Jedro

Izrek denarne kazni je pogojen tako z določitvijo števila dnevnih zneskov, kot tudi z določitvijo višine denarnega zneska in šele zmnožek obeh parametrov (katerih vsebina je določena v drugem, tretjem in četrtem odstavku 47. člena KZ-1) v končni fazi privede do skupnega zneska, pri čemer šele ta skupni znesek de facto predstavlja višino obdolženemu izrečene denarne kazni. Z vidika presoje, ali je bila obdolžencu izrečena strožja kazenska sankcija, denarna kazen, ni ključna okoliščina glede s strani tožilca predlaganega števila dnevnih zneskov, ampak je potrebno upoštevati višino skupnega zneska obdolžencu izrečene denarne kazni.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1 (točka 1) in kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 (točka 2). Za dejanje pod točko 1 je določilo (omiljeno) kazen dve leti in šest mesecev zapora in denarno kazen 100 dnevnih zneskov, pri čemer je višino dnevnega zneska določilo na 20,00 EUR, torej denarna kazen znaša 2.000,00 EUR, po 48.a členu KZ-1 je določilo tudi stransko kazen izgon tujca z ozemlja Republike Slovenije za čas petih let, za dejanje pod točko 2 je določilo kazen pet mesecev zapora. Obtožencu je nato po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1, upoštevajoč zgoraj navedeni (določeni) kazni izreklo enotno kazen dve leti in osem mesecev zapora, denarno kazen 100 dnevnih zneskov, pri čemer je višino dnevnega zneska določilo na 20,00 EUR, torej denarna kazen, ki jo je obtoženi dolžan plačati v treh mesecih od dneva pravnomočnosti sodbe, znaša 2.000,00 EUR, določilo je tudi stransko kazen izgon tujca z ozemlja Republike Slovenije za čas petih let. Odločilo je, da se trajanje izgona šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, čas prebit v zaporu pa se ne všteva v čas trajanja te kazni; po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je v izrečeno (zaporno) kazen vštelo čas pridržanja in pripora od 2. 11. 2023 od 16.43 ure dalje. Po 73. členu KZ-1 je obtožencu odvzelo telefon znamke Xiaomi, POCO, IMEI: ..., s pripadajočo Sim kartico ter Sim kartico A1 ter zaseženo ponarejeno vozniško dovoljenje Ukrajine BXI ... Obtoženca je po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP; odločilo je, da na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP bremenijo nagrada in potrebni stroški zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP. Višjemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče enotno kazen 18 mesecev zapora in denarno kazen v višini 60 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, to je skupaj 600,00 EUR, podredno pa, da prvostopenjsko sodbo v delu, ki se nanaša na izrek kazenske sankcije razveljavi ter zadevo (v tem obsegu) vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. 3. Pritožba ni utemeljena.

_Kršitev kazenskega zakona_

4. Pritožnik zastopa stališče, da je izpodbijana sodba nezakonita, ker je sodišče prve stopnje pri določitvi denarne kazni na način, da je obtožencu z določitvijo višjega števila dnevnih zneskov, izreklo strožjo kazensko sankcijo kot jo je predlagal državni tožilec, postopalo v nasprotju s šestim odstavkom 285.č člena ZKP.

5. Pritožbena graja ni utemeljena. Iz spisovnih podatkov1 in razlogov izpodbijane sodbe izdane na podlagi priznanja krivde, izhaja, da je državna tožilka na predobravnavnem naroku podala predlog, da sodišče za primer priznanja krivde obtožencu za kaznivo dejanje po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1 določi (omiljeno) kazen dve leti in šest mesecev zapora in _stransko denarno kazen 60 dnevnih zneskov po 50 EUR, kar znaša 3.000,00 EUR denarne kazni_ ter stransko kazen izgon tujca iz Republike Slovenije (RS) za čas petih let, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 251. člena KZ-1 pa je predlagala kazen pet mesecev zapora, nato pa izrek enotne kazni dve leti in deset mesecev zapora, stransko denarno kazen v višini 3.000,00 EUR ter stransko kazen izgon tujca iz RS za čas petih let. 6. Sodišče prve stopnje predlogu državne tožilke ni sledilo v celoti in sicer je izreklo nižjo enotno kazen zapora v trajanju dveh let in osmih mesecev, stransko denarno kazen pa je določilo/izreklo v višini 2.000,00 EUR. Na način, da je upoštevajoč naravo in težo kaznivega dejanja po členu 308 KZ-1 ter v točki 6 izpodbijane sodbe opisane olajševalne in obteževalne okoliščine, namesto predlaganih 60 dnevnih zneskov, določilo 100 dnevnih zneskov, višino dnevnega zneska pa je, namesto predlaganih 50,00 EUR, določilo na 20,00 EUR. V dani situaciji sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrača tezo pritožnika, da je zaradi določitve višjega števila dnevnih zneskov, prvostopenjsko sodišče prekoračilo omejitev iz zgoraj citirane procesne določbe.

7. Ne gre namreč prezreti, da je izrek denarne kazni (po določbi prvega odstavka 47. člena KZ-1) pogojen tako z določitvijo števila dnevnih zneskov, kot tudi z določitvijo višine dnevnega zneska in šele zmnožek obeh parametrov (katerih vsebina je določena v drugem, tretjem in četrtem odstavku 47. člena KZ-1), v končni fazi privede do skupnega zneska, pri čemer šele ta skupni znesek _de facto_ predstavlja višino obtožencu izrečene denarne kazni.2 Z vidika presoje, ali je bila obtožencu izrečena strožja kazenska sankcija/ denarna kazen, torej ni (kot navaja pritožnik 3) ključna okoliščina glede s strani tožilca predlaganega števila dnevnih zneskov, ampak je (tudi z vidika splošnih pravil za odmero kazni - 49. člen KZ-1) potrebno upoštevati višino skupnega zneska obtožencu izrečene denarne kazni. Le-ta v obravnavani zadevi kot rečeno znaša 2.000,00 EUR, kar je 1.000,00 EUR manj od predloga, kot ga je glede višine denarne kazni podala državna tožilka, zato s strani pritožnika očitana kršitev, da je sodišče prve stopnje denarno kazen določilo v nasprotju s šestim odstavkom 285.č člena ZKP, ni podana.

_Nepravilna določitev kazenske sankcije_

8. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pravilno odmerilo (zaporne) kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na višino kazni, posledično naj bi bila sodba nezakonita v delu, ki se nanaša na odločitev o kazenskih sankcijah (četrta točka prvega odstavka 370. člena ZKP), ni utemeljen. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje v točki 4 obrazložitve najprej navedlo okoliščine, ki jih je upoštevalo pri izbiri kazenske sankcije, v točki 5 je pojasnilo način odmere kazenske sankcije z vidika kazenskih materialnopravnih določb, v točkah 6 in 8 je navedlo oziroma konkretiziralo olajševalne in obteževalne okoliščine, ki jih je upoštevalo pri odmeri posamičnih prostostnih kazni določenih za očitani kaznivi dejanji, v točki 7 je pojasnilo (vse) okoliščine glede obsega, višine oziroma odmere izrečene denarne kazni, v točki 9 pa se je opredelilo do odmere enotne zaporne kazni, navedlo je tudi razloge, zakaj v tem delu ni v celoti sledilo predlogu državne tožilke.

9. Upoštevajoč navedeno je moč ugotoviti, da izpodbijana sodba glede izbire in odmere kazenskih sankcij vsebuje jasne, natančne, prepričljive ter razumne razloge in takšnega zaključka ne morejo omajati navedbe pritožnika, ki z lastnim, predvsem pa s parcialnim vrednotenjem zgolj posameznih dejstvenih okoliščin stoji na stališču, da je sodišče prve stopnje odstopalo od sodne prakse v zvezi z izrekom kazenske sankcije, česar v sodbi ni (zadostno) obrazložilo, zato naj bi obtožencu kršilo pravico do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS).

