Jedro

Po presoji revizijskega sodišča delavski svet v obravnavanem primeru ni pravilno uporabil pooblastila iz 96. člena pravilnika, ko je ob tožnikovi zahtevi v njegovo škodo ugotavljal drugačno dejansko stanje (odsotnost z dela do 30.9.1991 namesto do 28.8.1991). Po navedeni določbi pravilnika bi delavski svet lahko razveljavil izpodbijani sklep in ga nadomestil z novim le tedaj, ko bi po dopolnitvi postopka ugotovil, da je prvostopni organ nepopolno in zmotno ugotovil dejstva, ki so pomenila podlago za njegovo odločitev (103. člen ZDR v zvezi s prvim odstavkom 370. člena ZPP, 1. točka 373. člena ZPP, 374. člen ZPP). Delavski svet tožene stranke pa ni ugotavljal drugačnega dejanskega stanja na podlagi obravnave (opravljene pred delavskim svetom oziroma prvostopnim organom), pač pa je na nejavni seji ugotavljal odločilna dejstva. Z opustitvijo izvedbe dokaznega postopka v smislu drugega odstavka 81. člena ZTPDR je bila storjena bistvena kršitev ugovornega postopka, saj je bil tožnik prikrajšan za pravico do razpravljanja o dejstvih, ki so bila pomembna za odločanje. S tem pa je bilo kršeno tudi načelo neposrednosti iz omenjenega zakonskega določila v zvezi s 7. členom ZPP oziroma 103. členom ZDR. Delavski svet po omenjenih zakonskih določilih in določbah pravilnika ni imel pooblastila, da v primeru spremenjenih razmer samostojno odloča o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavca. Ker delavski svet tožene stranke pri odločanju ni ravnal v skladu z določbo 96. člena Pravilnika o delovnih razmerjih, je njegov sklep nezakonit tudi iz formalnih razlogov.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je kot nezakonita razveljavilo sklepa delavskega sveta tožene stranke z dne 6.6.1991 in 20.6.1991 o začasni odstranitvi tožnika z dela, ter sklep v.d. direktorja z dne 28.8.1991, potrjen s sklepom delavskega sveta z dne 30.9.1991, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje po 6. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerih (neupravičena odsotnost z dela zaporedoma pet delovnih dni). V posledici te odločitve je tožeči stranki priznalo obstoj delovnega razmerja z vsemi pravicami tudi po 20.8.1991. Ugotovilo je, da tožnik od 21.8.1991 dalje (do 26.8.1991) ni bil neupravičeno odsoten z dela, zato niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo določila 6. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih kot zakonitega načina prenehanja delovnega razmerja. Prvostopno sodišče pa je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev odločbe v.d. direktorja z dne 12.6.1991 in delavskega sveta tožene stranke z dne 20.6.1991 o izrabi letnega dopusta tožnika, kot neutemeljen.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh strank kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka v delu, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja (točka I/2, 3 in II sodbe sodišča prve stopnje), vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP.

V obrazložitvi revizije očita sodišču, da je prezrlo dejstvo, da je bil tožnik - ki se mu je po ugotovitvah sodišča dopust iztekel 26.8.1991 - ob izdaji prvostopnega sklepa z dne 28.8.1991 že dva zaporedna dneva neupravičeno odsoten; do njegove dokončnosti pa več kot pet delovnih dni (35). Zaradi procesne narave določbe prvega odstavka 106. člena Zakona o delovnih razmerjih sklep direktorja ne pretrga teka petdnevnega materialnega roka, če se delavec do njegove dokončnosti na delo ne javi. Zato je, po mnenju revidenta, drugostopni organ dolžan upoštevati okoliščine, ki so obstajale v času odločanja o delavčevem ugovoru. Takšno stališče naj bi izhajalo tudi iz vsebine objavljene sodne odločbe Sodišča združenega dela Republike Slovenije. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi tako, da sodbo sodišča druge stopnje v skladu z drugim odstavkom 395. člena ZPP razveljavi in zadevo vrne istemu sodišču v novo sojenje.

V postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka obravnava revizijsko sodišče le, če so izrečno uveljavljene.

Tožena stranka teh revizijskih razlogov ne formalno ne vsebinsko ne uveljavlja.

Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Revizijsko sodišče pri materialno pravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah revizijskih razlogov in po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) upošteva dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi, in ki je obvezna podlaga te revizijske presoje (tretji odstavek 385. člena ZPP). Na dejansko stanje, ugotovljeno na drugi stopnji, ki je skladno dejanskemu stanju ugotovljenemu na prvi stopnji, je revizijsko sodišče vezano. Ker sta sodišči druge in prve stopnje pri reševanju spora izhajali iz pravilnih materialno pravnih izhodišč, sta pravilno ugotovili vse odločilne okoliščine spora. Zato so v reviziji ponovljene trditve, ki se nanašajo na dejansko stanje (da je bil tožnik pozvan na delo, pa se na delo ni javil), procesno pravno nedopustnea (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Ob bistveni dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da je bil tožnik v času trajanja letnega dopusta (od 12.6.1991 do 17.7.1991) vpoklican v rezervni sestav Teritorialne obrambe Republike Slovenije in je zato z izrabo le-tega v skladu z določilom drugega odstavka 58. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR) nadaljeval do 26.8.1991, je pravilna njuna presoja, da tožnik do tega dne ni bil neupravičeno odsoten z dela. Zato odločitev v.d. direktorja o prenehanju delovnega razmerja tožniku na podlagi 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR ni imela zakonite podlage. Do izdaje prvostopnega sklepa (28.8.1991) ni bil izpolnjen zakoniti pogoj iz 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR v zvezi s 3. točko drugega odstavka 75. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR), da bi tožnik neupravičeno izostal z dela več kot pet delovnih dni zaporedoma (ampak le dva dni). Po ugotovitvah obeh sodišč pa njegova odsotnost v tem času tudi ni bila neupravičena. Prenehanje delovnega razmerja na tej zakonski podlagi predstavlja način tako imenovanega "samovoljnega prenehanja delovnega razmerja", ko delavec brez utemeljenega razloga preneha prihajati na delo in se da iz okoliščin primera zanesljivo ugotoviti, da ne želi več delati pri dotedanjem delodajalcu. Ta inštitut ima namen, da izrazi in potrdi voljo delavca za prenehanje delovnega razmerja mimo pogojev in postopka določenega v 1. in 2. točki prvega odstavka 75. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja.

