Jedro

Odločitev davčnega organa je v obravnavanem primeru preuranjena, saj bi moral davčni organ vpogledati v predlagane listine, ki jih je tožnik predlagal pravočasno, substancirano ter je z njimi dokazoval relevantna dejstva ali pa jih ustavno skladno zavrniti.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 42331-52989/2020-7 z dne 23. 10. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo prvostopenjskega davčnega organa je bil zavrnjen zahtevek tožnika za vračilo trošarine za plinsko olje, ki se porabi kot pogonsko gorivo za komercialni prevoz (TRO-K), za davčno obdobje od 1. 6. 2020 do 30. 6. 2020, za energente v količini 15.262,94 litrov. V 2. in 3. točki izreka pa je odločeno o nesuspenzivnosti pritožbe in stroških postopka.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik predložil zahtevek za vračilo trošarine za plinsko olje, ki se porabi kot pogonsko gorivo za komercialni prevoz (TRO-K), za davčno obdobje od 1. 6. 2020 do 30. 6. 2020. Prvostopenjski organ se sklicuje na določilo 95. člena v relevantnem obdobju veljavnega Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro-1), ki je določal pogoje in zahtevek za uveljavljanje pravice do vračila dela plačane trošarine za plinsko olje, ki je porabljeno kot pogonsko gorivo za komercialni prevoz. Davčni organ je 24. 8. 2020 izvedel nadzor nad upravičenostjo do vračila trošarine za komercialni prevoz za mesec junij 2020 in preveril, ali tožnik pravilno vodi predpisane evidence. Tožnik je izjavil, da ročno vodenih evidenc internega in mobilnega pretakališča ni na sedežu podjetja, in da ne ve, kje se nahajajo. Davčni organ si je ogledal tri cisterne, pri katerih ni bilo ročnih sprotnih evidenc, zato davčni organ meni, da tožnik nima vzpostavljenega sistema za sprotno evidentiranje količin goriva. Davčni organ zato ne more potrditi, da so v postopek predložene evidence vodene pravilno, zato podatki v predloženih evidencah ne morejo biti odraz dejanskega stanja. Direktor tožnika je izjavil, da so vse evidence shranjene in vodene, medtem, ko je pooblaščenka tožnika izjavila, da ročnih sprotnih evidenc iz preteklih mesecev ni. Davčni organ dne 24. 8. 2020 ugotavlja, da ročnih sprotnih evidenc za mobilni pretakališči TOYOTA in VW AMAROK ni, zato zaključi, da ni mogoče ugotoviti dejanskega stanja o porabi goriva za komercialni prevoz, saj tožnik v postopku ni dokazal, da so predložene evidence vodene pravilno in podatki v njih verodostojni, zato niso izpolnjeni pogoji iz 95. člena ZTro-1 za vračilo trošarine za komercialni prevoz za mesec junij 2020. Tožniku je zato poslal seznanitev z dne 8. 9. 2020, s katero je tožnika seznanil z ugotovitvami nadzora. Tožnik je v odgovoru pojasnil, da je davčnemu organu ob nadzoru pojasnil sistem točenja in vodenja evidenc, pri čemer ima v praksi vpeljan sistem ročnega evidentiranja podatkov. Vse predložene evidence vsebujejo predpisane preverljive podatke, pri čemer so evidence vodene sproti. Ker so evidence večkrat pomečkane in zamaščene, se podatki prepišejo v ročno prepisane evidence ter nato v Excelove tabele. Davčni organ ugotavlja, da tožnik razpolaga s kontrolnimi listi, v katerih so zapisani vtoki v posamezno tovorno vozilo, vendar po mnenju davčnega organa tožnik s kontrolnimi listi ne more dokazati kdaj in v kakšnem vrstnem redu so bili opravljeni iztoki iz internega in mobilnega pretakališča ter vtoki v mobilno pretakališče. Po mnenju davčnega organa tožnik tudi s tahografi, pogodbami, naročilnicami in izdanimi računi, ne more dokazovati pravilno vodenje ročne sprotne evidence internega in mobilnega pretakališča, saj ti dokazi ne prikazujejo sledljivosti gibanja goriva od trenutka nakupa do trenutka vtoka v rezervoar tovornega vozila. Ob kontroli dne 27. 8. 2020 so bile davčnemu organu predložene ročne evidence internega pretakališča. Evidenca mobilnega pretakališča v vozilu Toyota na dvorišču podjetja je bila prazna, nakar je A. A. pred davčnim organom napisala, da je to evidenca za avgust 2020. Davčni organ zaključi, da se v trenutku nadzora ročne sprotne evidence niso nahajale pri internem in mobilnem pretakališču, prav tako tožnik za mesec junij 2020 ni predložil ročnih sprotnih evidenc za interni pretakališči B. in C. in za mobilno pretakališče VW Amarok in Toyota, ker jih je uničil in posledično ne more dokazati, da so podatki v prepisanih evidencah resnični in verodostojni. Ker tožnik ni dokazal, da so v postopek predložene evidence nastale s sprotnim pridobivanjem podatkov, jih davčni organ ni upošteval kot dokaz v postopku.

