Jedro

Vložitev odškodninske tožbe zoper bivšega poslovodjo je zakonsko predvidena v 263. členu ZGD-1, zato ne more predstavljati zlorabe pravic družbe ali njenega direktorja in družbenika, ne glede na mnenje tožnika o neutemeljenosti take tožbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I., II., III., VII., VIII. in IX. točkah potrdi.

II. Tožnik sam nosi pritožbene stroške, dolžan pa je tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 274,50 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo (vse) tožbene zahtevke ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti potrebne stroške postopka toženi stranki.

2. Zoper I., II., III., VII., VIII. in IX. točko izreka se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagal spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe v izpodbijanem delu ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka ima dva družbenika: A. A. ima v družbi poslovni delež 51%, tožnik pa 49%. Dne 15. 7. 2021 sta družbenika na skupščini družbenikov sprejela več sklepov, katerih neveljavnost v tem postopku uveljavlja manjšinski družbenik. Sodišče prve stopnje je vse zahtevke tožnika zavrnilo.

Sklep št. 3A

6. Tožnik zatrjuje neveljavnost sklepa o uporabi bilančnega dobička zaradi napačne ugotovitve višine bilančnega dobička v letnem poročilu in nezadostne višine bilančnega dobička, ki se bo razdelil.

7. V pritožbi tožnik uvodoma zatrjuje, da je sodba v delu, ki se nanaša na pobot domnevne terjatve toženca do tožnika z neizplačilom dobička (78. in 79. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) nerazumljiva in nelogična, čemur višje sodišče ne pritrjuje. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da ni predmet te pravde vprašanje, ali v pobot ugovarjana terjatev obstoji, pač pa v tej zadevi sodišče odloča o veljavnosti sklepa glede delitve dobička, ki je korporacijska pravica družbenikov, o kateri družbeniki odločajo na skupščini.

8. Pobotavanje korporacijskih pravic ni predmet odločanja na skupščini (505. člen ZGD-1), izjava o pobotu pa ne vpliva na veljavnost skupščinskega sklepa o uporabi bilančnega dobička. Vprašanje veljavnosti pobota je za veljavnost sklepa skupščine brezpredmetno. Pobot bo šele (morebitna) posledica sklepa o delitvi dobička: z veljavnim sklepom o delitvi dobička in na drugi strani z obstojem v pobot uveljavljane terjatve bodo šele obstajale terjatve, ki se lahko pobotajo, veljavnost sklepa pa od veljavnosti pobota ni odvisna.

9. Prav tako ne drži, da bi sodišče prve stopnje v tej zadevi moralo samo rešiti predhodno vprašanje ali pa postopek prekiniti. Vprašanje obstoja terjatve družbe do tožnika ni vprašanje, ki bi bilo relevantno za odločitev o tožbenem zahtevku, zato ne gre za predhodno vprašanje (13. člen ZPP): že zgoraj je pojasnjeno, da odločitev glede veljavnosti sklepa o uporabi bilančnega dobička ni odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja odškodninska terjatev družbe do tožnika, pač pa je od tega vprašanja odvisna le veljavnost pobota. V kolikor bi se v odškodninski pravdi ugotovilo, da terjatev družbe do tožnika ne obstoji, bi to pomenilo, da pogoji za pobot niso izpolnjeni, tožnikova terjatev iz naslova sklepa št. 3 A o uporabi bilančnega dobička pa s pobotom ne bi prenehala.

10. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je napačno interpretiralo 10. člen Družbene pogodbe. Pravna podlaga za sprejetje izpodbijanega sklepa je določena v Družbeni pogodbi. Pravico do bilančnega dobička lahko družbeniki z družbeno pogodbo uredijo drugače (prim. 494. člen ZGD-1). Določba 494. člena ZGD-1 je dispozitivne narave; v tej zadevi sta se družbenika v tretjem odstavku 10. člena Družbene pogodbe dogovorila, da se dobiček po letnem obračunu ne bo razporedil, ker sta se družbenika odločila, da bosta povečala osnovni kapital družbe. Pri tem sta se dogovorila za izpeljavo povečanja osnovnega kapitala družbe tako, da je dana izbira družbenikoma, ali bosta osnovni kapital družbe povečala ali ne. Tisti družbenik, ki ne želi povečati svojega deleža v kapitalu družbe na račun ugotovljenega dobička, lahko zahteva izplačilo svojega dela dobička, s čimer se ustrezno zmanjša njegov delež v povečanem kapitalu družbe. Tako besedilo ne pomeni, da družbenika dobička ne moreta pustiti nerazporejenega in ga kasneje porabita za drug namen, saj kaj takega tretji odstavek 10. člena Družbene pogodbe ne določa.

Sklep št. 3 (nasprotni predlog št. 3 družbenika B. B.)