Ugotovljeno dejansko stanje je, po presoji revizijskega sodišča, dajalo prepričljivo podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku. Tožnikove odsotnosti z dela zaradi izkazane in dokazane obveznosti v rezervni sestavi oboroženih sil, kar je imelo za posledico prekinitev izrabe letnega dopusta tožnika, in njegovo nadaljevanje, ni mogoče upoštevati kot izraz volje za prenehanje delovnega razmerja. Tožnikovo ravnanje ni dajalo dejanske podlage za zaključek, da od prvega dne odsotnosti z dela ne želi več delati pri toženi stranki in da je nima namena o razlogih za prenehanje obvestiti oziroma da želi, da mu delovno razmerje po lastni volji preneha. Iz samega dejstva, da je tožnik izrabil odobreni dopust eventuelno tudi preko časa, določenega z odločbo pristojnega organa, ni mogoče sklepati, da je želel prenehati z delom pri toženi stranki. To izhaja tudi iz obrazložitve sklepa njenega delavskega sveta z dne 29.8.1991, ki ugotavlja, da si je tožnik samovoljno podaljšal dopust. Dopust delavca pa je njegova pravica med trajanjem delovnega razmerja, ne pa po njem. Če je tožena stranka štela tožnikov izostanek v spornih dneh izrabe letnega dopusta za neupravičen, bi morala, kot je pravilno poudarilo sodišče druge stopnje, izvesti postopek za ugotavljanje kršitve delovne obveznosti in delavčevo odgovornost zanjo.

Ob načinu prenehanja delovnega razmerja po 6. točki prvega odstavka 100. člena ZDR pa je pristojni organ v vsakem primeru dolžan ugotoviti, da delavec ne želi več delati oziroma obstoj okoliščin, iz katerih ta želja izhaja.

Revizijsko stališče tožene stranke, da je delavski svet ob obravnavanju tožnikovega ugovora lahko prišel do drugačne ugotovitve kot prvostopni organ - do spoznanja, da se tožnik ni vrnil na delo do 30.9.1991 in ne, kot je ugotovil v.d. direktorja, čigar zakonitost sklepa je bila v presoji, do 28.8.1991, ni pravilno. Postopek varstva pravic je urejen v pravilniku o delovnih razmerjih podjetja, ki ga je sprejel delavski svet na seji dne 6.2.1990. Pravilnik vsebuje v 90. členu načelno določbo, da lahko delavec zahteva varstvo pravic proti vsakemu sklepu, ki ni dokončen in s katerim so kršene njegove pravice (prvi odstavek). 96. člen pa daje pristojnemu drugostopnemu organu možnost, da zahtevo za varstvo pravic v primeru, ko ji ne ugodi, kot neutemeljeno zavrne in sklep potrdi. Samo v primeru, ko zahtevi ugodi, lahko izpodbijani sklep ustrezno spremeni ali ga razveljavi in vrne organu, ki je odločal na prvi stopnji, ali sam odloči o primeru.

Po presoji revizijskega sodišča delavski svet v obravnavanem primeru ni pravilno uporabil pooblastila iz 96. člena pravilnika, ko je ob tožnikovi zahtevi v njegovo škodo ugotavljal drugačno dejansko stanje (odsotnost z dela do 30.9.1991 namesto do 28.8.1991). Po navedeni določbi pravilnika bi delavski svet lahko razveljavil izpodbijani sklep in ga nadomestil z novim le tedaj, ko bi po dopolnitvi postopka ugotovil, da je prvostopni organ nepopolno in zmotno ugotovil dejstva, ki so pomenila podlago za njegovo odločitev (103. člen ZDR v zvezi s prvim odstavkom 370. člena ZPP, 1. točka 373. člena ZPP, 374. člen ZPP). Delavski svet tožene stranke pa ni ugotavljal drugačnega dejanskega stanja na podlagi obravnave (opravljene pred delavskim svetom oziroma prvostopnim organom), pač pa je na nejavni seji ugotavljal odločilna dejstva. Z opustitvijo izvedbe dokaznega postopka v smislu drugega odstavka 81. člena ZTPDR je bila storjena bistvena kršitev ugovornega postopka, saj je bil tožnik prikrajšan za pravico do razpravljanja o dejstvih, ki so bila pomembna za odločanje. S tem pa je bilo kršeno tudi načelo neposrednosti iz omenjenega zakonskega določila v zvezi s 7. členom ZPP oziroma 103. členom ZDR. Delavski svet po omenjenih zakonskih določilih in določbah pravilnika ni imel pooblastila, da v primeru spremenjenih razmer samostojno odloča o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavca. Ker delavski svet tožene stranke pri odločanju ni ravnal v skladu z določbo 96. člena Pravilnika o delovnih razmerjih, je njegov sklep nezakonit tudi iz formalnih razlogov.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).