Jedro

Pomanjkljivih navedb ni mogoče odpraviti z zaslišanjem izvedenca in zdravnikov, ki bi lahko pojasnili le tožnikovo zdravstveno stanje. Tožnik ne more zahtevati, da bi izvedenec oziroma izvedene priče dopolnile njegove navedbe, ki so bistvene za odškodninsko odgovornost, to je navedbe o protipravnem (škodnem) ravnanju tožencev, ki naj bi bilo vzrok njegovim sedanjim težavam.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna tožniku plačati 32.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.7.2004 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške. Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti toženi stranki 2.089,56 EUR pravdnih stroškov v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje.

Zoper sodbo se je pritožil tožnik po pooblaščencu. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Bistveno kršitev postopka vidi v tem, da sodišče ni izvedlo ustnega zaslišanja izvedenca. S tem je kršilo dokazovanje z izvedencem in kršilo je načelo neposrednosti in kontradiktornosti. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 7.10.2013 konkretiziral in substanciral zahtevek po dopolnitvi in obrazložitvi mnenja izvedenke psihiatrije dr. T.. Na njegove pripombe je izvedenka napisala odgovor, ki pa niti v eni točki ni vseboval odgovora na njegove konkretne navedbe in pripombe. Zato je 27.11.2013 ponovno zahteval dopolnitev izvedenskega mnenja in zahteval je tudi njeno neposredno zaslišanje. Če bi bila zaslišana, bi ji lahko postavil konkretna vprašanja na katera bi morala odgovoriti. V podatkih spisa so bolezni tožnika, ki kažejo na drugačen potek dogodkov in škodnih ravnanj tožene stranke, kot jih razlaga izvedenka. Odgovori izvedenke niso skladni z mednarodno klasifikacijo. Neetično in žaljivo ter nestrokovno je mnenje izvedenke, ki je povzela poročilo psihologinje v PB, da je tožnik povprečno manj razvit, da dojema oziroma občuti dogodke drugače od drugih normalno razvitih oseb. Iz tega sledi, da izvedenka očitno šteje osebe, ki so manj razvite, kot ljudi, ki ne čutijo bolečin, žalitev, strah in drugo. Izvedenka je očitno sledila samo navedbam tožene stranke, zato bi jo sodišče moralo nujno neposredno zaslišati. V mnenju z dne 16.9.2013 priznava, da je tožnik doživljal hud stres, strah in drugo, zato ne drži zaključek, da ni vzroka v ravnanju tožencev za takšno stanje. Neutemeljeno pripisuje to stanje tožnikovemu odraščanju. V preteklem zdravstvenem izvidu ali osebnem zdravstvenem kartonu tožnika ni težav, ki bi jih imel. Z zdravljenjem je začel šele po prihodu tožencev v njegovo bivalno okolje. Zato je očitno, da je njegovo sedanje stanje povezano s tožencema, ki sta ga šikanirala. Tožnik je substanciral razloge za zaslišanje izvedenke, zato je bil neutemeljeno onemogočen, da v pritožbi izrazi nestrinjanje z razlogi zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje izvedenke. Pred napadi tožencev tožnik ni bil bolan in ni imel nobenih težav z zdravljenjem zaradi duševnih ali telesnih bolezni, zato so zaključki izvedenke o odločilnih dejstvih v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem in predvsem v nasprotju z definicijami post-travmatske stresne motnje, prilagoditvene motnje, reakcije na hud stres in prilagoditvene motnje, akutne stresne reakcije in drugo, kar vse izhaja iz mednarodne klasifikacije bolezni. Škodna ravnanja tožene stranke v letu 2004 so povzročila takšno duševno stanje, ki se je posledično pokazalo tako na okvarah duševnega zdravja, kot na okvarah ščitnice, ortopedskih težavah. Človek je celostno bitje in navedbe izvedenke, da fizični in verbalni napadi na tožnika, ki so mu povzročili duševne težave, vplivajo tudi na ravnovesje človeka oziroma tožnika, ki se je posledično porušilo, so po mnenju tožnika vzrok škode, ki jo trpi. Izvedenka bi se morala prepričati in preveriti, ali je kaj od tega evidentirano v njegovem zdravstvenem kartonu. Ker tega ni naredila in je sodišče sledilo nepopolnemu oziroma celo zavajajočemu mnenju, je odločitev napačna. Očitno si je izvedenka že pred pregledom tožnika ustvarila mnenje. Ugotovitve, da ni vzročne zveze med škodnimi dogodki in ravnanjih toženih strank, ni mogoče preizkusiti, ker je v nasprotju z zdravstvenim stanjem tožnika pred letom 2004. Moral bi biti zaslišan tudi lečeči zdravnik tožnika mag. M.V. in osebni zdravnik F.T. iz Zdravstvenega doma. Z njunim zaslišanjem bi se ugotavljalo odločilna dejstva. Dejstvo je, da tožnik pred škodnimi dogodki ni bil bolan. Vse bolezni, tudi duševne okvare, so nastale šele po škodnih dogodkih. Neizvedba teh dokazov predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka. Dokaznega predloga z zaslišanjem izvedenke in predlaganih prič ni mogoče zavrniti z vnaprejšnjo dokazno oceno, kot je to storilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Zmotno je tudi uporabilo materialno pravo. Tožnik je dokazal, da mu je škoda nastala zaradi ravnanja tožencev. Toženi stranki pa nosita dokazno breme, da dokažeta, da je škoda nastala brez njune krivde. Sodišče se je napačno oprlo tudi na kazensko sodbo, zoper katero se tožnik ni pritožil. Sodba ne pojasni odgovornost samega tožnika in zaključka, da toženca nimata ničesar z njegovim zdravstvenim stanjem. V posledici napačne odločitve o odškodninski odgovornosti, je tudi odločitev o pravdnih stroških nepravična, zato se tožnik pritožuje zoper odmero stroškov v celoti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev postopka. Člen 253 ZPP res predvideva primarno ustno izvedbo dokaza z izvedencem. To pravilo pa se je v sodni praksi že spremenilo v izjemo, saj izvedenci izvid in mnenje praviloma podajo pisno. Ob današnjih razmerah je ustna predstavitev izvedenskega mnenja primerna le v enostavnejših zadevah. Dejstvo je, da ima pisna ekspertiza v kompleksnejših zadevah prednost, saj izvedencu omogoča poglobljen pristop k delu. Pisno izvedensko mnenje pa je prednost tudi za sodišče in stranke postopka, ki tako izvedensko mnenje lahko pred obravnavo bolj razumljivo in bolj popolno preučita, kot bi ga lahko, če bi ga izvedenec predstavil ustno šele na obravnavi. Zato se pravica stranke do izjave v teh primerih kaže v možnosti, da se stranka z izvidom in mnenjem seznani in se do njega tudi opredeli.