3.Toženka je pritožbo tožnice zavrnila. Tožnik je v pritožbenem postopku ugovarjal nepopolno ugotovljenemu dejanskemu stanju, zmotni uporabi materialnega prava in bistvenim kršitvam pravil postopka. Pritožbeni organ je združil pritožbena postopka v zvezi z zahtevkom tožnika za vračilo trošarine za komercialni prevoz za meseca junij in julij 2020 v skupno obravnavanje in odločanje. Pritožbeni organ se strinja z ugotovitvami prvostopenjskega organa, da tožnik ni dokazal, da izpolnjuje predpisane pogoje za vračilo trošarine. Pojasnjuje, da ob pomanjkanju verodostojnih evidenc tožnik količine porabljenega goriva ne more dokazovati z drugimi dokaznimi sredstvi v smislu tretjega odstavka 95. člena ZTro-1, kot so dokazi o opravljeni storitvi.

4.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo v kateri navaja, da je davčni organ zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje, ker ni izvajal ugotovitvenega in dokaznega postopka. Posledično je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Bistveno pa so bile kršene tudi določbe postopka. Glede bistvenih kršitev določb upravnega postopka navaja, da je izpodbijana odločba neobrazložena in nepodprta z dokazi. Davčni organ z izpodbijano odločbo ni odpravil procesnih kršitev, na katere je tožnik opozoril v pripombah in pritožbi. Izpodbijana odločba je zato nezakonita in jo je treba odpraviti.

5.Tožnik v zvezi z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem navaja, da bi moral davčni organ ugotoviti za kakšen namen je tožnik uporabil plinsko olje. Po mnenju tožnika za presojo upravičenosti tožnika do vračila trošarine ni pomembno ali so podatki, ki so zabeleženi v evidenci porabe prepisani na nov list papirja ali v Excel tabelo, ampak ali ti podatki odražajo dejansko stanje oziroma ali so usklajeni z listinami, s katerimi tožnik dokazuje nabavo in porabo plinskega olja. Tožnik ob sklicevanju na tretji odstavek 95. člena ZTro-1 in tretji odstavek 5. člena Pravilnika o načinu vračila trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko - komercialni namen in komercialni prevoz (v nadaljevanju Pravilnik) navaja podatke, ki jih je dolžan voditi upravičenec do vračila trošarine in navaja, da ima vse podatke zbrane v evidenci porabe plinskega olja za davčno obdobje od 1. 6. 2020 do 30. 6. 2020. Tožnik dokazuje verodostojnost podatkov v evidenci za junij 2020 z listinskimi dokazi: petimi računi dobavitelja D., d.o.o., stanje začetne zaloge plinskega olja na dan 1. 6. 2020 po posamezni cisterni, končno stanje zaloge plinskega olja na dan 30. 6. 2020 po posamezni cisterni, računi, ki jih je tožnik izdal naročnikom prevozov za opravljene kilometre s tovornimi vozili, evidenco točenja po tovornih vozilih in poraba goriva in konto kartice dobavitelja in kupcev. Na primeru pojasni, da gre za listinske dokaze, na podlagi katerih se lahko hitro ugotovi začetno stanje zaloge v posamezni cisterni na dan 1. 6. 2020 in končno stanje zaloge na dan 30. 6. 2020, kot tudi porabo plinskega olja za predmetno davčno obdobje. Davčni organ pa podatkov niti ni preverjal, temveč je štel za relevantno le to, da so bili podatki prepisani, pri tem pa vsebine listin ni preverjal, zaradi česar ni mogel ugotoviti verodostojnosti teh podatkov in je napačno zaključil, da ni mogoče ugotoviti dejanskega stanja, ker tožnik ni uspel dokazati, da so predložene evidence vodene pravilno in so podatki v njih verodostojni. Davčni organ ni ugotavljal verodostojnosti podatkov in listin, ampak se je vnaprej odrekel njihovi verodostojnosti, brez izvedbe dokazov.