10. Sodišče mora odmeriti kazen v skladu s splošnimi pravili za odmero kazni. Odmeriti jo mora v mejah, ki so z zakonom predpisane za določeno kaznivo dejanje, pri tem pa mora upoštevati težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo ter olajševalne in obteževalne okoliščine vsakega konkretnega primera.4 Sicer je pravilno naziranje pritožnika, da v predhodni točki citirana ustavna določba zavezuje sodišče, da v podobnih zadevah odloča podobno in v različnih različno, je pa zmotno zagovornikovo stališče, da v konkretni zadevi sodišče ni tako postopalo.

11. V podporo tezi, da naj bi prvostopenjsko sodišče za kaznivo dejanje po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1 obtožencu odmerilo previsoko kazen, ki da odstopa od kazni, ki so jih v podobnih primerih izrekala pristojna sodišča, se pritožnik sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 39275/2022 z dne 27. 7. 2023 ter na tri odločbe Višjih sodišč v Ljubljani, Mariboru in Kopru, ki so bile izdane v zvezi z obravnavanjem tovrstnih kaznivih dejanj. Pri tem pa je moč ugotoviti, da pritožnik v zvezi z višino izrečenih kazni, bolj kot ne izpostavlja zgolj okoliščine glede števila prebežnikov in načina prevažanja prebežnikov (in v enem primeru še glede obtoženčeve predkaznovanosti), ne naredi pa natančne ocene, presoje in primerjave (tudi) vseh ostalih okoliščin, ki so v predmetnih zadevah vplivale na to, ali naj bo kazen za kaznivo dejanje večja ali manjša, kot to terja v kazenskopravni teoriji in sodni praksi sprejeto načelo individualizacije izrekanja kazenskih sankcij.

12. Po prepričanju pritožbenega sodišča je slednje v znatni meri prišlo do izraza v obravnavani zadevi, saj je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni za kaznivo dejanje pod točko 1, izhajalo iz zakonskega kaznovalnega okvira (predpisana je kazen od treh do 15 let zapora), narave in teže kaznivega dejanja, upoštevalo je nekaznovanost obtoženca, njegovo priznanje in obžalovanje, poleg tega je vzelo v obzir, da je prevažal 9 tujcev, tudi otroke, pa tudi, da je storil tri izvršitvena ravnanja znotraj kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1 in da je bil pri kršenju kazenskopravnih pravil vztrajen in dobro organiziran. Skratka, gre za natančno in celostno presojo večjega števila raznoterih, pravno relevantnih okoliščin, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča izkazujejo utemeljenost v tem postopku določene kazni v višini dveh let in šestih mesecev zapora (kar je sicer pod zakonskim minimumom). Zato v dani situaciji pritožnik ne more uspeti s pritožbenim stališčem, da je "izrečena" kazen nesorazmerna in da sodišče prve stopnje ni zadostne teže dalo okoliščini, da je obtoženi prevažanim tujcem nudil vodo in banane ter da je B. B. zaslišan v okviru posameznega preiskovalnega dejanja izpovedal, da je obtoženi v vozilu vključil klimatsko napravo, posledično pa je bilo tudi v prtljažniku dovolj zraka. Potrebno je ugotoviti, da vse navedeno, navkljub drugačnemu stališču pritožnika, nima takšne razbremenilne teže, da bi glede na podan in dokazan obtožbeni očitek, da je obtoženec z načinom prevažanja tujcev5 povzročil nevarnost za življenje in zdravje ljudi, ob upoštevanju tudi vseh drugih okoliščin, lahko pripeljalo do nižje kazni.

