Jedro

O kršitvi procesnega pravila ne bis in idem ni mogoče govoriti, saj prav prvi odstavek 59. člena ZIZ dolžniku daje pravico, da z vložitvijo tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe začne pravdni postopek.

Čeprav pravna teorija meni, da lahko dolžnik v tožbi za ugotovitev nedopustnosti izvršbe uveljavlja le opozicijske razloge, sodna praksa takšni (utesnjujoči) razlagi prvega odstavka 59. člena ZIZ nasprotuje in dopušča uveljavljanje impugnacijskih razlogov. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že dopustilo uveljavljanje tožbe prav iz impugnacijskega razloga po 12. točki drugega odstavka 55. člena ZIZ, ki ga s trditvami, da terjatev ni prešla nanj, v tej pravdi zatrjuje tudi tožnik.

Vendar pa sta si pravna teorija in sodna praksa enotni v zahtevi, da je tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe dopustna le v primeru, če med pravdnima strankama obstoji spor o dejstvih.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je izvršba, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu, pod opr. št. I 2002/01139, zaradi izterjave terjatve upnika K. d.o.o., zoper dolžnika B. K., nedopustna.

2. Tožena stranka je tožeči stranki dolžna povrniti vse stroške tega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te sodbe dalje do plačila, v roku petnajstih dni, da ne bo izvršbe.“ Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 1.647,33 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je v izvršbi, ki jo je zoper njega kot družbenika izbrisane družbe vodil toženec, vložil ugovor zoper sklep o izvršbi. Zatrjeval je, da za obveznost izbrisane družbe ne odgovarja, saj je ta nastala v času, ko je iz družbe že izstopil. Izvršilno sodišče je ugovoru ugodilo, vendar je toženec vložil pritožbo, ki ji je pritožbeno sodišče ugodilo in ugovor zavrnilo. Tožnik je vložil tožbeni zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ki ga je utemeljeval s stališčem, da je vknjižba sklepa skupščine z dne 10. 3. 1995 o izstopu družbenika v sodni register le deklaratorne in ne konstitutivne narave. Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ob med pravdnima strankama nespornih dejstvih je presodilo, da je vknjižba skupščinskega sklepa v sodni register deklaratorne narave.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženec vložil pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno, naj izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V njej presojo nižjih sodišč, da je vknjižba skupščinskega sklepa v sodni register le deklaratorne narave, izpodbija le podredno. Primarno meni, da sta nižji sodišči odločali o že pravnomočno razsojeni stvari, in opozarja, da v pravdi za ugotovitev nedopustnosti izvršbe niso bila sporna dejstva, ki se nanašajo na samo terjatev. Pri tem se sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 283/2005 z dne 28. 3. 2007 in II Ips 524/2003 z dne 30. 9. 2004. 4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

5. Revizija je utemeljena.

6. Po presoji revizijskega sodišča toženec v reviziji utemeljeno opozarja na zmotno uporabo prvega odstavka 59. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), po katerem lahko dolžnik, če je sodišče o ugovoru zoper sklep o izvršbi odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna, in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev, v tridesetih dneh od pravnomočnosti sklepa o ugovoru začne pravdo ali drug postopek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe.

7. Ker omenjena določba vsebuje tako procesna kot tudi materialnopravna pravila, velja uvodoma poudariti, da nižji sodišči procesnih pravil nista kršili. Toženec zmotno meni, da sta odločili o že pravnomočno razsojenem zahtevku in s tem storili kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. O kršitvi procesnega pravila ne bis in idem ni mogoče govoriti, saj prav prvi odstavek 59. člena ZIZ dolžniku daje pravico, da z vložitvijo tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe začne pravdni postopek. Drugačno stališče oziroma stališče, da je bilo o zadevi v izvršbi že pravnomočno razsojeno, bi dejansko brez meritorne obravnave tožbenega zahtevka pripeljalo do procesne odločitve o zavrženju tožbe po prvem odstavku 274. členu ZPP in bi pomenilo zanikanje tožnikove pravice.

8. Revizijsko sodišče pa ugotavlja, da sta nižji sodišči zmotno uporabili materialnopravno pravilo iz prvega odstavka 59. člena ZIZ oziroma prezrli pogoj, po katerem se lahko tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe vloži, če je sodišče o ugovoru zoper sklep o izvršbi odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna, in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev. Gre za zahtevo po tako imenovani sklepčnosti tožbe, ki pomeni tožnikovo trditveno breme in po kateri mora utemeljenost tožbenega zahtevka izhajati iz dejstev, ki so navedena v tožbi.(1) Tožnik v konkretni pravdi tega bremena ni zmogel in je zato treba tožbeni zahtevek zavrniti.