6.Tožnik v zvezi z legitimnim pričakovanjem glede izpolnjevanja pogojev za ugoditev njegovemu zahtevku pojasni, da je davčni organ odstopil od do sedaj veljavne upravne prakse ter razlage materialnih predpisov. Davčni organ je odločal na podlagi domneve, saj je v postopku ugotavljal pravilnost vodenja evidenc za davčno obdobje avgust 2020, v izreku izpodbijane odločbe pa je odločil o zahtevku za junij 2020, pri čemer pa ugotovitvenega postopka za junij 2020 ni izvedel, saj odločitev utemelji na ugotovitvah za avgust 2020. Tožnik je že v postopku pojasnil, da evidence stanja zalog plinskega olja in porabe beleži sproti na listih papirja, ki se nahajajo v cisternah. Ker so ti listi umazani, pomečkani, jih tožnik prepiše na nov list papirja in v Excel tabelo. Pojasni, da je bila A. A., ki je pri tožniku zadolžena za hrambo evidenc, v ponedeljek 24. 8. 2020 odsotna, čez vikend pa je evidence odnesla domov zaradi prepisovanja, zato teh listov v času kontrole ni bilo na točilnih mestih. Pojasni tudi, da dodatno vodi tudi kontrolni list porabe goriva za vsako tovorno vozilo. Davčnemu organu je predložil tudi izpis tahografov za posamezno tovorno vozilo, pogodbe, naročilnice, izdane račune in dokumentacijo, ki dokazuje komercialne prevoze za junij 2020. Ob kontroli 27. 8. 2020 je A. A. davčnemu organu predložila ročno evidenco internega pretakališča B. Ker sta bili mobilni cisterni v bližini, je tožnik predlagal davčnemu organu, da pokliče voznika mobilnih cistern, da preveri evidence, pa je predstavnik davčnega organa rekel, da to ni potrebno.