11. Tožnik meni, da bi v zvezi z neveljavnostjo sklepa 3A sodišče moralo razveljaviti tudi odločitev skupščine, da se nasprotni predlog manjšinskega družbenika pri tej točki dnevnega reda ne sprejme oziroma se o njem ne glasuje in bi moralo ugotoviti njegovo veljavnost. Navaja, da se lahko v primeru negativnih sklepov uveljavlja ugotovitvena tožba, s katero se zahteva ugotovitev, kakšen pravilen sklep je bil v resnici sprejet, potem ko je uspešno izpodbit sklep o zavrnitvi predloga.

12. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Kot pravilno navaja že sodišče prve stopnje, o delitvi dobička odloča skupščina z večino glasov, zato ni mogoča ugotovitev, da je bil sklep sprejet po predlogu manjšinskega družbenika - slednji namreč nima zadostne večine za sprejem. Tudi v primeru, da bi se izpodbijani sklep razveljavili, nasprotni predlog tožnika še vedno ne bi bil sprejet, saj za to ni obstajala volja družbenikov: temu predlogu je namreč nasprotoval večinski družbenik.

13. Drži sicer, da je mogoče v primeru izpodbijanja negativnih sklepov hkrati uveljavljati ugotovitev, da je bil razveljavljen negativni sklep (torej sklep, ki ni sprejet, a je skupščina o njem glasovala) dejansko sprejet. Vendar v konkretnem primeru ne gre za to. O nasprotnem predlogu tožnika glede uporabe bilančnega dobička skupščina ni glasovala, sodišče pa ne more nadomestiti volje / glasu družbenika. Sodišče namreč ne more (v celoti) prevzeti vloge skupščine oziroma družbenikov (505. člen ZGD-1) in tudi ne more samo odločiti o vsebini sklepa, o katerem se na skupščini ni odločalo.

Sklep št. 2

14. Tožnik zatrjuje neveljavnost sklepa o sprejemu letnega poročila in navaja, da je sklep neveljaven, ker je bil poslan na AJPES pred njegovo potrditvijo na skupščini, kar naj bi predstavljalo zlorabo in dokazovalo izključni namen oškodovanja tožnika kot manjšinskega družbenika. Izpodbijani sklep je po njegovem zatrjevanju v nasprotju z bistvom družbe, moralo in javno koristjo.

15. S stališčem izpodbijane sodbe, da nobeno (pod)zakonsko pravilo ne določa, da bi moralo biti letno poročilo potrjeno, preden je objavljeno na AJPES, se tožnik ne strinja v celoti in navaja, da to sicer res ni uzakonjeno, je pa praksa taka, da se poročilo najprej potrdi, šele nato objavi.

16. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne pritrjuje in kot pravilne potrjuje zaključke sodišča prve stopnje tudi v tem delu. Obveznost objave letnega poročila (58. člen ZGD-1) je potrebno ločevati od sprejema letnega poročila s strani družbenikov oziroma organov družbe.

17. Namen objave letnega poročila je v seznanitvi javnosti o finančnem stanju podjetja oziroma družbe; gre torej za obveznost, vezano na razmerje med družbo in udeleženci pravnega prometa. Pri potrditvi letnega poročila na skupščini pa gre za razmerja med družbeniki, pri čemer sama objava nima konstitutivnega učinka. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na drugi odstavek 26. člen Zakona o računovodstvu, saj je skupščina toženca, ki je po družbeni pogodbi pristojna za sprejem letnega poročila, le-to potrdila. V čem naj bi bil s potrditvijo letnega poročila tožnik oškodovan, iz pritožbe ne izhaja. Sklep tudi ni v nasprotju z bistvom družbe, moralo in javno koristjo, saj je sklep o potrditvi letnega poročila izrecno predviden in zakonsko dopusten ukrep ter tudi sicer skladen z družbeno pogodbo tožene stranke.

Sklepa št. 5 in 6

18. Tožnik zatrjuje neveljavnost sklepa št. 5, s katerim je skupščina potrdila sklep predhodne skupščine, ker le-ta naj ne bi bila pravilno sklicana. Sodišče prve stopnje je presodilo, da odločitev o veljavnosti sklepov, sprejetih na kasnejši skupščini, ni odvisna od veljavnosti predhodno sprejetih sklepov, pač pa obratno.

19. Peti odstavek 395. člena ZGD-1 opredeljuje konvalidacijo izpodbojnih sklepov (med drugim) v primeru, če je skupščina izpodbojni sklep potrdila z novim sklepom. Odločitev o veljavnosti sklepov, sprejetih na kasnejši skupščini, ni odvisna od veljavnosti predhodno sprejetih sklepov (o katerih potrditvi je odločala kasnejša skupščina), pač pa obratno. Za odločitev ni bistveno, ali je bil tožnik pravilno vabljen na skupščino 24. 11. 2020, pač pa, ali je bil sklep št. 5 na skupščini 15. 7. 2021 veljavno sprejet, kot je to pravilno navedlo že sodišče prve stopnje. Namen potrditvenega sklepa je v popravi napake prvotnega; veljavnost potrditvenega sklepa pa zaradi napak prvotnega sklepa ne more biti prizadeta. V kolikor je ugotovljena veljavnost sklepa, s katerim je skupščina potrdila predhodno sprejeti sklep, razveljavitev slednjega ni več mogoča.