9. Izvršilni dolžnik lahko zoper sklep o izvršbi ugovarja iz razlogov po 55. členu ZIZ, ki preprečujejo izvršbo. Pravna teorija(2) razloge deli na opozicijske, ki nasprotujejo sami terjatvi (npr. da je terjatev prenehala), in impugnacijske, ki kljub obstoju terjatve preprečujejo izvršbo (npr. da terjatev ni prešla na izvršilnega dolžnika). Čeprav pravna teorija(3) meni, da lahko dolžnik v tožbi za ugotovitev nedopustnosti izvršbe uveljavlja le opozicijske razloge, sodna praksa(4) takšni (utesnjujoči) razlagi prvega odstavka 59. člena ZIZ nasprotuje in dopušča uveljavljanje impugnacijskih razlogov. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že dopustilo uveljavljanje tožbe prav iz impugnacijskega razloga po 12. točki drugega odstavka 55. člena ZIZ, ki ga s trditvami, da terjatev ni prešla nanj, v tej pravdi zatrjuje tudi tožnik. V načelnem pravnem mnenju, sprejetem na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 30.6.2003, je bilo sprejeto stališče, da gre za ugovor, ki vsaj posredno zadeva samo obveznost, saj se nanaša na vprašanje, kdo je dolžnik. O njem meritorno odloča izvršilno sodišče v kontradiktornem postopku, po pritožbenem postopku pa je iz istega razloga mogoče vložiti tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Z njo ima dolžnik možnost v pravdi dokazovati, da ni bil družbenik oziroma da ni bil aktivni družbenik izbrisane družbe.

10. Vendar pa sta si pravna teorija(5) in sodna praksa(6) enotni v zahtevi, da je tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe dopustna le v primeru, če med pravdnima strankama obstoji spor o dejstvih. Ta pogoj, kot pravilno opozarja toženec, v konkretni pravdi ni izpolnjen. Iz trditvene podlage obeh pravdnih strank in obeh izvedenih postopkov (izvršilnega in pravdnega) izhaja, da med strankama ne obstoji spor o dejstvih, temveč le spor o materialnopravnem vprašanju, ali je vknjižba sklepa skupščine v sodni register deklaratorne ali konstitutivne narave. Povedano drugače, tožnik tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe ni vložil z namenom dokazovanja,(7) da terjatev ni prešla nanj, temveč (le) zaradi rešitve spornega pravnega vprašanja. O pravnih vprašanjih je pooblaščeno odločati že izvršilno sodišče in jih zato v pravdi, upoštevaje prvi odstavek 59. člena ZIZ (samostojno), ni dopustno ponovno načenjati.

11. Ker sta torej po obrazloženem nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP toženčevi reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč spremenilo tako, da je (nesklepčen) tožbeni zahtevek zavrnilo.

12. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. S to odločbo so tako po 155. členu ZPP (upoštevaje le stroške, ki so bili potrebni za pravdo, odmerjene skladno z veljavnimi Odvetniškimi tarifami) tožencu priznani naslednji stroški prvostopenjskega (skupaj 190 točk za 4 x posvet s stranko; 400 točk za odgovor na tožbo; 400 točk za pristop na narok za glavno obravnavo; 100 točk za odsotnost iz pisarne; 43,50 EUR kilometrine; 4,17 EUR materialnih stroškov; 35,68 EUR takse za odgovor na tožbo, z upoštevanjem 20 % DDV), pritožbenega (50 točk za posvet s stranko, 500 točk za pritožbo, 147,78 EUR takse za pritožbo, z upoštevanjem 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV) in revizijskega postopka (50 točk za posvet s stranko, 600 točk za revizijo, 147,78 EUR takse za revizijo, 2,00 EUR materialnih stroškov, z upoštevanjem 20 % DDV), ki so naloženi v plačilo tožniku (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Podrobneje Jan Zobec: Pravdni postopek: Nesklepčnost tožbe in zamudna sodba, Pravna praksa, 2002, št. 18, str. 19. Op. št. (2): Glej Vesna Rijavec: Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 200 do 204. Op. št. (3): Ibidem, str. 217 in 221. Op. št. (4): Glej npr. odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 221/2006 z dne 10. 9. 2008 in II Ips 524/2003 z dne 30. 9. 2004. Op. št. (5): Tako Vesna Rijavec: Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 217. Op. št. (6): Glej npr. odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 283/2005 z dne 28. 3. 2007 in II Ips 81/2007 z dne 22. 10. 2009 ter že omenjeno načelno pravno mnenje občne seje istega sodišča. Op. št. (7): Dokazovanje se (praviloma) izvede le v primeru, če obstojijo sporna dejstva (glej 214. člen ZPP).