13. Kot izhaja iz dejstvenega opisa, se obtožencu med drugim očita, da se načrtno in organizirano ukvarja s prevozi in spravljanjem tujcev, ki nimajo dovoljenja za vstop ali prebivanje, preko Slovenije v Italijo in da je pred tem že najmanj dvakrat, to je dne 19. 10. 2023 in 28. 10. 2023 opravil prevoz tujcev iz Hrvaške preko Slovenije v Italijo, ter je za namen izvedbe tovrstnih prevozov v Zagrebu dne 31. 10. 2023 na svoje ime najel osebni avtomobil- športni terenec, uporabljen pri dejanju, si priskrbel tedensko vinjeto za slovenske avtoceste, prav tako je razpolagal z neveljavnim vozniškim dovoljenjem Ukrajine, izdanim na njegovo ime in si za komuniciranje priskrbel več SIM kartic različnih mobilnih operaterjev. Ob upoštevanju navedenih dejstev in okoliščin, ki izkazujejo težo, obseg in naravo obtoženčevega kriminalnega (in ne človekoljubnega) udejstvovanja, se kot povsem brezpredmeten in protispisen pokaže pritožbeni očitek, da obtoženi kaznivega dejanja ni izvršil z namenom pridobitve premoženjske koristi, ampak iz usmiljenja do otrok, ki jih je prevažal. 14. Ni utemeljena pritožbena navedba, da višina izrečene denarne kazni v višini 2.000,00 EUR, odstopa od prakse v primerljivih sodnih postopkih, saj zagovornik tudi v tem delu ne more uspeti s pavšalnim citiranjem odločb pritožbenih sodišč, ter zgolj z izpostavljanjem števila dnevnih zneskov, brez upoštevanja vseh ostalih okoliščin, ki so bile, tudi glede določitve višine dnevnega zneska relevantne za vsakokratno odmero denarne kazni. Pritožbeno sodišče tudi ne sledi tezi pritožnika, da je sodišče prve stopnje napačno določilo višino dnevnega zneska. V tej zvezi je (glede na dano situacijo, ker je obtoženec, ki se nahaja v priporu, državljan Uzbekistana, živeč v Litvi, zato podatkov za določitev višine dnevnega zneska sodišče ni moglo pridobiti oziroma bi bilo to zvezano z nesorazmernimi težavami oziroma zamudo) skladno z utrjeno sodno prakso utemeljeno izhajalo iz obtoženčevih navedb glede višine dohodkov, ki jih je nazadnje prejemal, nadalje je pojasnilo, da povprečje teh dohodkov znaša 1.100,00 EUR, kar odkazuje na dnevni znesek v višini približno 37,00 EU; ker pa je obtoženi na naroku za izrek kazenskih sankcij pojasnil, da je v preiskavi (zato ker se je zmedel), navedel nekoliko previsoke zneske svojih prihodkov (od 700 EUR do 1.500,00 EUR), je sodišče prve stopnje upoštevajoč navedeno okoliščino dnevni znesek (v korist obtoženca) znatno znižalo in ga (za razliko od predloga državne tožilke - 50,00 EUR) določilo v višini 20,00 EUR, kar pomeni, da ob določenih 100 dnevnih zneskih denarna kazen znaša 2.000,00 EUR.