7.Tožnik se nadalje sklicuje na namen zakonodajalca, ki izhaja iz gramatikalne razlage prvega odstavka 95. člena ZTro-1. Tožnik meni, da če bi zakonodajalec želel predpisati obveznost sprotnega vodenja evidenc, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, bi to v citirani določbi zapisal. ZTro-1 in Pravilnik ne določata sprotnih evidenc, zato je tolmačenje davčnega organa, da so ustrezne le evidence, ki se fizično nahajajo pri posamezni cisterni preozko in ne sledi namenu zakonodajalca. Stališče davčnega organa, da ni zagotovljena verodostojnost podatkov, ki se prepišejo v Excel tabelo, četudi je verodostojnost dokazana s komercialnimi in knjigovodskimi listinami, tahografi, naročili, delovnimi nalogi in lastnoročnim podpisom pooblaščene osebe, je v nasprotju z namenom zakona. Tako ozka razlaga ZTro-1 in Pravilnika je nedopustna tako po veljavnih predpisih, kot tudi z razlago Sodišča EU. Ob tem se sklicuje na sodno prakso Sodišča EU v zvezi z obveznostjo držav članic, da z notranjimi procesnimi pravili ne izničijo možnosti posameznikov pri uveljavljanju pravic, ki jih imajo na podlagi pravnega reda EU. Navaja, da ZTro-1 in Pravilnik ne določata oblike in omejitev glede sprotnega vodenja evidenc. Trditev davčnega organa, da tožnik ne zagotavlja sprotnih evidenc, če se podatki iz listov prepišejo v Excel tabelo, nima podlage v 95. členu ZTro-1. Davčni organ ne sme brez zakonske podlage določati dodatnih pogojev za vračilo trošarine. Davčni organ je odločitev, s katero je zavrnil tožnikov zahtevek, oprl na dokaze, ki niso obstajali v juniju 2020, kar potrjuje kršitev določb materialnega prava in nepravilno uporabo določb postopka. Davčni organ dokazov ni izvedel, niti ni obrazložil zakaj izvedba predlaganih dokazov ni potrebna, zato dejansko stanje ni ugotovljeno. Sodišču predlaga, da na glavni obravnavi izvede dokaze, tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo reši zadevo oziroma podrejeno, da tožbi ugodi, izpodbijano določbo odpravi ter vrne zadevo v ponovni postopek prvostopenjskemu organu. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8.Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sodišču predlagala zavrnitev tožbe.

9.Tožba je utemeljena.

10.V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je davčni organ pravilno in zakonito zavrnil tožnikovo zahtevo za vračilo trošarine za energente, ki se porabijo za za komercialni prevoz (TRO-K), za davčno obdobje od 1. 6. 2020 do 30. 6. 2020 v količini 15.262,94 litrov, ker ni mogel ugotoviti dejanskega stanja, saj tožnik ni dokazal, da je predložene evidence vodil sproti in pravilno ter, da so podatki v njih verodostojni, zaradi česar jih ni upošteval kot dokaz v postopku (stran 5 obrazložitve izpodbijane odločbe). Posledično po mnenju davčnega organa tožnik ne izpolnjuje pogoje iz 95. člena ZTro-1 in 5. člena Pravilnika za mesec junij 2020, s čimer pa se tožnik ne strinja in meni, da je davčnemu organu predložil ustrezne dokaze, ki pa jih davčni organ ni presodil.

11.Pravno podlago obravnavanega primera določa v relevantnem obdobju veljavni prvi odstavek 95. člena ZTro-1, ki je določal, da za plinsko olje, ki se dokazljivo porabi kot pogonsko gorivo za komercialni prevoz, imajo kupci - osebe, ki opravljajo registrirano dejavnost in imajo sedež v Uniji ali državah članicah Evropskega združenja za prosto trgovino (v nadaljnjem besedilu: EFTA), pravico do vračila dela plačane trošarine. Vračilo se določi v višini razlike med zneskom povprečne trošarine, ki jo za posamezen koledarski mesec ugotovi minister, pristojen za finance, in najnižjim dovoljenim zneskom, ki ga določa 7. člen Direktive 2003/96/ES. V skladu z drugim odstavkom 95. člena ZTro-1 se šteje za potrebe prejšnjega odstavka, da je plinsko olje porabljeno kot pogonsko gorivo za komercialni prevoz, če je porabljeno za: - prevoz blaga za plačilo ali za lasten račun z lastnimi ali najetimi registriranimi motornimi vozili ali tovornjaki s prikolico, ki so namenjeni izključno cestnemu prevozu blaga in z največjo dovoljeno maso, ki ni manjša od 7,5 tone, ali prevoz potnikov - linijski ali izredni, z motornimi vozili kategorije M2 ali M3, kot jih določajo predpisi, ki urejajo področje ugotavljanja skladnosti vozil. V skladu s tretjim odstavkom 95. člena ZTro-1 upravičenec uveljavlja vračilo plačane trošarine na podlagi zahtevka, ki ga vloži pri davčnem organu, in računov o nakupu plinskega olja, ki vključujejo registrsko oznako za zadevno vozilo, davčni organ pa lahko zahteva predložitev še drugih dokazil. Upravičenec iz druge države članice Unije ali države članice EFTA, ki zahteva vračilo trošarine, davčnemu organu predloži tudi dokazilo o opravljanju dejavnosti in dokazilo o registraciji vozila. Upravičenec vodi evidence o nakupu in porabi plinskega olja ter o vrsti in številu vozil, s katerimi razpolaga. Iz četrtega odstavka 95. člena ZTro-1 med drugim izhaja, da je dolžan upravičenec listine, na podlagi katerih mu je bila vrnjena trošarina, hraniti do roka, ki ga določa 62. člen tega zakona, in sicer deset let po poteku leta, na katero se listine nanašajo. Prvi odstavek v relevantnem obdobju veljavnega 5. člena Pravilnika pa je določal, da se na računu o nakupu plinskega olja iz tretjega odstavka 95. člena zakona poleg podatkov, ki jih zahtevajo drugi predpisi, navedejo: 1. kraj ali druga identifikacija bencinskega servisa ali točilnega mesta, 2. vrsta, količina in cena plinskega olja in 3. datum točenja plinskega olja v rezervoar vozila in registrska oznaka vozila ali datum polnjenja plinskega olja v rezervoar internega servisa za točenje goriv iz prvega odstavka 6. člena tega pravilnika.

