Jedro

Pri presoji, če je tožnikov delodajalec kriv za to, da je tožnik padel in se poškodoval, sta sodišči ugotovili, da ni kriv, saj je delo organiziral tako, da je lahko potekalo varno. Pri tem je treba upoštevati, da tožnik v času, ko je padel, še ni delal, temveč je po malici šele šel proti proizvodni hali. Hodil je lahko normalno, saj je imel dovolj prostora in svetlobe in zatrjevane "jame" (oziroma jamice - razpoke, kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi) zaradi odkrušenega betona niso bile tolikšne, da bi ogrožale običajen korak. Glede na to sta sodišči pravilno sodili, da je tožnikov delodajalec dokazal, da ni kriv za tožnikov padec in da je šlo za naključje, ki zadene tožnika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo odškodnine v znesku 8.000.000 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od izdaje sodbe do plačila. Tožbeni zahtevek je zavrnilo proti prvi toženi stranki, s sklepom pa je ugotovilo, da je tožnik umaknil tožbo proti drugi toženi stranki, zato je postopek v zvezi s to stranko ustavilo. Proti sodbi prvega sodišča se je pritožil tožnik, toda sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna prva sodba, je tožnik pravočasno vložil revizijo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da sta sodišči na podlagi zmotne presoje dejanskega stanja zmotno uporabili materialno pravo. Sklicuje se na ugotovitve, da so bile v delovnih prostorih na tleh jame zaradi odkrušenega betona. Trdi še, da je bilo ugotovljeno, da je tožnik padel, ker se mu je zvila noga, ko je stopil v eno od jam. Mnenja izvedenca, češ da so jame nekaj običajnega, ne sprejema in trdi, da ne bi padel, če bi bila tla v prostoru popolnoma ravna.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) je bila revizija vročena prvi toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Kolikor revizija graja oceno ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščema prve in druge stopnje, je treba pojasniti, da je revizijsko sodišče vezano na tisto dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, ker je revizija izredno pravno sredstvo in po tretjem odstavku 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Nestrinjanje z dokazno oceno sodišč spada na področje ugotavljanja dejstev, torej je nestrinjanje z dokazno oceno sodišč graja dejanskega stanja.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednje dejansko stanje: - da se je tožnik poškodoval 16. avgusta 1996 okoli 18.30 ure; - da se je poškodoval ob koncu odmora za malico, ko je šel v proizvodno halo in da je prišlo do padca pred samim vhodom v proizvodno halo; - da se je poškodoval, ko je nerodno stopil, izgubil ravnotežje in padel, pri čemer je z desnim kolenom udaril ob trda tla; - da je njegov delodajalec organiziral delo tako, da je potekalo varno, saj proizvodna hala s transportno potjo ustreza predpisom; - da so bila tla v proizvodni hali betonska in da razpokanine niso bile tolikšne, da bi ogrožale običajen korak; - da je bila osvetlitev delovnega prostora v času nesreče primerna, ne nazadnje pa je šlo za poletni čas; in - da je tožnik delal v takšnih razmerah že od leta 1975. V zvezi z ugotovljenimi dejstvi sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89) je v 73. členu določil, da mora delodajalec povrniti škodo, ki jo utrpi delavec, po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Ta so opredeljena v Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78-57/89). V prvem odstavku 154. člena je določeno krivdno načelo z obrnjenim dokaznim bremenom. Samo izjemoma je v drugem odstavku določena objektivna odgovornost, to je odgovornost po načelu vzročnosti, toda sodišči sta pravilno ugotovili, da betonska tla niso nevarna stvar in da hoja po takih tleh ni nevarna dejavnost. Pri presoji, če je tožnikov delodajalec kriv za to, da je tožnik padel in se poškodoval, sta sodišči ugotovili, da ni kriv, saj je delo organiziral tako, da je lahko potekalo varno. Pri tem je treba upoštevati, da tožnik v času, ko je padel, še ni delal, temveč je po malici šele šel proti proizvodni hali. Hodil je lahko normalno, saj je imel dovolj prostora in svetlobe in zatrjevane "jame" (oziroma jamice - razpoke, kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi) zaradi odkrušenega betona niso bile tolikšne, da bi ogrožale običajen korak. Glede na to sta sodišči pravilno sodili, da je tožnikov delodajalec dokazal, da ni kriv za tožnikov padec in da je šlo za naključje, ki zadene tožnika. Revizijska trditev, češ da je sodišče ugotovilo, da je tožnik stopil v jamo in padel, ni resnična, poleg tega pa bi se tožnik glede na ugotovljene okoliščine pri običajni pazljivosti temu lahko izognil. Ker torej tožnikov padec ni v vzročni zvezi z delom in delovnim okoljem, ki je bilo ustrezno, in ker prve tožene stranke oziroma njene zavarovalnice zato ne zadene nobena krivda oziroma odgovornost, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno razsodili, da niso podani pogoji, ki so potrebni za nastanek odškodninske obveznosti tožene stranke.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in da sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo. Zato je vrhovno sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo revizijo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi in drugi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).