15. Po oceni pritožbenega sodišča je izrečena denarna kazen primerna in tudi glede na naravo in težo kaznivega dejanja ter osebne okoliščine obtoženca, povsem ustrezna in na pravilnost takšnega zaključka ne more vplivati v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je bila s strani Višjega sodišča v Kopru v zadevi III Kp 50773/2021, potrjena določitev višine dnevnega zneska na 5,00 EUR, pri čemer obtoženec ni imel prihodkov ali premoženja, pred odreditvijo pripora pa je bil zaposlen in je prejemal redno mesečno plačo v višini med 1.800,0 in 2.200,00 EUR, bil je pa samski in brez otrok. Sodišče druge stopnje na tem mestu pojasnjuje, da gre "zgolj" za s strani enega od pritožbenih sodišč opravljeno presojo oziroma izdano odločbo, ki z vidika "kreiranja" sodne prakse ni zavezujoča, zato pritožbena graja ni upoštevna. Nenazadnje ne gre prezreti, da bo obtoženec (v roku določenem v petem odstavku 47. člena KZ-1) lahko podal predlog za obročno plačilo denarne kazni, zato navedbi pritožnika, da denarne kazni ne bo mogel plačati v roku treh mesecev, ni moč slediti. Tudi ne v delu, ko zagovornik izpostavlja, da je z odreditvijo pripora celotna preživninska obveznost padla na ramena obtoženčeve partnerke, kar pa je bolj kot ne pričakovana posledica omejevalnega ukrepa, ki se, tako kot tudi zaporna kazen, izvaja z odvzemom prostosti v zaprtem penalnem zavodu, o čemer pa bi obtoženec moral razmišljati, preden se je (navkljub družini oziroma trem mladoletnim otrokom, katerim bi moral biti za vzgled), spustil v izvajanje precej hude in tudi s človeškega stališča zavržne kriminalne dejavnosti.

16. Tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče nesorazmerno določilo kazensko sankcijo za kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 (v zakonu je predpisana kazen do dveh let zapora). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da okoliščin, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri izbiri in odmeri petmesečne zaporne kazni (in katere v točki 3.2 izrecno povzema tudi pritožba), pritožnik v ničemer ne izpodbija ali kakorkoli problematizira. Zato na tej dejstveni podlagi, ki se izkazuje kot pravno relevantna in ki sledi že večkrat izpostavljenemu načelu individualizacije kazenske sankcije, pritožbenemu stališču, da zaporna kazen odstopa od kazni, ki so jo v podobnih primerih izrekla pristojna sodišča, ni moč pritrditi. Že na podlagi sumarno in selektivno predstavljenih okoliščin v zvezi z v pritožbi citiranimi judikati drugostopenjskih sodišč, je namreč moč ugotoviti, da gre za zadeve, ki z obravnavano zadevo (glede na naravo in vsebino obtožbenih očitkov) niso primerljive, zato s predlogom, da se kazen za kaznivo dejanje opisano pod točko 2 zniža, pritožnik ne more uspeti.

_Sklepno_

17. Upoštevajoč vse zgoraj povedano sodišče druge stopnje ugotavlja, da sta bili obtožencu izrečeni pravilni, zakoniti in primerni kazenski sankciji, ki predstavljata ustrezne odziv družbe na obtoženčevo delikventno ravnanje. To pomeni, da s strani pritožnika očitane kršitve niso izkazane in niso podane, zato je pritožbeno sodišče zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in ker tudi ni ugotovilo postopkovnih in materialnopravnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (391. člen ZKP).

18. Sodišče druge stopnje je obtoženca na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98. členom ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, upoštevajoč razloge kot jih je v točki 13 obrazložitve navedlo že sodišče prve stopnje.

1 Zapisnik o predobravnavnem naroku z dne 25. 1. 2025 (list. št. 199). 2 Ta znesek se namreč upošteva tudi pri določitvi roka za plačilo denarne kazni, pa tudi pri odločanju glede obročnega plačila denarne kazni (peti odstavek 47. člena KZ-1). 3 Ki se v tej zvezi neuspešno sklicuje na sklep VSM III Kp 28048/2019 z dne 5. 11. 2019, saj zadeva ne obravnava identične situacije, pa tudi sicer odločbe pritožbenih sodišč niso zavezujoče. 4 Glej sodbo VS RS I Ips 39675/2020 z dne 24. 11. 2022. 5 Sedem jih je brez uporabe varnostnih pasov, od tega trije otroci mlajši od treh let, prevažal na zadnji klopi, še dva tujca pa sta nagnetena tesno skupaj v pokrčenem položaju ležala na dnu prtljažnika, otroci pa tudi niso bili v otroškem sedežu.