12.V konkretnem primeru tožnik nabavljenega goriva ni natakal direktno v svoje delovne stroje, temveč najprej v stacionarne in mobilne cisterne, iz njih pa nato v svoje delovne stroje. Tožnik je zahtevku za vračilo trošarine priložil evidence, ki so formalno vsebovale vse podatke iz 5. člena in drugega odstavka 6. člena Pravilnika, kar med strankama ni sporno, vendar pa je prvostopenjski organ ugotovil, da te evidence niso nastale v času točenja goriva iz stacionarnih in mobilnih cistern v delovne stroje, ampak kasneje. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ na podlagi dokumentacije in ugotovitev nadzora ugotovil, da tožnik ne razpolaga s sprotnimi ročnimi evidencami za mesec junij 2020, zaradi česar ni dokazal, da so v postopku predložene evidence nastale s sprotnim pridobivanjem podatkov, da so vodene pravilno in da so podatki v njih resnični, zato jih davčni organ ni upošteval kot dokaz v postopku. Po mnenju prvostopenjskega in tudi pritožbenega organa upravičenec ob pomanjkanju verodostojnih evidenc, ne more količine porabljenega goriva dokazovati z drugimi dokaznimi sredstvi (stran 6 obrazložitve odločbe pritožbenega organa).

13.Tožnik je v postopku ugovarjal, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja kakšen dokazni postopek je davčni organ izvedel. Poleg tega se tudi ni opredelil do dokumentov, predloženih zahtevku za vračilo trošarine. Davčni organ v postopku nadzora ni ugotavljal dejanske porabe energentov, ampak se je osredotočil le na obliko evidenc, ne pa na njihovo vsebino. Tožnik tudi ugovarja, da mora zavrnitev zahtevka temeljiti na celoviti presoji vseh okoliščin primera in dokazov, ki so bili zbrani in ne le na podlagi "sprotne evidence". Po presoji sodišča tožnik upravičeno ugovarja, da je davčni organ v predmetni zadevi bistveno kršil določbe upravnega postopka, ker se ni opredelil do dokazov, ki jih je tožnik priložil obravnavanemu zahtevku za vračilo trošarine. Posledično je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi česar izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Davčni organ je svojo odločitev utemeljil z dejstvom, da v konkretni zadevi ni mogoče ugotoviti dejanskega stanja o porabi energentov za komercialni prevoz, za davčno obdobje od 1. 6. 2020 do 30. 6. 2020, ker tožnik ni dokazal, da je predložene evidence vodil sproti, ter da so podatki v njih verodostojni, pri čemer pa se ni dokazno ocenil vseh, s strani tožnika pravočasno predloženih listinskih dokazov, ker po mnenju prvostopenjskega in tudi pritožbenega organa upravičenec ob pomanjkanju verodostojnih evidenc, ne more količine porabljenega goriva dokazovati z drugimi dokaznimi sredstvi. Po presoji sodišča pa tudi za davčni (upravni) postopek velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele potem, ko je bil dokazni postopek izveden in so dokazi vsebinsko presojeni, ne pa obratno, da bi se vpliv predlaganih dokazov na dejansko stanje lahko presojal, še preden so bili dokazi izvedeni.

