Jedro

Postopki po tem zakonu so nujni in prednostni (četrti odstavek 22.a člena ZPND), saj lahko le tako učinkovito zaščitijo žrtev nasilja, izrečeni ukrepi pa so začasni. Prav zaradi zagotavljanja učinkovitosti varstva je dokazni standard nižji in zadostuje že, da so dejstva, na katerih temelji odločitev sodišča, izkazana z verjetnostjo. Ker morajo sodišča postopati hitro, v teh postopkih ni mesta za izvajanje dokazov z izvedenci, s katerimi bi udeleženci izkazovali mehanizem nastanka poškodbe, temveč mora sodišče oceniti, ali je predlagatelj žrtev takšnega nasilja v družini, da je poseg države s prisilnimi ukrepi v zasebnost in osebnostne pravice posameznika utemeljen. Vsak konfliktni odnos med bivšima partnerjema ali družinskimi člani še ne predstavlja takšnega nasilja, da bi upravičeval izrek ukrepa, temveč mora sodišče najti mejo med konfliktnimi odnosi, ki jih udeleženci lahko razrešijo sami, in tistimi, kjer žrtev pred nasiljem potrebuje posebno zaščito.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi sodišče v tem postopku moralo varovati vsako "ogroženost posameznikovih pravic", temveč je njegov namen zaščita žrtev družinskega nasilja pred samovoljo in nasiljem, ki za odvrnitev terja sodno intervencijo.

Ob ugotovitvi sodišča, da se je predlagateljica na področju, kjer je lahko pričakovala srečanje z enim ali obema nasprotnima udeležencema in kjer nima svoje obdelovalne površine, pojavila z nevarnim orodjem (vejnikom), da se je z njim neposredno približala prvemu nasprotnemu udeležencu in ga ni želela spustiti, temveč se je z njim prerivala, pri čemer gre za starejšega človeka (72 let), je pravilen zaključek, da gre za obliko nasilja, pred katero je treba prvega nasprotnega udeleženca zaščititi. In sicer ne glede na to, da je bila v dogodku poškodovana tudi predlagateljica sama. Sodišče je ob tem upoštevalo načelo sorazmernosti ukrepa ter ga omejilo le na dovozno pot do ranča, saj je ugotovilo, da do večine konfliktnih situacij prihaja prav na tej poti, kar je predvsem povezano s prihodom ali odhodom oziroma (namenoma) neustreznim parkiranjem udeležencev spora. Predlagateljici z ukrepom ne bo bistveno oteženo vsakodnevno življenje, niti ne omejena njena pravica do osebne svobode, saj ji je približevanje omejeno le v razmerju do prvega nasprotnega udeleženca na ozkem področju.

Zgolj dejstvo, da so praviloma sodne obravnave javne (kar ne velja za obravnave v postopku ZPND, kot določa šesti odstavek 22.a člena), predlagateljici ne daje pravice, da na spletu objavlja dokumente iz sodnih postopkov, v katerih je udeležena. Glede posameznih postopkov pravico do vpogleda v spis urejajo postopkovni zakoni, ki tretjim osebam omogočajo vpogled le, če izkažejo upravičen interes. Odločitev sodišča, ki je predlagateljici prepovedalo objavljanje dokumentov iz sodnih in upravnih spisov (in ne poročanja o poteku obravnav), je torej materialnopravno pravilna ter ne posega v predlagateljičino svobodo izražanja, ki je v tem delu že zakonsko omejena, tako iz razloga vodenja postopka kot zaščite osebnih podatkov udeležencev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagateljica je dolžna v 15. dneh nasprotnima udeležencema povrniti 224 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagateljice za izrek ukrepa prepovedi približevanja s strani nasprotnih udeležencev (I. točka izreka) in delno ugodilo nasprotnemu predlogu ter predlagateljici za obdobje 12 mesecev: (1) prepovedalo približevanje prvemu nasprotnemu udeležencu na razdaljo manj kot 100 metrov na dovozni poti na ranč, ki leži na parcelah št. 143/2 ter 125/4, k. o. X, in (2) prepovedalo objavljanje osebnih podatkov B. B. ter dokumentov iz sodnih in upravnih spisov, ki se nanašajo na oba nasprotna udeleženca, sicer ji bo za primer kršitve izreklo denarno kazen 500 EUR (II. točka izreka). V preostalem delu je predlog nasprotnih udeležencev zavrnilo (III. točka izreka) in sklenilo, da bo o stroških odločilo s posebnim sklepom (IV. točka izreka).

2. Zoper sklep vlaga pritožbo predlagateljica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1). Graja odločitev sodišča, ker ni postavilo izvedenca medicinske stroke, ki bi ugotovil mehanizem nastanka telesnih poškodb ter glede dogodka z 29. 5. 2021 ni zaslišalo policistov, temveč je o tem odločilo na podlagi izpovedi udeležencev. Čeprav so navedbe prvega nasprotnega udeleženca neresnične, vseeno kažejo, da se je ne boji, če jo je po dogodku zaparkiral. Vztraja, da je prvi nasprotni udeleženec s svojim vozilom predlagateljici pot zablokiral že ob prihodu ter se peš odpravil za njo. Če bi se imel namen odpeljati k ogradi z živalmi, bi lahko zapeljal mimo in jo ignoriral. Sodišče ni pojasnilo, zakaj izpovedi prvega nasprotnega udeleženca verjame bolj kot njeni. Ni logično, da bi jo nasprotni udeleženec čakal v vozilu pri odprtem oknu, če je videl, da ima v roki nevarno orodje. V dogodku je utrpela hujše poškodbe, kako je do njih prišlo, bi lahko ocenil le izvedenec. Zoper prvega nasprotnega udeleženca je po dogodku podala prijavo na ODT Ljubljana.

V dogodku 26. 5. 2021 predlagateljica nad prvim nasprotnim udeležencem ni izvajala nasilja, kar je razvidno tudi iz elektronskega dopisa PP X z 11. 11. 2021 in izpovedi priče D. D. Poškodbe si je prvi nasprotni udeleženec izmislil sam. Tudi potek dogodka je sodišče opisalo napačno.

Oba nasprotna udeleženca sta bila v postopku V K 00000/2020 že obsojena za kaznivi dejanji poškodovanja tuje stvari (prvi nasprotni udeleženec) in lahke telesne poškodbe (drugi nasprotni udeleženec), pritožbeno sodišče pa naj preveri, ali je sodba že pravnomočna. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je prvi nasprotni udeleženec moški, ki celo življenje fizično dela in je močnejši od predlagateljice. Pomembno je, da je prva predlagala ukrep približevanja, prvi nasprotni udeleženec je tak predlog vložil šele 25. 8. 2021. V času spornih dogodkov je še veljala začasna odredba iz zadeve V N 000/2020, s katero je bilo nasprotnima udeležencema prepovedano, da se ji približujeta na razdaljo manj kot 100 m, saj je bila njena razveljavitev pravnomočna šele s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1259/2021 z 9. 8. 2021. Zmoten je zaključek sodišča, da je 2. 8. 2021 prihajala z ranča, temveč je bila na sprehodu v gozdu. Nepomembno je tudi, da je 21. 8. 2021 plezala po ograji vodnega zemljišča, ki pa Zakonu o vodah (ZV-1) sploh ne bi smelo biti ograjeno. Da bi se razjasnil nastanek poškodb, je predlagala izvedenca medicinske stroke, kar je sodišče neutemeljeno zavrnilo in o tem špekuliralo samo ter ji hkrati neutemeljeno očitalo neprimerna oblačila in obutev. Zoper drugega nasprotnega udeleženca je v zvezi s tem dogodkom podala prijavo zaradi suma storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe.

V 21. točki sklepa je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je navedlo, da je do sporov prišlo na ranču ob vodnem zemljišču. Vodna zemljišča namreč ne morejo biti del ranča, ker so javno dobro. Kot članica ribiške družine je upravičena do pregleda vodnih zemljišč in vodotokov.

Zmoten je zaključek, da v razmerju do drugega nasprotnega udeleženca ni v podrejenem položaju. Iz posnetkov izhajajo njegove žalitve, prav tako je bil že spoznan za krivega lahke telesne poškodbe. Drugi nasprotni udeleženec je fizično močnejši, ljubosumen in negativno nastrojen proti predlagateljici in njenemu partnerju.

V svojem spletnem dnevniku in blogu objavlja vse zadeve iz osebnega življenja, tudi srečanja z nasprotnima udeležencema in videoposnetke. Iz kazenskih postopkov objavlja zgolj posamezne dokumente, kar je njena pravica glede na javnost teh postopkov in glavne obravnave, kjer se lahko vsak seznani z osebnimi podatki udeležencev. Iz upravnih spisov objavlja le dokumente, ki se nanašajo na inšpekcijske postopke glede javno dostopnih površin, kjer gre za pravico javnosti do obveščenosti. Sodišče je bilo seznanjeno z razveljavitvijo IX. točke sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani II P 000/2020, kjer je višje sodišče opozorilo, da je pri prepovedi objavljanja treba pretehtati, ali ne gre morda za pravico javnosti do obveščenosti oziroma mnenje, za katerega obstaja zadostna dejstvena podlaga. Z odločitvijo je kršena njena pravica do svobode izražanja, da svoje prijatelje in sledilce seznani s podrobnostmi iz njenega osebnega življenja. Iz predloženih listin ne izhaja, da bi o prvem nasprotnem udeležencu zapisala, da je alkoholik.

Vztraja, da sodišče ugodi njenemu predlogu in prepoved približevanja izreče obema nasprotnima udeležencema, ki jo nadlegujeta in nad njo izvajata različne vrste psihične in fizičnega nasilja ter kazniva dejanja. Občutek ogroženosti namreč ni zgolj občutek strahu, pač pa tudi občutek ogroženosti posameznikovih pravic.

3. Na pritožbo sta odgovorila nasprotna udeleženca in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče v skupno obravnavo združilo predlog predlagateljice za izrek ukrepov po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) zoper nasprotna udeleženca in njun nasprotni predlog za izrek ukrepov predlagateljici. Zaradi preglednosti odločitve bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju naziv predlagateljica uporabljalo za A. A., z izrazom prvi nasprotni udeleženec bo označevalo B. B., z izrazom drugi nasprotni udeleženec pa C. C., ne glede na to, ali bo presojalo dejanja po predlogu ali nasprotnem predlogu.

6. Cilj in težnja ZPND je, da v koordiniranem delovanju različnih organov in organizacij, z dopolnjevanjem že obstoječih ukrepov za zaščito žrtev, ki jim jo zagotavljajo drugi predpisi (Družinski zakonik, Obligacijski zakonik z določili, ki se nanašajo na kršitev pravic osebnosti, kazenska zakonodaja in zakonodaja s področja prava o prekrških), zagotavlja varovanje dobrin, ki so ustavnega pomena, in sicer dostojanstvo človeka ter nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti1. Pri tem zakon posebno skrb namenja ranljivejšim skupinam, torej otrokom in starejšim (4. člen ZPND). Postopki po tem zakonu so nujni in prednostni (četrti odstavek 22. a člena ZPND), saj lahko le tako učinkovito zaščitijo žrtev nasilja, izrečeni ukrepi pa so začasni. Prav zaradi zagotavljanja učinkovitosti varstva je dokazni standard nižji in zadostuje že, da so dejstva, na katerih temelji odločitev sodišča, izkazana z verjetnostjo2. Ker morajo sodišča postopati hitro, v teh postopkih ni mesta za izvajanje dokazov z izvedenci, s katerimi bi udeleženci izkazovali mehanizem nastanka poškodbe, temveč mora sodišče oceniti, ali je predlagatelj žrtev takšnega nasilja v družini, da je poseg države s prisilnimi ukrepi v zasebnost in osebnostne pravice posameznika utemeljen. Vsak konfliktni odnos med bivšima partnerjema ali družinskimi člani še ne predstavlja takšnega nasilja, da bi upravičeval izrek ukrepa3, temveč mora sodišče najti mejo med konfliktnimi odnosi, ki jih udeleženci lahko razrešijo sami, in tistimi, kjer žrtev pred nasiljem potrebuje posebno zaščito.

7. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov, tako obsežne listinske dokumentacije, poslušanja zvočnih posnetkov, kot tudi z večkratnim zaslišanjem udeležencev in priče, pravilno zaznalo razmere med udeleženci, jih ustrezno pretehtalo ter v omejenem obsegu zaščitilo nasprotna udeleženca, medtem ko pri predlagateljici podrejenega položaja, zaradi katerega bi ji bilo moč pripisati položaj žrtve, ni ugotovilo. Kot bistveno je v 24. točki sklepa izpostavilo, da do konfliktov med udeleženci prihaja le na ozkem območju, predvsem ob poti na ranč in na ranču, ki ga imata nasprotna udeleženca v najemu in se tam vsakodnevno zadržujeta. Predlagateljica svoje pogoste prihode na to območje hriba Y. pojasnjuje s sprehodi, nabiranjem plodov, ribolovom, vožnjo s čolnom, pri čemer ni ugotovljeno, da bi bila s tem krajem tesneje povezana ali da bi predstavljal rekreativno površino v bližini njenega doma. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, da bi si predlagateljica, če bi se čutila ogroženo, za sproščanje v naravi izbrala primernejši prostor in ne prav zemljišča, ki ga imata nasprotna udeleženca v najemu in zagrajenega (zaradi reje živali), oziroma prostora ob njem. Njeno ravnanje, ko svoje obiske ves čas snema in to nato objavlja v svetovnem spletu, kaže nasprotno, torej da je osredotočena na dejavnosti nasprotnih udeležencev in želi pritegniti njuno pozornost, tako s svojo prisotnostjo (tudi s plezanjem v ograjeno območje ranča), prijavami v inšpekcijskih zadevah kot z objavami na spletu.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi sodišče v tem postopku moralo varovati vsako "ogroženost posameznikovih pravic"4, temveč je njegov namen zaščita žrtev družinskega nasilja pred samovoljo in nasiljem, ki za odvrnitev terja sodno intervencijo. Za prepoznavanje ogroženosti predlagateljice ni bistveno, da je zoper drugega nasprotnega udeleženca podala kazensko ovadbo zaradi povzročitve lahke telesne poškodbe in da sta bila oba udeleženca že spoznana za kriva v postopku V K 00000/2020 (prvi nasprotni udeleženec zaradi poškodovanja tuje stvari, drugi nasprotni udeleženec zaradi povzročitve lahke telesne poškodbe), kjer sodba v času odločanja pritožbenega sodišča še ni pravnomočna. Prav tako tudi ni odločilno dejstvo, da je drugi nasprotni udeleženec v fizični premoči. Medsebojni konflikti med predlagateljico in nasprotnima udeleženca so pogosti, a zgolj to še ne predstavlja zadostne podlage za izrek ukrepa po ZPND. Sploh ne v smeri, za katero se zavzema pritožnica, torej da bi sodišče nasprotnima udeležencema prepovedalo približevanje predlagateljici na razdaljo 100 m, predvsem na zemljiških parcelah, ki jih imata v najemu ter na katerih vzgajata živali, in ki se jim predlagateljica lahko izogne. Pritožbeno sodišče se zato ne bo opredeljevalo do pritožbenih navedb glede poteka dogodkov, ki jih predlagateljica izpostavlja kot ogrožujoče, saj v celoti pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, da sama pogojev za izrek ukrepa po ZPND ni izkazala.

9. Sodišče je delno ugodilo predlogu nasprotnih udeležencev in predlagateljici za 12 mesecev prepovedalo približevanje prvemu nasprotnemu udeležencu na razdaljo manj kot 100 metrov na dovozni poti na ranč, ki leži na parcelah št. 143/2 in 125/14, k. o. X. Tak zaključek je sprejelo predvsem upoštevajoč dogodek 29. 5. 2021 in defenzivno držo prvega nasprotnega udeleženca v dogodku 26. 5. 2021, ki jo je zaznalo ob poslušanju posnetkov obeh udeležencev. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje o poteku dogodka z 29. 5. 2021, kot izhaja iz 18. točke sklepa. Sodišče je namreč oba udeleženca podrobno zaslišalo, celo večkrat, in si na podlagi osebne zaznave in predhodnih trditev ustvarilo sliko prepričljivosti izpovedbe. Da je bila predlagateljica tista, ki je imela v rokah nevarno orodje, ni sporno, prav tako je prvi nasprotni udeleženec s stopnjo verjetnosti uspel izkazati, da je prav ona prva pristopila k njemu in povzročila, da se je konflikt stopnjeval do prerivanja in obojestranskih poškodb udeležencev. Nasprotne pritožbene navedbe, s katerimi predlagateljica vztraja pri svoji verziji dogodka, po kateri naj bi jo prvi nasprotni udeleženec od zadaj napadel in udaril po roki z orodjem, ugotovitev sodišča prve stopnje ne omajejo. Tudi dejstvo, da je prvi nasprotni udeleženec po končanem prerivanju predlagateljico zaparkiral in poklical policijo, ne ovrže ugotovitev, da ga je bilo napada strah in da se je bal za svoje življenje. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, ni naloga sodišča, da v postopkih po ZPND postavlja izvedenca, da bi ugotovil mehanizem nastanka poškodbe, temveč bo to predmet presoje v kazenskem ali civilnem postopku. Ob ugotovitvi sodišča, da se je predlagateljica na področju, kjer je lahko pričakovala srečanje z enim ali obema nasprotnima udeležencema in kjer nima svoje obdelovalne površine, pojavila z nevarnim orodjem (vejnikom), da se je z njim neposredno približala prvemu nasprotnemu udeležencu in ga ni želela spustiti, temveč se je z njim prerivala, pri čemer gre za starejšega človeka (72 let), je pravilen zaključek, da gre za obliko nasilja, pred katero je treba prvega nasprotnega udeleženca zaščititi. In sicer ne glede na to, da je bila v dogodku poškodovana tudi predlagateljica sama. Sodišče je ob tem upoštevalo načelo sorazmernosti ukrepa ter ga omejilo le na dovozno pot do ranča, saj je ugotovilo, da do večine konfliktnih situacij prihaja prav na tej poti, kar je predvsem povezano s prihodom ali odhodom oziroma (namenoma) neustreznim parkiranjem udeležencev spora. Predlagateljici z ukrepom ne bo bistveno oteženo vsakodnevno življenje, niti ne omejena njena pravica do osebne svobode, saj ji je približevanje omejeno le v razmerju do prvega nasprotnega udeleženca na ozkem področju, še vedno pa se bo lahko zadrževala na obvodnem in vodnem pasu, po drugi strani pa bo prvi nasprotni udeleženec na najbolj problematičnem mestu srečanj zaščiten.

10. Neutemeljeno je predlagateljičino vztrajanje, da se ji prvi nasprotni udeleženec ne bi smel približati zaradi izrečene prepovedi po sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani V N 000/2020. Omenjeni sklep je sodišče namreč izdalo zgolj na podlagi trditev predlagateljice, a ga je nato po ugovoru nasprotnih udeležencev in izvedbi dokaznega postopka s sklepom z 21. 5. 2021 razveljavilo. Čeprav je ta sklep zaradi pritožbe predlagateljice postal pravnomočen šele 9. avgusta 2021, ni mogoče šteti, da so do takrat izrečeni ukrepi še veljali in da ima večji učinek odločba, izdana pred vzpostavitvijo kontradiktornosti postopka, ki prav tako ni pridobila statusa pravnomočnosti, kot njena razveljavitev ob upoštevanju vseh okoliščin primera.

11. Sodišče je predlagateljici izreklo tudi prepoved objavljanja osebnih podatkov prvega nasprotnega udeleženca (za drugega nasprotnega udeleženca je v tem delu predlog zavrnilo, ker tak izvršilni naslov že ima) ter prepoved objavljanja dokumentov iz sodnih in upravnih spisov, ki se nanašajo na oba nasprotna udeleženca. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da predlagateljičine objave na FB profilu pod imenom E. E., ki je javno dostopen, za prvega nasprotnega udeleženca predstavljajo psihično nasilje, kot ga opredeljuje tretji odstavek 5. člena ZPND. Ne gre namreč za enkraten zapis, temveč vztrajno žaljivo pisanje, v katerem je prvi nasprotni udeleženec prikazan kot lažnivec, ki je fizično nasilen do žensk svojega sina, kradljivec, onesnaževalec okolja, ki mu "živali crkujejo kot po tekočem traku". Objavam so priložene fotografije nasprotnega udeleženca, dodani so tudi videoposnetki in podatki o postopkih na sodiščih s kopijami sodnih odločb in zapisnikov. Drži sicer, da se pretežni del objav nanaša na drugega nasprotnega udeleženca in da so te bolj žaljive, saj se opredeljujejo do intimne sfere bivših partnerjev, vendar pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi prvostopnega, da tudi objave o prvem nasprotnem udeležencu učinkujejo ponižujoče in ga spravljajo v duševno stisko. S prepovedjo objave osebnih podatkov prvega nasprotnega udeleženca predlagateljičina svoboda izražanja ne bo nesorazmerno prizadeta, saj gre le za majhno omejitev, ki ji še vedno omogoča pisanje bloga o dogodkih iz njenega življenja, po drugi strani pa bo ukrep zaščitil prvega nasprotnega udeleženca, ki ga takšni zapisi prizadenejo.

12. Po določilu 5. člena Sodnega reda sodišča zagotavljajo javnost obravnavanja v skladu s procesnimi predpisi in predpisi o dostopu do informacij javnega značaja. Zgolj dejstvo, da so praviloma sodne obravnave javne (kar ne velja za obravnave v postopku ZPND, kot določa 6. odstavek 22. a člena), predlagateljici ne daje pravice, da na spletu objavlja dokumente iz sodnih postopkov, v katerih je udeležena. Glede posameznih postopkov pravico do vpogleda v spis urejajo postopkovni zakoni (150. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, 128. člen Zakona o kazenskem postopku, ZKP, 82. člen Zakona o upravnem postopku, ZUP), ki tretjim osebam omogočajo vpogled le, če izkažejo upravičen interes. Odločitev sodišča, ki je predlagateljici prepovedalo objavljanje dokumentov iz sodnih in upravnih spisov (in ne poročanja o poteku obravnav), je torej materialnopravno pravilna ter ne posega v predlagateljičino svobodo izražanja, ki je v tem delu že zakonsko omejena, tako iz razloga vodenja postopka kot zaščite osebnih podatkov udeležencev. Ker sodišče predlagateljici ni prepovedalo samega poročanja o poteku postopkov, se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na pravico do objave mnenja in dopustne kritike, v kateri ni omejena.

13. Ker pritožba predlagateljice ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) in 22. a členom ZPND. Ob tem se je opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so bile za sprejem odločitve bistvenega pomena.

14. Po določilu osmega odstavka 22.a člena ZPND sodišče o stroških postopka odloča po prostem preudarku. Glede na okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni razumnega razloga, da v tem okviru ne bi upoštevalo uspeha v pritožbenem postopku. Predlagateljica, ki ji je bil izrečen prepovedni ukrep in s pritožbo ni uspela, je tako nasprotnima udeležencema dolžna povrniti njune stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo (300 OT), povečano za materialne stroške in DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 224 EUR. Predlagateljica je ta znesek dolžna plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1 Poročevalec DZ 90/2007. 2 VSL IV Cp 1972/2018, VSL IV Cp 201/2021. 3 VSL IV Cp 667/2019, VSL IV Cp 1207/2020, VSL IV Cp 420/2020. 4 Za kar so na voljo drugi civilni postopki in ti med udeleženci tudi potekajo.