Jedro

Po določbi 286. člena ZUP/86 se izvršba s prisilitvijo začne s tem, da organ, ki opravlja izvršbo, izda sklep, s katerim zagrozi zavezancu, da bo uporabil prisilno sredstvo, če v danem naknadnem roku ne bo izpolnil obveznosti, naložene z odločbo upravnega organa.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 25.11.1999. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper sklep tržnega inšpektorja Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enota C., Izpostava S.K. z dne 31.3.1999, s katerim je upravni organ prve stopnje odločil, da mora tožnik v roku 3 dni po vročitvi tega sklepa plačati denarno kazen v znesku 100.000,00 SIT, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 28.9.1998, sicer jo bo na stroške zavezanca po izteku tega roka za prostovoljno izpolnitev prisilno izterjala Davčna uprava RS (1. točka izreka sklepa); če bo zavezanec v nasprotju z obveznostjo, naloženo z odločbo tržnega inšpektorja z dne 30.8.1995, še naprej opravljal dejavnost brez dovoljenja, bo kot prisilni ukrep izrečena nova denarna kazen v znesku 100.000,00 SIT (2. točka izreka sklepa); ter da pritožba zoper ta sklep ne zadrži začete izvršbe (3. točka izreka sklepa).

Po presoji sodišča prve stopnje je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je v obravnavanem primeru sporno vprašanje, ali je bila za začetek izvršbe dana pravna podlaga, glede na to, da je tožnik zoper sklep prvostopnega organa z dne 31.3.1999 vložil pritožbo. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je v izreku sklepa o dovolitvi izvršbe, s katerim je bila tožniku zagrožena denarna kazen v znesku 100.000,00 SIT, določeno tudi, da pritožba ne zadrži začete izvršbe. Glede na navedeno in dejstvo, da je tudi odločba, s katero je bilo tožniku naloženo, da preneha z opravljanjem gostinske dejavnosti, postala izvršljiva, po presoji sodišča prve stopnje ni bilo nikakršnih ovir za začetek izvršbe kljub vloženi pritožbi, na katero se sklicuje tožnik v tožbi. Ker gre v obravnavanem primeru za izvršitev sklepa, po katerem vložena pritožba ne zadrži njegove izvršitve, tožnik nima prav, da zaradi tega, ker o pritožbi še ni bilo odločeno, ni pogojev za izvršbo.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke, podredno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da odločba, s katero mu je bilo naloženo, da preneha z opravljanjem gostinske dejavnosti, in sklep o dovolitvi izvršbe nista postala izvršljiva. V sklepu o dovolitvi izvršbe z dne 28.9.1998 ni navedeno, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, temveč je navedeno, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži začete izvršbe. Glede na določbo 280. člena ZUP/86 je treba sklepati, da pritožba zadrži izvršbo, če se izvršba še ni začela. Takšno dejansko stanje pa je bilo v obravnavani zadevi nesporno ugotovljeno. Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, je tudi dejansko stanje obravnavane zadeve zmotno in nepopolno ugotovilo. Upravni organ prve stopnje bi v sklepu o dovolitvi izvršbe moral navesti, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (pravni pouk iz 5. odstavka 208. člena ZUP/86), in ne, da pritožba ne zadrži začete izvršbe. V pritožbi navaja še, da je bila odločba o dovolitvi izvršbe izdana več kot tri leta po izvršljivosti odločbe, s katero je bilo tožniku naloženo, da preneha z opravljanjem gostinske dejavnosti, kar pomeni prekoračitev prekluzivnega 30-dnevnega roka za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe, določenega v 2. odstavku 278.člena ZUP/86. Tak sklep o dovolitvi izvršbe je zato nezakonit in ga je treba odpraviti. Ker sodišče prve stopnje do tega dejstva ni zavzelo nobenega stališča, je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu. Zahteva povračilo svojih stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K točki 1 izreka Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbo v tem upravnem sporu zavrnilo na podlagi presoje, da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi, navedenimi v izpodbijani sodbi.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil tožniku dne 31.3.1999 izdan sklep, s katerim mu je bilo naloženo plačilo denarne kazni, ki mu je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 28.9.1998. Sporno pa je, ali je sklep o dovolitvi izvršbe z dne 28.9.1998 postal izvršljiv, ker je zoper njega tožnik vložil pritožbo.

Sklep o dovolitvi izvršbe izda v skladu z določbo 1. odstavka 278. člena ZUP/86, ki se je uporabljal v času odločanja tožene stranke, organ, ki je pristojen za upravno izvršbo, po uradni dolžnosti ali na zahtevo upravičenca. S sklepom se ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva, in določi način izvršbe. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba na pristojni organ druge stopnje. V skladu z določbo 2. odstavka 280. člena ZUP/86 pritožba, vložena v upravnem izvršilnem postopku, ne zadrži začete izvršbe. V skladu s 1. odstavkom 271. člena ZUP/86 se sklep, izdan v upravnem postopku, izvrši, ko postane izvršljiv. Po določbi 2. odstavka 271. člena ZUP/86 pa sklep, zoper katerega ni dovoljena posebna pritožba, in sklep, zoper katerega je dovoljena posebna pritožba, ki pa ne zadrži njegove izvršitve, postane izvršljiv, ko se sporoči oziroma vroči stranki.

Kot izhaja iz predloženih upravnih spisov, je upravni organ prve stopnje v sklepu o dovolitvi izvršbe glede na določbo 2. odstavka 280. člena ZUP/86 pravilno navedel, da pritožba ne zadrži začete izvršbe. Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bi moralo biti v dispozitivu odločbe navedeno opozorilo iz 5. odstavka 208. člena ZUP/86, da pritožba ne zadrži izvršbe. Ker se po določbi 286. člena ZUP/86 izvršba s prisilitvijo začne s tem, da organ, ki opravlja izvršbo, izda sklep, s katerim zagrozi zavezancu, da bo uporabil prisilno sredstvo, če v danem naknadnem roku ne bo izpolnil obveznosti, naložene z odločbo upravnega organa, ni utemeljen niti pritožbeni ugovor, da v obravnavanem primeru sklep o dovolitvi izvršbe ni postal izvršljiv, ker se z izvršbo še ni začelo.

Pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljen pritožbeni ugovor, da je sklep o dovolitvi izvršbe nezakonit in ga je potrebno odpraviti, ker je bil izdan po preteku 30-dnevnega roka za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe in 2. odstavka 278. člena ZUP/86. Po citirani določbi namreč dejstvo, da sklep ni bil izdan do tega roka, ne izključuje njegove naknadne izdaje. Ta rok ni prekluziven, temveč je instrukcijski.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ne more vplivati pavšalni pritožbeni ugovor, da je v postopku dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Ugovor dejanskega stanja je v pritožbenem postopku po 5. odstavku 72. člena ZUS dopusten le, če je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo dejansko stanje, kar pa v tem postopku ni, zato se ta ugovor zavrne kot nedopusten. Tožnik niti v tožbi niti v pritožbi ni navajal nobenega takšnega dejstva oziroma ni predložil nobene listine (dokaza), ki bi bil lahko podlaga za drugačen sklep o dejanskem stanju, kot ga je sprejela tožena stranka.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor o pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane sodbe. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih ter odgovore na tožbene navedbe, torej niso bila kršena pravila postopka v upravnem sporu.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

K točki 2 izreka Pritožbeno sodišče je na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS, po katerem, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.