Davčni organ se je v predmetni zadevi vnaprej opredelil o dokazni vrednosti in potencialnem vplivu tožnikovih dokazov na končno dokazno oceno, za kar pa nima zakonske podlage. Gre za vnaprejšnjo dokazno oceno, ki pa ni dovoljena. Do dokaznih predlogov strank v postopku se mora davčni organ opredeliti in jih dokazno presoditi, če se podani pravočasno, substancirano in se z njimi dokazuje relevantna dejstva, pri čemer imajo vsa dokazna sredstva enako dokazno moč. Ko stranka v davčnem postopku predlaga izvedbo dokazov in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, je davčni organ dolžan predlagani dokaz izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov.

14.Upravnemu organu ni potrebno izvajati dokazov, ki so a) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; b) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva.

Zavrnitev dokaznih predlogov strank se ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno, kot je po presoji sodišča storil davčni organ v obravnavanem primeru. Tožnik s predlaganimi dokaznimi sredstvi ni dokazoval dejstev, ki bi bila že dokazana, temveč nasprotna dejstva. V vsakem primeru pa se mora davčni organ do predlaganih dokazov stranke konkretno opredeliti. Če jih zavrne, mora biti zavrnitev dokaznega predloga konkretno obrazložena in ne sme ostati zgolj na abstraktni ravni, saj je sicer stranki onemogočeno učinkovito uresničevanje pravice do pritožbe. Stranki mora biti v tudi v davčnem postopku zagotovljena pravica navajati dejstva in predlagati dokaze, kot tudi možnost, da se izjavi o ugotovitvah davčnega organa organa ter o rezultatih dokazovanja. Davčni organ mora o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odločiti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka, kar mora izhajati tudi iz obrazložitve upravnega akta.

15.Po presoji sodišča je odločitev davčnega organa v obravnavanem primeru preuranjena, saj bi moral davčni organ vpogledati v predlagane listine, ki jih je tožnik predlagal pravočasno, substancirano ter je z njimi dokazoval relevantna dejstva ali pa jih ustavno skladno zavrniti. Davčni organ bi moral vse predložene dokaze dokazno presoditi, saj mora v ugotovitvenem postopku konkretno ugotoviti vsa relevantna dejstva, ki jih lahko stranka dokazuje z vsemi dokaznimi sredstvi in pri tem upoštevati vsa načela davčnega in upravnega postopka (7. člen in 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP). V navedenem obsegu bi zato moral tožniku omogočiti dokazovanje z uporabo vseh dokaznih sredstev in jih tudi konkretno dokazno presoditi, vključno z ugotovitvami nadzora, kar mora izhajati iz obrazložitve upravnega akta. Stranka ima pravico, da se postopka aktivno udeležuje in v njem varuje svoje pravice in pravne interese. Glede na navedeno je bil v predmetni zadevi dokazni postopek bistveno pomanjkljiv, kar je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, ki se je zato ne da preizkusiti, kar vse utemeljeno graja tudi tožnik. Posledično je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Podana je bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. in 3. točko prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

16.Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo v skladu s tretjim in četrtim odstavkom istega člena ZUS-1 vrnilo davčnemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral dopolniti dokazni postopek ob upoštevanju napotkov iz te sodbe ter ponovno odločiti.

17.Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo že zaradi predhodno navedenih bistvenih kršitev določb postopka, se do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

18.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

19.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov). V zadevi ni bil opravljen narok za glavno obravnavo, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zato je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov upravičen do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ob upoštevanju 22 % DDV pa v skupni višini 347,70 EUR. Toženka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

-------------------------------

1Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017.

2Primerjaj Sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 233/2014 z dne 3. 3. 2016.

Zveza: