomeni, da sta nosilca lastninske pravice oba zakonca skupaj kot kolektiv (enota), ne pa da vsakemu od zakoncev pripada solastninski delež na tej premičnini. Tudi v izvršilnem postopku zato na tak nedoločen delež na skupnem premoženju ni mogoče poseči. Tožnica je torej v izvršilnem postopku, čeprav v pretežni meri iz drugih razlogov (da spada zarubljeno osebno vozilo v njeno izključno last), utemeljeno nasprotovala izvršbi na osebni avtomobil. 11. Taka ugotovitev ne pomeni, da izvršilni upnik za poplačilo svoje terjatve ne more poseči na premoženje dolžnika, ravno nasprotno, sme poseči, vendar šele po uveljavitvi zahtevka iz prvega odstavka 57. člena ZZZDR oziroma ko se skupno premoženje razdeli in postane posebno premoženje posameznega zakonca.

12. Zaradi vsega zgoraj navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo kot to izhaja iz I. točke izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP).

13. V posledici spremembe sodbe na drugi stopnji je potrebno odločiti o stroških celotnega postopka. Ker je tožnica s tožbenim zahtevkom v celoti uspela, ji mora toženka v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP povrniti njene pravdne stroške. Kot potrebne za predmetno pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP) je tožnici na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ter glede na vrednost spornega predmeta, priznati: nagrado za postopek na prvi stopnji 206,70 EUR (tar. št. 3100), nagrado za narok 190,80 EUR (tar. št. 3102), za materialne stroške 20,00 EUR (tar. št. 6002), 22 % DDV, ter sodno takso 225.00 EUR, kar skupaj znaša 734,35 EUR.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP in prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Tožnica je s pritožbo uspela v celoti, zato se ji prizna nagrada za redno pravno sredstvo v višini 254,40 EUR (tar. št. 3210), materialni stroški v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002), 22 % DDV, ter sodno takso v višini 225,00 EUR, kar skupaj znaša 559,77 EUR.

15. Ob tem je dodati, da je bila tožnica s sklepom z dne 20. 4. 2015 oproščena plačila sodne takse za pritožbo, vendar ker je s pritožbo uspela, je takso za pritožbo po drugem odstavku 15. člena ZST-1 v zvezi s prvim odstavkom dolžan plačati nasprotnik te stranke - toženka.

Op. št. (1) Prim. sodbo VS II Ips 1124/2008 z dne 15. 1. 2009. Op. št. (2) A. Galič, Pravice kot podlaga za ugovor tretjega v izvršilnem postopku, Izbrane teme civilnega prava, Ljubljana, 2006, str. 155. Op. št. (3) Tako v odločbi VS RS opr. št. II Ips 67/2010 z dne 3. 6. 2010.