Jedro

Tožnica je po roku, ki ji ga je določilo sodišče za dopolnitev tožbe, predložila vlogo z dokončno odločbo toženca. Glede navedene vloge oziroma dokončne odločbe jo je sodišče nepravilno napotilo, da bi morala sodno varstvo zahtevati v samostojnem postopku, saj bi moralo njeno vlogo ali upoštevati v predmetnem postopku ali pa bi jo moralo obravnavati kot novo tožbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo tožnice zavrglo.

Zoper sklep je pritožbo vložila tožnica. V pritožbi navaja, da je sodišče izpodbijani sklep sprejelo izven glavne obravnave in je s tem kršilo 24. člen Ustave RS, ki določa, da morajo biti obravnave javne, izjeme pa določa zakon. Kršen je bil tudi 125. člen Ustave RS, ki določa, da so sodniki vezani na ustavo in zakon. Že v letu 2007 je bilo tožencu posredovano vprašanje, kako lahko opravlja revizijo za več kot 10 let nazaj in od tožnice zahteva plačilo za dokup 4 mesecev in 25 dni za več kot 11 let nazaj. Ta zahteva je bila dana že pri začasni odločbi in dejansko ni vezana na odločbe, izdane kasneje. Tožnica od sodišča zahteva, da tožencu naloži vrnitev zneska z obrestmi. Sodišču je že tretjič posredovala potrdilo o plačilu zneska v višini 4.548,00 EUR. Sodišče je bilo dolžno obravnavati njen zahtevek, ki je neodvisen od začasnih in dokončnih odločb. Zahtevek je bil pravočasen, očitno pa je namen sodišča, da se to ne obravnava. Sodišču so bili posredovani tudi izvirniki odločb z dne 25. 8. 2010 in 5. 10. 2010. Sodišče napačno ugotavlja, da zahtevana dopolnitev ni bila poslana v roku, kot tudi napačno ugotavlja, da je odločba z dne 25. 8. 2010 prva odločba in da je odločba z dne 5. 10. 2010 druga odločba. Prva odločba je bila izdana že dne 5. 5. 2010, druga odločba 25. 8. 2010 in nato še tretja odločba dne 5.10. 2010, po kateri se je pokojnina zvišala za 3 EUR, na vse ostale točke pritožbe pa ni bilo odgovorjeno. Tožnica tudi sprašuje, zakaj je potrebno sodišču posredovati originale odločb. Tudi ne razume utemeljitve sodišča, v čem je bila njena pritožba nejasna in česa ni dopolnila. Napačna je tudi odločitev, da bi zadnjo odločbo z dne 5. 10. 2010 morala ugovarjati samostojno, saj ima enako vsebino in je to neracionalna odločitev sodišča, ki mora stremeti k skrajšanju postopkov in k racionalizaciji.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zadevi podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), na katero skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sklep ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti oziroma so razlogi nejasni in med seboj v nasprotju.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnica dne 11. 9. 2010 na sodišču vložila vlogo, ki jo je poimenovala „Pritožba na zavrnitev pritožbe na začasno odločbo pokojnine na njen izračun (začasna odločba 5. 5. 2010 in dokončna 25. 8. 2010)“. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za nepopolno vlogo, ki jo je sodišče prve stopnje očitno štelo za tožbo in jo kot tako vrnilo tožnici v popravo in dopolnitev. S sklepom št. Ps 2147/2010 z dne 14. 9. 2010 je tožnici naložilo, da vlogo dopolni tako, da predloži odločbo, ki jo s tožbo izpodbija v izvirniku ali overjenem prepisu.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) v 1. odstavku 73. člena določa, da če je tožba vložena zoper upravni akt, mora obsegati poleg sestavin, ki jih mora imeti vsaka vloga, tudi navedbo upravnega akta, zoper katerega je tožba vložena, tožbene razloge in zahtevek. Tožbi je treba priložiti tudi upravni akt v izvirniku ali overjenem prepisu.

Iz vloge, ki jo je sodišče prve stopnje štelo kot tožbo, pa izhaja tudi navedba tožnice, da je bilo doplačilo (očitno s strani toženca) zahtevano nezakonito in ga tožnica zahteva nazaj z zamudnimi obrestmi, vse od 22. 4. 2010 do plačila. Gre za plačilo zneska za 4 mesece in 25 dni. V primeru, če tožnica zahteva povrnitev določenega zneska, torej če gre za spor po 2. odstavku 7. člena ZDSS-1, je v tem primeru dopustna direktna tožba na sodišče. Izpodbijani sklep glede omenjenega nima razlogov in se ga ne da preizkusiti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na vsebino tožničine vloge z dne 11. 9. 2010 očitno sklepalo, da tožnica izpodbija le odločitev toženca v zvezi s pravicami iz pokojninskega zavarovanja. Sodišče je tožbo zavrglo na podlagi 75. člena ZDSS-1, kjer je določeno, da po predhodnem preizkusu tožbe sodišče izda sklep, s katerim se tožba zavrže tudi v primerih, če je bila tožba vložena prezgodaj, ali je zoper upravni akt, ki se izpodbija, mogoča pritožba, pa pritožba sploh ni bila vložena, ali pa je bila vložena prepozno. Sama obrazložitev je nejasna, za odločitev v zadevi ni odločilno vprašanje, ali je tožnica vložila pritožbo zoper začasno odločbo z dne 5. 5. 2010, temveč zgolj, ali je bila v času, ko je vložila tožbo, torej dne 11. 9. 2010 že izdana dokončna odločba toženca. Če ta odločba še ni bila izdana, je bila njena tožba preuranjena, kar pomeni, da niso bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za vsebinsko obravnavo zadeve. V primeru take ugotovitve je potrebno tožbo kot preuranjeno zavreči. Tožnica je že po roku, ki ji ga je določilo sodišče, dne 24. 11. 2010 predložila dokončno odločbo toženca št. ... z dne 5. 10. 2010. Sodišče jo je glede omenjenega nepravilno napotilo, da bi morala sodno varstvo zoper navedeno dokončno odločbo zahtevati v samostojnem postopku. V primeru, da sodišče njene vloge ni upoštevalo v predmetnem postopku, bi moralo njeno vlogo obravnavati kot novo tožbo, ne pa da tožnico napotuje, da zahteva sodno varstvo v novem postopku. Iz vloge namreč izrecno izhaja, da se pritožuje zoper odločbo z dne 5. 10. 2010, ki jo je tudi priložila k vlogi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo ter na podlagi 354. člena ZPP izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje bo v novem postopku odpravilo ugotovljene nepravilnosti ter ugotovilo, ali tožnica uveljavlja samostojen zahtevek glede povračila določenega zneska, saj glede tega izpodbijani sklep nima razlogov. Šele, ko bo razčistilo navedeno dejstvo, bo sodišče o zadevi ponovno odločilo.

V zvezi z ostalimi pritožbenimi navedbami, ko tožnica sprašuje, zakaj je sodišče zahtevalo, da mora poslati originale odločb, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je glede omenjenega sodišče pravilno postopalo po določbi že citiranega 1. odstavka 73. člena ZDSS-1, kjer je izrecno določeno, da je tožbi treba priložiti tudi upravni akt v izvirniku ali overjenem prepisu. Sodišče tudi ni kršilo določb Ustave RS, na katere se sklicuje tožnica. V zadevi je sodišče najprej preizkusilo, ali je tožba sploh dopustna oziroma sposobna za obravnavo. Šele, ko so izpolnjeni procesni pogoji za vodenje postopka, sodišče skladno z določbami ZPP razpiše glavno obravnavo, na katero povabi stranke v postopku.