Jedro

Sodišče je v obravnavani zadevi presojalo, v čem je otrok ogrožen in kateri je najmilejši ukrep za preprečitev oz. odpravo te ogroženosti. Za odvzem starševske skrbi v primerjanih zadevah ni zadostovala pasivnost staršev, ampak je bila odločilna potreba po zagotovitvi stalne skrbi otroku, ki je nobeden od staršev ni zmogel.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II.Predlagateljica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, (1) da se očetu omeji starševska skrb glede hčere A. A. na način, da lahko mati brez njegovega soglasja ureja vsa vprašanja, ki bistveno vplivajo na hčerin razvoj, in sicer zlasti glede vpisa oz. prepisa v šolo, načina šolanja, zdravstvene obravnave, urejanja osebnih dokumentov ter bivališča, upravljanja njenega premoženja, odhodov v tujino in izbire zunajšolskih dejavnosti (I. točka izreka), (2) da ukrep omejitve starševske skrbi velja najdlje eno leto, tj. do 20. 5. 2026 (II. točka izreka), (3) da se zavrne, kar predlagateljica zahteva več ali drugače (odvzem starševske skrbi)(III. točka izreka), in (4) da je nasprotni udeleženec dolžan povrniti predlagateljičine stroške postopka (IV. točka izreka).

2.Predlagateljica v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sodišče je izhajalo iz napačnih izhodišč, da hčerin psihosocialni razvoj ni ogrožen do te mere, da bi bilo treba izreči ukrep odvzema starševske skrbi, in da je bil predlagateljičin namen doseči možnost posvojitve s strani njenega moža. Tega ni navajala niti ni v njenem interesu. Sodišče je prezrlo, da je nasprotni udeleženec že od 2017 povsem odsoten iz dekličinega življenja, da ne plačuje preživnine in je otrok zaradi tega ogrožen in da je bil v tem postopku domala povsem pasiven in v telefonskem klicu CSD le navedel, da želi, da se mu starševska skrb odvzame. Napačna je ugotovitev v sklepu, da je predlog temeljil zgolj na pasivnosti nasprotnega udeleženca v zvezi s spremembo šole. V predlogu je navedeno, da nista uspela vzpostaviti sodelovanja niti komunikacije, da so bili stiki zelo neredni oz. jih ni bilo, da ni sodeloval pri urejanju uradnih zadev, da ne plačuje preživnine in da ni pripravljen prevzeti nobene obveznosti v zvezi z otrokovo vzgojo. Predlagateljica je v zaslišanju povedala, da razlog za sprožitev postopka ni bil le prepis na drugo šolo, ampak popolna odsotnost in pasivnost nasprotnega udeleženca v zadnjih sedmih letih.

Sodišče je napačno tolmačilo navedbe nasprotnega udeleženca na CSD. Iz njegove izjave, da želi imeti mir in naj se mu starševska skrb odvzame, hči pa ga bo obiskala, ko bo polnoletna, in njegovega dosedanjega odnosa do otroka jasno izhaja, da s hčerko ne želi imeti nobenega opravka. Drugačen zaključek sodišča je nerazumen in v nasprotju z izjavo in zbranim procesnim gradivom. Zmotno je stališče, da s pasivnostjo otroka ne more ogrožati. Za odločitev, ali omejiti ali odvzeti starševsko skrb, je ključno, ali obstajajo možnosti za izboljšanje razmer in se otrok vrne staršem (VS RS II Ips 161/2013, VSL IV Cp 498/2024, IV Cp 2128/2022, IV Cp 927/2020 in VSM II Cp 9/2024). Iz dosedanjih ravnanj nasprotnega udeleženca izhaja, da te možnosti ni.

Pritožbeno sodišče naj upošteva, da nasprotni udeleženec ogroža otroka s svojo pasivnostjo. Opustil je skrb za otroka; upoštevaje preteklo nasilje ta čas nima potrebnih starševskih kapacitet; kljub večkrat izraženi želji, da se izvajajo stika med njim in hčerko, do predlagateljice še vedno goji sovražen odnos; pri izbruhih jeze in nasilnem odnosu si kljub večkratnim pozivom ne pomaga. Glede na očetovo pasivnost in nepripravljenost za izvajanje stikov ter glede na hčerine psihične težave je odločitev napačna. Ker hči nima očetovske figure, se počuti zavrženo z njegove strani, hrepeni po stikih z njim, je ogrožena. Zaradi vedenjskih težav je bila napotena na preglede, ki jih zaradi odsotnosti očetovega soglasja ne bo mogla izvajati. Zmotna je domneva sodišča, da je očetova izjava z dne 16. 5. 2025 posledica izvršb. Zaradi uspešnega skrivanja premoženja namreč izvršbi nista bili uspešni. Tudi po mnenju CSD je ukrep odvzema starševske skrbi umesten in sorazmeren. Podano je nasprotje med ugotovitvama v sklepu, da je hčerin razvoj zaradi očetove pasivnosti ogrožen in da predlagateljica ni uspela izkazati njene ogroženosti. Neutemeljen je zaključek, da je izjava nasprotnega udeleženca posledica izvršb. Nobena od odločitev namreč ne bi vplivala na njegovo preživninsko obveznost. Neupravičeno je na predlagateljico prenešeno breme novega sodnega postopka, ki bo spričo pasivnosti v kratkem času spet potreben.

