Jedro

Če se v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri delodajalcu razmere objektivno tako spremenijo, da je ob vrnitvi delavca na delo potreba po njegovem delu prenehala, hkrati pa delodajalec ne razpolaga z drugimi ustreznimi prostimi deli, je ob vrnitvi na delo tudi tak delavec lahko opredeljen za trajni višek. V nasprotnem primeru bi bil v primerjavi z drugimi delavci, ki jim je iz operativnih razlogov v vmesnem obdobju prenehalo delovno razmerje zaradi trajnega viška, neutemeljeno v priviligiranem položaju.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v tč. 2 in 3 izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nerazveljavljenem delu (tč. 1 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje glede odločitev tožene stranke z dne 5.1.1999 in 2.3.1999, o razporeditvi tožnika na delovno mesto planer - analitik po vrnitvi na ustrezno delo na podlagi predhodno pravnomočne sodne odločbe, le delno ugodilo zahtevku, tako da je bil tožnik razporejen na navedeno delovno mesto z dokončnostjo gornjih odločitev. V celoti pa je ugodilo tožnikovemu zahtevku za razveljavitev sklepa direktorja tožene stranke in razveljavitev dokončne odločbe komisije za varstvo pravic z dne 24.2.1999 o opredelitvi tožnika za trajni višek s posledičnim prenehanjem delovnega razmerja po izteku šestmesečnega odpovednega roka ter zahtevku za priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja, vrnitev tožnika na delo in povračilo stroškov postopka. V tem delu je svojo odločitev utemeljevalo s tem, da tožnik ni mogel biti zakonito opredeljen za trajni višek še preden je bil na delovno mesto dokončno razporejen.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožnikove zahtevke zavrne, podredno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem graja stališče prvostopnega sodišča, da je bil tožnik tudi na podlagi predhodne pravnomočne sodbe sodišča o vrnitvi na delo razporejen na delovno mesto planer - analitik šele z vročitvijo dokončnega sklepa, ki je bil na drugostopnem organu sprejet dne 24.2.1999, ta pismeni odpravek pa tožniku vročen dejansko šele 2.3.1999, saj je bila tožena stranka dolžna tožnika pozvati na delo in mu tudi določiti ustrezno delovno mesto takoj po prejemu pravnomočne sodne odločbe. Hkrati pa je tožena stranka zatrjevala, da opredelitev tožnika za trajni višek nima direktne zveze s tožnikovo razporeditvijo, saj glede na spremenjene razmere in bistveno skrčen obseg poslovanja tožene stranke le-ta v letu 1999 dejansko ni izkazovala trajnih potreb po tožnikovem delu oz. delu delavcev njegovega profila.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede tožnikove razporeditve na delovno mesto planer - analitik pritožba ni utemeljena. V skladu s 1. odst. 106. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90, 7/91 in 73/93) je izvršitev odločitve o razporeditvi delavca na drugo delovno mesto vezana na njeno dokončnost. Na podlagi tega izhodišča je prvostopno sodišče izpodbijana sklepa o razporeditvi tožnika utemeljeno spremenilo tako, da formalno učinkujeta z njuno dokončnostjo, saj sta glasila na razporeditev za nedoločen čas.

Pri presoji odločitev tožene stranke o opredelitvi tožnika za trajni višek s posledičnim prenehanjem delovnega razmerja je prvostopno sodišče izhajalo iz zmotne predpostavke, da delavec, ki je na podlagi pravnomočne sodne odločbe vrnjen na delo, ob vrnitvi na delo v nobenem primeru ne more biti opredeljen za trajni višek. Če se v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri delodajalcu razmere objektivno tako spremene, da je ob vrnitvi delavca na delo potreba po njegovem delu dejansko prenehala, hkrati pa delodajalec ne razpolaga z drugimi ustreznimi prostimi deli, je ob vrnitvi na delo tudi tak delavec lahko opredeljen za trajni višek. V nasprotnem primeru bi bil tak delavec v primerjavi z drugimi delavci, ki jim je iz operativnih razlogov v vmesnem obdobju prenehalo delovno razmerje zaradi trajnega viška, neutemeljeno v priviligiranem položaju.

Če je v tem primeru toženka izkoristila formalno še sistemizirano prosto ustrezno delovno mesto planerja - analitika in nanj tožnika formalno razporedila, je s tem tožniku le zagotovila ustrezen status za čas odpovednega roka. Če objektivne potrebe po tožnikovem delu na tem delovnem mestu ni bilo, ni ravnala nezakonito, če je na isti seji drugostopnega organa, na kateri je dokončno odločilo o tožnikovi razporeditvi, dokončno odločila tudi o njegovem statusu trajno presežnega delavca. Tak zaključek pa velja le ob predpostavki veljavno sprejetega programa reševanja presežnih delavcev in ob dejstvu, da je bil tožnik opredeljen za trajni višek upoštevaje tudi druge zaposlitvene možnosti na vseh drugih za tožnika ustreznih delovnih mestih.

Ker je prvostopno sodišče o spornih odločitvah o opredelitvi tožnika za trajni višek s posledičnim prenehanjem delovnega razmerja odločalo zgolj ob predpostavki, da bi moral biti tožnik po vrnitvi na delo pred začetkom postopka reševanja trajnega viška dokončno razporejen na ustrezno delovno mesto, je pri tem materialno pravo zmotno uporabilo, posledično pa je ostalo dejansko stanje glede drugih pogojev za zakonito opredelitev tožnika za trajni višek nepopolno ugotovljeno. Zlasti ni bilo ugotovljeno, ali tožena stranka res ni razpolagala z drugimi za tožnika ustreznimi prostimi delovnimi mesti, kamor bi ga lahko razporedila in kar je tožnik pavšalno zatrjeval ter v zvezi s tem tudi predlagal izvedbo dokazov (pribavo sistemizacijo delovnih mest).

Glede na povedano je pritožbeno sodišče v skladu s 355. členom ZPP izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo prvostopno sodišče preveriti zakonitost opredelitve tožnika za trajni višek s posledičnim prenehanjem delovnega razmerja tudi z vidika možnosti tožnikove zaposlitve na drugih ustreznih delovnih mestih pri toženi stranki. Kolikor se bo v ponovljenem postopku izkazalo, da tožena stranka zaradi spremenjenih razmer (zaradi nastalih operativnih razlogov v vmesnem obdobju) res ni izkazovala možnosti za zaposlitev tožnika na ustreznih delih, tako da je bil program reševanja tožnika v smislu opredelitve za trajni višek zakonit, sporni odločitvi o prenehanju delovnega razmerja po izteku šestmesečnega odpovednega roka nista bili nezakoniti, ne glede na to, da je postopek reševanja tožnika v smislu trajnega viška stekel že tekom postopka formalne razporeditve tožnika na takrat še formalno sistemizirano ustrezno delovno mesto. Ob končni odločitvi v ponovljenem postopku bo sodišče ponovno odločilo tudi o stroških postopka, vključno s stroški v zvezi z obravnavano pritožbo.