Jedro

Pravilen je zaključek sodišča, da je v sporni disciplinski zadevi odločal nepristojen organ, kar pomeni, da sklep o prenehanju delovnega razmerja ni bil zakonit in da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo tudi v spornem obdobju.

Izrek

Revizija se zavrne. Tožnik sam krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 4.1.1996 in 2.2.1996, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ugotovilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju tudi v času od 8.2.1996 do 31.10.1997 in da mu je tožena stranka dolžna povrniti odmerjene stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da v izpodbijani sodbi obstaja nasprotje med navedbami tožnika in ugotovitvami sodišča glede detašmaja tožnika in da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo glede tega, kdo je lahko tožniku izrekel disciplinski ukrep. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

V odgovoru na revizijo je tožnik prerekal revizijske navedbe in predlagal zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določbe 371. člena ZPP).

V sporni zadevi je sodišče ugotavljalo samo zakonitost disciplinskega postopka in ne drugih nerešenih vprašanj med pravdnima strankama. Disciplinski postopek je bil, kot je razvidno iz sklepov tožene stranke, voden zoper tožnika, zaposlenega pri toženi stranki, ki naj bi delal kot tehnični vodja za Slovenijo (iz pogodbe o zaposlitvi brez datuma izhaja, da je bil zaposlen kot tehnični poslovodja in vodja obratovalnice v M.). Pri tem iz družbeniške pogodbe z dne 30.5.1994 izhaja, da je bil tožnik imenovan za poslovodjo, ki družbo zastopa in predstavlja brez omejitev, veljavno pa jo zavezuje skupaj z drugim poslovodjem ali s prokuristom. Zato vprašanje, kako je tožnik prišel do dovoljenja za delo v Nemčiji in ali je bil detaširan delavec, za rešitev tega spora ni pomembno, kot je to že ugotovilo sodišče v izpodbijani sodbi.

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih revizijskih navedb ni preizkušalo.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo, da sodba ne bi imela ustreznih razlogov ali da bi bila o odločilnih dejstvih v sodbi nasprotja, kar ji očita revizija. Tožnikove navedbe, ki jih zatrjuje revizija, nasprotja seveda ne morejo povzročiti tako, kot je to mišljeno v 14. točki drugega odstavka 339.člena ZPP, zato očitane kršitve bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki v reviziji niti ni bila vsebinsko obrazložena, revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Niti če je obravnavati tožnika kot poslovodjo, niti če se ga obravnava samo kot tehničnega vodjo, disciplinskega postopka ni vodil in disciplinskega ukrepa izrekel pristojen organ. Če se tožnika obravnava kot poslovodjo je treba uporabiti določbe tretjega odstavka 59. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTDPR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki določa, da o disciplinski odgovornosti poslovodnega organa odloča organ, ki ga imenuje ali postavi. Ker je v družbeniški pogodbi, sklenjeni 30. maja 1994, v 7. členu določeno, da postavlja in odpokliče poslovodjo skupščina, bi bila v tem primeru ta pooblaščena tudi za vodenje disciplinskega postopka zoper poslovodjo. Če pa bi se tožnik obravnaval kot ostali delavci in ne kot poslovodja, pa bi glede na določbo 25. člena pravilnika o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev z dne 5.3.1991, ki ga je v spis vložila tožena stranka, za odločanje v disciplinskem postopku na prvi in drugi stopnji bil pristojen direktor podjetja, saj v spisu ni nobenega dokaza o tem, da bi bil za vodenje disciplinskega postopka in izrekanje disciplinskih ukrepov pooblaščen kakšen drug organ. Zato je pravilen zaključek sodišča, da je v sporni disciplinski zadevi odločal nepristojen organ, kar pomeni, da sklep o prenehanju delovnega razmerja ni bil zakonit in da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo tudi v spornem obdobju od 8.2.1996 do 31.10.1997. Ker je šlo tudi po mnenju revizijskega sodišča za nezakonito prenehanje delovnega razmerja, je sodišče tožniku po tem, ko je razveljavilo izpodbijane sklepe tožene stranke, utemeljeno in v skladu z veljavnimi predpisi in sodno prakso ugotovilo obstoj delovnega razmerja v spornem času.

Ob upoštevanju povedanega je revizijsko sodišče na podlagi določb 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

O stroških je revizijsko sodišče odločilo v skladu z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP.