Jedro

Stranka mora aktivno ravnati, da uporabi svoje pravice in ni dolžnost sodišča, da ugotavlja, zakaj se stranka ni udeležila naroka.

Tudi če bi pritožnik izkazal, da se v izvorni državi ni mogel dolgoročno preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.

Pritožnik presoji, da je z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja v izvorni državi navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, vsebinsko ne oporeka. Spregleda tudi, da toženka njegove prošnje ni zavrnila zaradi presplošnih ali nedokazanih trditev, temveč zato, ker dejansko stanje, kot ga zatrjuje pritožnik, četudi bi se izkazalo za resnično, priznanja mednarodne zaščite ne more utemeljiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo, vloženo zoper odločbo toženke, št. 2142-1785/2023/10 (1222-05) z dne 14. 7. 2023, s katero je ta zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) in mu določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic EU in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer se ga bo s teh območij odstranilo (3. točka izreka). Tožniku je za obdobje enega leta določila še prepoved vstopa na navedena območja, ki pa se ne bo izvršila, če jih bo zapustil v roku za prostovoljni odhod (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je Upravno sodišče pritrdilo toženki, da je za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene podan razlog iz prve alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ker je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Tožnik je prošnjo namreč utemeljeval z ekonomskimi težavami, ki so posledica splošno slabih gospodarskih razmer v izvorni državi in ne razlogov preganjanja. Četudi bi tožnik dokazal, da se zato dolgoročno ni mogel preživljati, ne bi šlo za resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1, saj ta škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba. Pojasnilo je še, da tožnika ni zaslišalo, ker se glavne obravnave dne 31. 7. 2023 ni udeležil. Toženkina pooblaščenka je povedala, da je 29. 7. 2023 zapustil azilni dom, 1. 8. 2023 pa je bilo sodišče obveščeno, da so ga med samovoljno zapustitvijo azilnega doma prijeli policisti.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zoper izpodbijano sodbo vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je Upravno sodišče s tem, ko ga ni zaslišalo, bistveno kršilo določbe postopka in njegovo pravico do izjave iz 22. člena Ustave, posledično pa je zmotno uporabilo materialno pravo in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožnik se glavne obravnave ni udeležil, ker je bil priprt. To je po zaključku glavne obravnave ugotovilo tudi Upravno sodišče, zato bi moralo po uradni dolžnosti skleniti, da se končana glavna obravnava znova začne. Ne strinja se, da so njegove trditve, ki se nanašajo na preganjanje in nečloveško ravnanje, presplošne, in vztraja, da dejansko stanje v tej zvezi ni bilo dovolj razčiščeno. Pritožnik tako ni imel možnosti izkazati, da nima zagotovila, da bo v izvorni državi minimalno zaščiten pred ekstremno revščino in da ne bo v stalnem strahu pred nasiljem na ulici, brez perspektive izboljšanja stanja. Zaradi strahu pred sistemsko korupcijo v izvorni državi, si tam ne more zagotoviti preživetja.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V zvezi s pritožnikovo neudeležbo na naroku za glavno obravnavo dne 31. 7. 2023 ni sporno, (1) da se pritožnik, ki je bil z narokom za glavno obravnavo seznanjen, tega ni udeležil, (2) da je toženka na naroku povedala, da je 29. 7. 2023 zapustil azilni dom in da se vanj ni več vrnil, (3) da so policisti Policijske postaje Ljubljana Center za pritožnika 29. 7. 2023 odredili pridržanje ter (4) da je bilo Upravno sodišče s tem seznanjeno šele po koncu glavne obravnave (toženka ga je o tem obvestila 1. 8. 2023).

7. Pritožnik je bil na narok pravilno vabljen, o tem ni spora. Z narokom je bil seznanjen tako preko svoje pooblaščenke kot preko azilnega doma in s tem mu je bila omogočena udeležba na naroku ter podaja izjave v postopku (možnost sodelovanja v postopku).

8. Pritožnik zatrjuje, da se naroka ni udeležil, ker je bil v priporu, vendar teh svojih navedb ni konkretiziral. Tako ni pojasnil, kdaj naj bi bil pridržan, niti kako dolgo. Ni podal časovnega okvira pridržanja, iz katerega bi izhajalo, da je bil pridržan (tudi) v času naroka oziroma da mu je ravno to pridržanje onemogočilo udeležbo na naroku. Prav tako ni navajal, da mu ne bi bilo omogočeno, da bi to sporočil sodišču ali svoji pooblaščenki, oziroma da bi o tem, da se želi udeležiti naroka, obvestil policiste in da mu ti tega ne bi omogočili. Stranka mora aktivno ravnati, da uporabi svoje pravice in ni dolžnost sodišča, da ugotavlja, zakaj se stranka ni udeležila naroka. Drugačno stališče ne izhaja niti iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 22/2020 z dne 26. 10. 2020, na katero se sklicuje pritožnik in kjer Upravno sodišče glavne obravnave ni opravilo.

9. Navajanje teh razlogov šele v pritožbi, ob tem da iz njegovih navedb ne izhaja, da je bil utemeljeno odsoten, saj so, kot je bilo že pojasnjeno, pavšalne, zato po mnenju Vrhovnega sodišča ne more biti učinkovito, saj ne pomeni poštene uporabe procesnih pravic (9. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, ki se v upravnem sporu uporablja, kolikor Zakon o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1, ne določa drugače).

10. Glede pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na pritožnikovo upravičenost do mednarodne zaščite, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (20. člen ZMZ-1).

11. Pritožnikova prošnja za mednarodno zaščito je bila v konkretnem primeru v pospešenem postopku zavrnjena kot očitno neutemeljena na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 v zvezi s prvo alinejo prvega odstavka 52. člena ZMZ-1 - ker je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

12. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik presoji, da je z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja v izvorni državi navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, vsebinsko ne oporeka. Spregleda tudi, da toženka njegove prošnje ni zavrnila zaradi presplošnih ali nedokazanih trditev, temveč zato, ker dejansko stanje, kot ga zatrjuje pritožnik, četudi bi se izkazalo za resnično, priznanja mednarodne zaščite ne more utemeljiti. Glede pritožbenih navedb o ekstremni revščini (hrana, higiena, bivališče) in stalnem strahu pred nasiljem na ulici, brez perspektive izboljšanja stanja Vrhovno sodišče zgolj dodaja, da je že večkrat1 poudarilo, da, tudi če bi pritožnik izkazal, da se v izvorni državi ni mogel dolgoročno preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba. To je pritožniku sicer pojasnilo tudi Upravno sodišče v izpodbijani sodbi.

13. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Tako sodbe Vrhovnega sodišča I Up 206/2023 z dne 19. 7. 2023, I Up 178/2023 in I Up 163/2023 z dne 15. 6. 2023, I Up 115/2023 z dne 31. 5. 2023, I Up 67/2023 z dne 19. 4. 2023 in številne druge.