Jedro

Pritožnica ob dilemah, ki jih izraža, in ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča ter na Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) spregleda znake obravnavanega kaznivega dejanja, ko storilec mora ravnati v nasprotju z interesi gospodarske družbe, torej družbe, v kateri gospodari, in s svojim ravnanjem tako kaže nezvestobo do te družbe, torej mora premoženjska škoda nastati na premoženju, ki je storilcu zaupano, torej družbi, za čigar interese je storilec dolžan skrbeti.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenke oškodovanca se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru zoper obtožbo ugodilo in obtožbe ni dopustilo ter je kazenski postopek zoper obdolženega R.O. zaradi kaznivega dejanja po členu 240/II-I Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), po členu 277/I točka 1 Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ustavilo. Po členu 96/I ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka proračun.

2. Zoper ta sklep se je pritožila pooblaščenka oškodovanca iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da ugovor zagovornikov obdolženca zavrne kot neutemeljen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno in zakonito, ko je ugovoru zoper obtožnico ugodilo in kazenski postopek zoper obdolženca ustavilo. Odločitev je tako tehtno in argumentirano pojasnilo, da z njo v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje, zato vsi pritožbeni pomisleki pooblaščenke ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Pritožnica namreč ob dilemah, ki jih izraža in ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča ter na Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) spregleda znake obravnavanega kaznivega dejanja, ko storilec mora ravnati v nasprotju z interesi gospodarske družbe, torej družbe v kateri gospodari in s svojim ravnanjem tako kaže nezvestobo do te družbe, torej mora premoženjska škoda nastati na premoženju, ki je storilcu zaupano, torej družbi, za čigar interese je storilec dolžan skrbeti. Prav tako pritožnica ne upošteva dejstva, da se obdolžencu ne očita, da naj bi kot direktor ravnal v nasprotju z interesi družbe A. d.o.o., temveč da naj bi s svojim ravnanjem, ko je prodal stvar v lasti občine, povzročil tej premoženjsko škodo, družbi A. pa pridobil protipravno premoženjsko korist. Pravilen je tako prvostopni zaključek o tem, da kaznivo dejanje po členu 240/II-I KZ-1 varuje drugačno dobrino od tiste, na katero se sklicuje vložena obtožnica zoper obdolženca. Ta namreč zahteva varstvo interesov druge pravne osebe, in sicer občine. Drži sicer ocena pritožbe, da je opis v obtožnici jasen, vendar pa ni v skladu z opisanimi znaki obravnavanega kaznivega dejanja. Je pa nedvomno podano kakšno drugo kaznivo dejanje, v kolikor očitek obdolžencu, in sicer da je odtujil avto, do katerega ni bil upravičen, drži, kar pa ne more biti predmet obravnave tega pritožbenega postopka. Tako se pokaže odločitev prvostopnega sodišča kot pravilna, pritožba pooblaščenke oškodovanca pa v celoti kot neutemeljena.

5. Sklep pritožbenega sodišča temelji na določilu člena 402/III ZKP.

6. Izrek o plačilu sodne takse kot strošku pritožbenega postopka temelji na določilih člena 94/I ZKP v zvezi s členom 98/I ZKP ter na Zakonu o sodnih taksah - ZST-1 in taksni tarifi.