3.Nasprotni udeleženec ni odgovoril na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Udeleženca sta starša 11-letne A. A., ki je ob izdaji izpodbijanega sklepa obiskovala 5. razred osnovne šole. Po prenehanju življenjske skupnosti staršev sta starša v letu 2018 sklenila sodno poravnavo, da se deklica zaupa v varstvo in vzgojo materi in da oče plačuje preživnino v višini 200 EUR. Po izvedbi uvajalnih stikov (pod nadzorom CSD) so bili v januarju 2019 s sodbo določeni še stiki med deklico in očetom. Le nekajkrat je bil izveden kratkotrajen stik.

6.Po ugoditvi predlogu za izdajo začasne odredbe z nadomestitvijo očetovega soglasja za prepis deklice v drugo osnovno šolo je mati v juliju 2024 vložila predlog za odvzem starševske skrbi. Sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se očetu za eno leto omeji starševska skrb tako, da mati samostojno sprejema odločitve o bistvenih vprašanjih, ki se tičejo deklice, zavrnilo pa materin predlog za odvzem starševske skrbi.

7.Mati je v pritožbi navedla, da odločitev sodišča izpodbija v celoti. V delu, v katerem je očetova starševska skrb omejena, je uspela in zato zoper ta del nima interesa za izpodbijanje. Pritožbeno sodišče je zato štelo, da izpodbija sklep v delu, v katerem je bil njen predlog zavrnjen.

8.Presoja, da odvzem starševske skrbi ta čas ne bi bil v korist deklice, temelji na ugotovitvah in preudarkih, - da je ukrep trajen in v primeru posvojitve nepovraten, - da se oče ne vključuje v skrb za deklico in ne plačuje preživnine, - da je v postopku sprva nasprotoval odvzemu starševske skrbi, pred koncem postopka pa v kontekstu potekajočih postopkov izterjave preživnine izjavil, da se z odvzemom strinja, in da verjame, da ga bo hči, ko bo odrasla, poiskala in vzpostavila z njim stik, - da si deklica želi stikov z očetom in da je CSD pripravljen pomagati, da se ti stiki ponovno vzpostavijo, - da je dekličin razvoj zaradi očetove pasivnosti in posledično nezmožnosti sprejemanja pomembnih odločitev ogrožen, a je ogroženost mogoče odpraviti z milejšim ukrepom.

9.Očitek o nasprotju med razlogi v izpodbijanem sklepu ni utemeljen. Jasno in nedvoumno je stališče sodišča, da je dekličin razvoj zaradi očetove pasivnosti ogrožen, a za odpravo ogroženosti zadostuje izrečeni ukrep omejitve starševske skrbi.

10.Neutemeljeni so očitki o zmotnosti presoje, da niso podani razlogi, ki bi narekovali odvzem starševske skrbi. Na podlagi 176. čl. Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) sodišče enemu ali obema od staršev odvzame starševsko skrb, če je otrok ogrožen in iz okoliščin primera izhaja, da ne kaže, da bi lahko ali da bosta ponovno prevzela skrb za njegovo vzgojo in varstvo, zlasti če sta hudo kršila obveznosti ali zlorabila pravice, ki izhajajo iz starševske skrbi, ali sta otroka zapustila ali s svojim ravnanjem očitno pokazala, da ne bosta skrbela zanj. Upoštevaje načelo najmilejšega ukrepa, izrecno opredeljenega v 156. čl. DZ, je pri izbiri ukrepa treba upoštevati, da se izreče ukrep, ki starša v čim manjši meri omejuje v izvajanju starševske skrbi, če je z njim mogoče dovolj zavarovati koristi otroka, in da se prvenstveno izreče ukrep, s katerim se otrok staršem ne odvzame.

11.Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti izhodišč, da dekličin psihosocialni razvoj ni ogrožen do te mere, da bi bilo treba izreči ukrep odvzema starševske skrbi, in da je bil predlagateljičin namen doseči možnost posvojitve s strani njenega moža. Odločitev temelji na pravilnem razumevanju načela sorazmernosti, vgrajenega v DZ, po katerem se lahko starševska skrb omeji le v obsegu, ki je potreben za zavarovanje koristi otroka, tj. za odvrnitev otrokove ogroženosti oziroma njeno zmanjšanje na najmanjšo možno mero. Potrebo po zadržanosti pri izreku ukrepa je sodišče dodatno utemeljilo z značilnostmi ukrepa, tj. trajnostjo in - v primeru posvojitve - nespremenljivostjo (2. in 3. odst. 176. čl. DZ). Posvojitev s strani novega predlagateljičinega partnerja je navedena le za ponazoritev situacije, v kateri ukrepa odvzema starševske skrbi ni več mogoče spremeniti.

12.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da z izrečenim ukrepom ni v dovoljšnji meri odpravljena otrokova ogroženost. Sodišče ni prezrlo, da ureditev starševske skrbi, kot je bila predvidena s sodno odločbo pred sedmimi leti, ni zaživela. Ne glede na to ni bilo sporno, da je skrb za otroka, njegovo vzgojo in varstvo prevzela mati. Zaradi očetove pasivnosti ni mogla niti v bodoče ne bi mogla urejati pomembnih otrokovih zadev - prešolanja zaradi selitve v oddaljen kraj, spremembe bivališča in osebnih dokumentov, zdravstvene obravnave ipd. Izrečeni ukrep ji omogoča, da te odločitve sprejme samostojno. Drugih oblik ogroženosti zaradi očetove pasivnosti, ki bi narekovale sprejem predlaganega ukrepa, pa mati, kot je pravilno ugotovljeno v izpodbijanem sklepu, ni izkazala. Da bi nezmožnost komunikacije med starši še na drug način vplivala na otrokov razvoj in bi bilo to mogoče preprečiti (le) z odvzemom starševske skrbi, iz procesnega gradiva ne izhaja. Na pravico do stikov in obveznost preživljanja pa ne en ne drugi ukrep ne vplivata.

13.Neutemeljeni so tudi očitki o zmotnem ovrednotenju očetove izjave, dane pred zaključkom postopka. Zaradi pomembnosti vezi med otrokom in vsakim od staršev za otrokov razvoj (četudi je ta zaradi odsotnosti starša iz otrokovega življenja oslabljena) je bilo sodišče upravičeno zadržano do dobesednega razumevanja njegove izjave. Pritožbeno sodišče ne dvomi o pravilnosti ugotovitve, da iz nje ne izhaja odločen odrek vsakršni povezavi s hčerko. Poleg tega je v sklepu ugotovljeno, da si deklica želi obnoviti vez z očetom. Temu, da hči pogreša očetovsko figuro in hrepeni po stikih z njim, pritrjujejo tudi pritožbene navedbe. Nenazadnje starševska skrb ni le pravica vsakega od staršev, ampak je prepletena z dolžnostmi, ki jih imajo starši do svojega otroka. Utemeljen je zato napotek sodišča očetu, naj stori vse, kar je v njegovi moči, da vzpostavi stik s hčerjo. V okoliščinah, razvidnih iz procesnega gradiva, se sicer zdi, da je okrepitev starševske vezi med deklico in očetom le oddaljena možnost, a odvzem starševske skrbi bi to verjetnost prejkone še zmanjšal, gotovo pa ne bi pripomogel k intenzivnejši navzočnosti očeta v dekličinem življenju.

14.Sodišče utemeljeno ni sledilo mnenju CSD, podanem na zadnjem naroku. CSD je navedel, da je po zadnji očetovi izjavi ukrep odvzema starševske skrbi umesten in skladen z načelom sorazmernosti in to utemeljil s situacijo, ko bo mati nujno potrebovala očetovo soglasje, a ga ne bo mogla pridobiti. Presoja o potrebnosti in utemeljenosti ukrepa je v pristojnosti sodišča, situacijo, na katero je opozoril CSD, pa je mogoče preprečiti z že izrečenim ukrepom.

15.Neprepričljivo je nazadnje tudi pritožbeno sklicevanje na stališča sodne prakse. Tako kot v primerjanih zadevah je sodišče tudi v obravnavani zadevi presojalo, v čem je otrok ogrožen in kateri je najmilejši ukrep za preprečitev oz. odpravo te ogroženosti. Sicer pa za odvzem starševske skrbi ni zadostovala pasivnost staršev, ampak je bila odločilna potreba po zagotovitvi stalne skrbi otroku, ki je nobeden od staršev ni zmogel.

16.Pritožbeno sodišče še dodaja, da na podlagi 2. odst. 160. čl. DZ sodišče pošlje pravnomočno sodno odločbo o ukrepu pristojnemu CSD, ki spremlja izvajanje ukrepa. V okviru načrta pomoči družini, ki ga je v primeru izreka ukrepa dolžan izdelati, bo družini pomagal pri dosegi potrebnih sprememb (170. čl. DZ). V poročilu o izvajanju načrta, ki ga je CSD dolžan enkrat letno predložiti sodišču, bo sodišče pridobilo podlago za presojo, ali je treba odločiti o prenehanju ukrepa ali ga nadomestiti z drugim (1. odst. 160. čl. DZ).1

17.Ker niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče predlagateljičino pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. čl. ZPP v zvezi z 42. čl. ZNP-1).

18.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na ugotovitvi, da predlagateljica s pritožbo ni uspela (101. čl. ZNP-1).

-------------------------------

1Tako tudi sklep VS RS II Ips 64/2022 z dne 18. 1. 2023.