20. Tožnik še navaja, da v sklepu, s katerim se direktorja družbe pooblašča za vložitev odškodninskih zahtevkov zoper bivšega direktorja družbe, ni natančno opredeljena škoda oziroma višina le-te, pač pa so navedena le škodna ravnanja tožnika. Sklep naj bi bil izpodbojen, ker ni zadostno obrazložen.

21. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Že sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je iz zapisnika skupščine z dne 15. 7. 2021 razvidno, da so natančno opredeljena škodna dejanja, ki jih toženec očita tožniku. Vložitev odškodninske tožbe zoper bivšega poslovodjo je zakonsko predvidena v 263. členu ZGD-1, zato ne more predstavljati zlorabe pravic družbe ali njenega direktorja in družbenika, ne glede na mnenje tožnika o neutemeljenosti take tožbe. (Ne)utemeljenost slednje presoja sodišče v drugem postopku. V kolikor bo tožbeni zahtevek družbe za plačilo odškodnine zavrnjen, bodo tožniku prisojeni pravdni stroški; tožnik v primeru neutemeljene tožbe zato ne bo oškodovan.

22. Sklep št. 5 v nobenem delu ne nasprotuje zakonu ali statutu, kvečjemu obratno: poslovodja družbe je dolžan zahtevati povrnitev škode, ki naj bi nastala družbi, če ima za to utemeljene razloge oziroma to predlagati skupščini. Morebitno ravnanje poslovodje v nasprotju z 263. členom ZGD-1 ne predstavlja kršitve v smislu prvega odstavka 395. člena ZGD-1, saj se nanaša na ravnanje članov organov vodenja in nadzora in ne družbenikov. V konkretnem primeru pa gre za odločanje družbenikov, kar ni predmet presoje po 263. členu ZGD-1.

23. Ne drži niti pritožbeni očitek, da naj bi sklep zagotovil posebne ugodnosti na škodo družbe oziroma drugih družbenikov. Tožena stranka ima dva družbenika, zato vsako zmanjšanje (ali povečanje) premoženja družbe zaradi vložene odškodninske tožbe prizadane oba in večinski družbenik v ničemer ni privilegiran. Le če bi šlo za sklep, s katerim bi se ravnalo v škodo družbe ali drugega družbenika, bi se tožnik lahko utemeljeno skliceval na ta razlog. Da bi se sklep lahko izpodbijal iz tega razloga, mora priti do situacije, ko bi en družbenik na podlagi sklepa povečal lastno premoženje, pri čemer tega istega povečanja (sorazmerno) ne bi pridobil drugi družbenik, ki je v enakem položaju oziroma ima enaka upravičenja, za kar pa v konkretnem primeru ne gre.

Zgoraj navedeno velja tudi za sklep št. 6, s katerim je bila k sklepu št. 5 dodana le nova alineja, v kateri je očitana še ena kršitev, zaradi česar se višje sodišče v zvezi s tem sklepom sklicuje na razloge, navedene v zgornjih točkah obrazložitve. Tudi sicer pa iz pritožbenih navedb ni mogoče razbrati, iz katerega razloga (navedenih v 390. člen ZGD-1, na katerega se tožnik sklicuje) naj bi bil sklep št. 6 ničen.

Sklep št. 7

Z navedenim sklepom je bilo izglasovano, da družba potrjuje in odobrava vsa pravdna dejanja, ki so bila v njenem imenu do sedaj opravljena v pravdnem postopku V Pg 1302/2020, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Tožnik tudi v tem delu sodbi sodišča prve stopnje očita pomanjkljivo obrazloženost, pri čemer ni mogoče razbrati, v čem naj bi bila sodba neustrezno / pomanjkljivo obrazložena. Tožnik v zvezi s tem (razen pavšalnega očitka) ni navedel ničesar. Prav tako ni mogoče razbrati, na podlagi katerega ničnostnega razloga iz 390. člena ZGD-1 naj bi bil sklep ničen, saj tudi tega tožnik ni pojasnil.

Tožnik veljavnost sklepa izpodbija z navedbami, da naj bi skupščina predhodno ne odločala o vložitvi odškodninske tožbe. Sodišče prve stopnje je očitek zavrnilo z nosilnim razlogom, da je lahko soglasje podano tudi naknadno, do konca glavne obravnave, na katerega sodišče veže odločitev o zahtevku. Ta zaključek tožnik izpodbija z navedbami, da naknadna odobritev dejanj ni mogoča, posledično pa procesna dejanja ne morejo konvalidirati. Višje sodišče pritožbi ne sledi, saj že sodišče prve stopnje pravilno navaja, da (morebitno) pomanjkanje procesnih predpostavk v drugem sodnem postopku ne more predstavljati izpodbojnega razloga v tem postopku.

Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi pritožbene stroške, dolžan pa je tožencu povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.

-------------------------------

1Prim. I Cpg 155/2024 z dne 3. oktobra 2024

Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 263, 395, 395/5, 494

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.