Up-144/01

21. 5. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. pri Z. in B. B. iz V., ki ju zastopa C. C., odvetnica v U., na seji senata dne 21. maja 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sklep Vrhovnega sodišča v Ljubljani št. II Ips 446/2000 z dne 7. 2. 2001 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 1884/99 z dne 30. 3. 2000 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Šentjurju št. I P 24/96 z dne 30. 6. 1999 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Višje sodišče v Celju je s sodbo št. Cp 1184/99 z dne 30. 3. 2000 potrdilo sodbo Okrajnega sodišča v Šentjurju št. I P 24/96 z dne 30. 6. 1999, s katero je to ugotovilo, da pritožnicama niti osebno niti kot lastnicama sosednje parcele ne pripada služnostna pravica hoje in vožnje preko parcel tožeče stranke, in jima naložilo, da opustita vsakršno vožnjo ter da plačata vse pravdne stroške. Revizijo pritožnic je Vrhovno sodišče s sklepom št. II Ips z dne 7. 2. 2001 zavrglo, ker niti tožeča stranka v tožbi ali kasnejši spremembi tožbe niti pritožnici kot toženi stranki v odgovoru na tožbo ali svojih navedbah po spremembi tožbe niso navedli vrednosti spornega predmeta, zaradi česar revizija ni dovoljena.

2.Zoper navedeni sklep Vrhovnega sodišča sta pritožnici vložili ustavno pritožbo, vendar iz navedb v njej smiselno izhaja, da izpodbijata tudi citirani sodbi Okrajnega sodišča v Šentjurju in Višjega sodišča v Celju. Višjemu sodišču očitata, da ni razveljavilo sodbe sodišča prve stopnje kljub temu, da je to po njunem mnenju na podlagi izvedenih dokazov napačno ugotovilo dejansko stanje in zato napačno odločilo glede na njun ugovor o priposestvovanju služnosti. S tem naj bi jima bila kršena pravica do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave, ker nimata dovoza do svoje kleti. Z izpodbijanim sklepom Vrhovnega sodišča pa naj bi jima bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, ker jima je bilo onemogočeno preverjanje vsebinske pravilnosti izpodbijane sodbe Višjega sodišča v Celju s strani Vrhovnega sodišča in ker sodišče strank med postopkom ni pozvalo na opredelitev vrednosti spornega predmeta.

B.

3.Izpodbijanemu sklepu, s katerim je Vrhovno sodišče odločilo o zavrženju revizije, pritožnici očitata kršitev pravic iz 22. in 25. člena Ustave. Po 22. členu Ustave je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem, ki odloča o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. V zvezi z navedbo vrednosti spornega predmeta ta ustavna določba zagotavlja, da imata nasprotni stranki v postopku enakovredne možnosti za uveljavljanje svojih pravic: če je v pravdi dana možnost zagotoviti si pravno sredstvo eni stranki, mora biti taka možnost dana tudi drugi. V obravnavani zadevi bi tako bila pritožnicama pravica iz 22. člena Ustave kršena, če bi kot toženki sploh ne imeli možnosti, da zahtevata ugotovitev vrednosti spornega predmeta, ali če bi v postopku to svojo pravico uveljavljali, pa bi jima jo sodišče odreklo. Tega pritožnici ne zatrjujeta.

4.Ni pa mogoče pritrditi pritožnicama, da je sodišče kršilo njune ustavne pravice, ker ni zahtevalo navedbe vrednosti spornega predmeta. Po določbah Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - v nadaljevanju ZPP77), ki ga je sodišče uporabilo v tem primeru (498. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), je navedba oziroma ugotovitev vrednosti spornega predmeta v prvi vrsti dolžnost tožnika. Sodišče ima res v določenih primerih t.i. korekturno dolžnost. Vendar pa morebitno dejstvo, da sodišče to svojo dolžnost opusti, ne vpliva na možnost tožene stranke, da si v primeru, ko vrednost spornega predmeta ni navedena v tožbi ali je navedena prenizka vrednost, revizijo z navedbo vrednosti spornega predmeta poskusi zagotoviti sama. Te možnosti pa pritožnici nista izkoristili. Z odločitvijo o zavrženju revizije jima torej ni bila kršena pravica iz 22. člena Ustave.

5.V zvezi s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave pa je Ustavno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da več kot dvostopenjskega sojenja (tj. več kot pritožbe proti odločbi sodišča prve stopnje) ne zagotavlja. Tudi v obravnavanem postopku je bila pravica do pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje zagotovljena. Pravica do revizije in s tem dvakratnega preizkusa pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje pa s pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave ni zajeta. Preko te ustavne določbe jo omogoča šele zakon, zato je tudi vprašanje zakonitosti odločb o dopustnosti revizije le vprašanje pravilne uporabe procesnega prava, ki pa ne posega v ustavno pravico do pravnega sredstva.

6.Ker z izpodbijanim sklepom Vrhovnega sodišča pritožnicama očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo.

7.Z ustavno pritožbo pritožnici izpodbijata tudi v izreku navedeni sodbi Okrajnega in Višjega sodišča. V skladu z 52. členom ZUstS je treba ustavno pritožbo vložiti v roku 60 dni od vročitve posamičnega akta, zoper katerega se vlaga. Ustavno sodišče je že večkrat odločilo, da si pritožnik z vložitvijo nedovoljenega pravnega sredstva ne zavaruje roka za vložitev ustavne pritožbe. V obravnavani zadevi je bila revizija pritožnic zoper izpodbijano sodbo zavržena kot nedovoljena. To pomeni, da je rok za vložitev Ustavne pritožbe začel teči z vročitvijo sodbe Višjega sodišča pritožnicama. Iz opravilne številke sklepa Vrhovnega sodišča št. II Ips 446/2000 je razvidno, da je bila revizija zoper izpodbijano sodbo vložena v letu 2000. Glede na to, da je morala biti pritožnicama izpodbijana sodba vročena pred vložitvijo revizije (torej v letu 2000) in da sta ustavno pritožbo vložili dne 10. 4. 2001, je nedvomno, da se je šestdesetdnevni rok iztekel pred 10. 4. 2001. Ustavno sodišče je zato ustavno pritožbo v tem delu zavrglo kot prepozno.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje prvega odstavka in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije sodniki, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Lojze Ude