Kršitve postopka tudi v primeru, ko stranka zahteva zaslišanje izvedenca in sodišče takšnemu predlogu ne sledi, niso nujne. Sodišče mora praviloma slediti predlogu stranke v primeru, ko so pripombe, glede katerih bi bilo potrebno izvesti zaslišanje izvedenca, tako konkretne, da je zaslišanje izvedenca nujno. V konkretni zadevi je tožnik v dveh pripravljalnih vlogah sicer dal obširne pripombe na pisno izvedensko mnenje. Vendar po pregledu pripomb pritožbeno sodišče soglaša, da se te nanašajo zgolj na polemiko z mnenjem izvedenke, ki je opozorila v dopolnitvi izvedenskega mnenja, da kot izvedenka ni dolžna objektivizirati škodnih dogodkov. Izvedenka je pojasnila, da se glede škodnih dogodkov ne sme in ne more opredeljevati. Naloga izvedenca je, da s svojim strokovnim znanjem sodniku pomaga ugotoviti tista dejstva, ki jih sodnik ne more sam ugotoviti, ker nima strokovnega znanja in izkušenj izvedenca. V tej zadevi pa sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožnik tekom celotnega postopka zatrjeval samo to, da je utrpel škodo kot posledico škodljivih ravnanj tožencev. Vendar tega, katera so bila škodljiva ravnanja, ni konkretiziral. Opisal je dva dogodka, kar ne zadošča za zaključek, da bi iz teh dveh dogodkov sledila škoda, ki jo zatrjuje tožnik. To mu je tudi sodišče prve stopnje pojasnilo v izpodbijani sodbi. Njegove navedbe o nedopustnem ravnanju tožencev, ki naj bi privedla do škode na tožnikovem zdravju, so bile preskromne, da bi utemeljevale že na trditveni ravni prvo predpostavko odškodninske obveznosti (nedopustno ravnanje iz katerega naj bi sledila škoda). To dovolj jasno izhaja iz 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Pomanjkljivih navedb ni mogoče odpraviti z zaslišanjem izvedenca in zdravnikov, ki bi lahko pojasnili le tožnikovo zdravstveno stanje. Tožnik ne more zahtevati, da bi izvedenec oziroma izvedene priče (kot so lečeči zdravnik in splošna zdravnica), dopolnile njegove navedbe, ki so bistvene za odškodninsko odgovornost, to je navedbe o protipravnem (škodnem) ravnanju tožencev, ki naj bi bilo vzrok njegovim sedanjim težavam. Zato očitek grajane procesne kršitve ni utemeljen.

Tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni izkazan. Ker ni bilo dovolj konkretnih navedb o ravnanju tožencev, ki naj bi tožniku povzročila škodo, te pomanjkljivosti sodišče ni moglo odpraviti na način, kot skuša prikazati v pritožbi, da bi zaslišalo izvedenko in zdravnika. Kot je pojasnjeno že v izpodbijani sodbi, sodišče ne sme pomanjkljivosti navedb dopolnjevati z izvedbo dokazov. Dokaze izvaja samo, da preizkusi resničnost trditev o odločilnih dejstvih. Katera so odločilna dejstva je odvisno od posameznega odškodninskega primera in ta dejstva mora tožnik konkretno opisati. Tožnik pa ni opisal ravnanj tožencev, ki naj bi privedla do njegovega sedanjega zdravstvenega stanja. Navedel je le dva dogodka v več letih, iz katerih je prvostopenjsko sodišče prepričljivo ugotovilo, da je šlo med strankami za sosedske spore glede uporabe skupnih prostorov in pripadajočega zemljišča. Ta dva dogodka vsekakor ne izkazujeta nedopustnega ravnanja, ki bi lahko privedlo do zatrjevane škode. Tako se da razumeti tudi izvedenko dr. T.. Odškodninska obveznost nastane le, če so kumulativno izpolnjene vse štiri predpostavke. Že odsotnost ene izmed predpostavk izključi odškodninsko odgovornost zatrjevanega oškodovalca. Zato je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo (določbe Obligacijskega zakonika o odškodninski obveznosti), ko je zavrnilo tožnikov odškodninski zahtevek, pravilno uporabilo. Glede na sprejeto odločitev je pravilna tudi odločitev o stroških postopka. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).