Jedro

Zemljišče, ki se nahaja tik ob avtocesti in predstavlja njeno zunanjo ureditev, zaradi česar je delno površina v splošni rabi oz. javno dobro in izvzeta iz pravnega prometa, delno pa sestavni del avtoceste in iz privatizacije izvzet, zaradi ovir po 2. in 3. točki 1. odstavka 19. člena ZDen ni mogoče vrniti v naravi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije , št. U 3961/97-8 z dne 21.4.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.11.1997. S to odločbo je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke v delu, ki se nanaša na 1. točko odločbe Upravne enote L., Izpostave Š. z dne 4.6.1997, s katero je bilo odločeno, da se upravičencu v denacionalizacijskem postopku pok. M.C. za podržavljeno nepremičnino, porušeno poslovno zgradbo, P. 8, ki je stala na parc. št. 120, sedaj parc. št. 287 k.o. Š., nacionalizirano na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemjišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58), prizna odškodnina v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada v vrednosti 32.688,00 DEM, ter spremenjena 2. točka tako, da je Slovenski odškodninski sklad, d.d., Ljubljana dolžan obveznice v navedenem znesku izročiti v začasno upravljanje skrbnici za posebne primere L.C. iz L., v roku 3 mesecev po pravnomočnosti odločbe.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka odgovorila na vse pritožbene ugovore. Navaja, da je bila vrednost porušene poslovne stavbe po podatkih upravnih spisov ugotovljena na podlagi listin in z izvedencem, ki je cenitev izdelal po predpisanih merilih in metodologiji in tudi ob upoštevanju podatkov ob podržavljenju objekta. Po presoji sodišča prve stopnje je zato zaključek tožene stranke, da ne dvomi v pravilnost izračuna vrednosti poslovne stavbe v času njenega podržavljenja, prepričljiv in ne zbuja dvoma v njegovo pravilnost. Sodišče prve stopnje navaja še, da se tožena stranka glede svoje ocene, da obstajajo ovire za vrnitev zemljišča parc. št. 287/2 k.o. Š. v naravi, ni opirala le na izsledke ogleda, ki naj bi ga dokazoval uradni zaznamek z dne 11.4.1997, ampak tudi na grafični izsek prostorskih ureditvenih pogojev za območje urejanja ŠS 4/1 Š. in ŠS 4/4 - del Š. (Uradni list RS, št. 78/94). Ta listina je v upravnih spisih in potrjuje ugotovitve tožene stranke, da obstajajo ovire za vrnitev zemljišča v naravi, ki jih ZDen določa v 2. in 3. točki 1. odstavka 19. člena. Zato uveljavljana kršitev postopka (195. člen ZUP/86) tudi po mnenju sodišča prve stopnje ne predstavlja bistvene procesne kršitve.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo materialnega prava ter kršitev določb postopka. Navaja, da izvedenec pri izračunu vrednosti porušene poslovne stavbe ni upošteval podatkov iz časa njenega podržavljenja, temveč je dejansko stanje objekta v nasprotju s 1. odstavkom 44. člena ZDen ugotavljal po cenitvi pripravljeni 24 let po podržavljenju. Iz razlogov, ki jih je navedel strokovni pomočnik tožeče stranke v cenitvi z dne 28.4.1997, tožeča stranka ne šteje za izkazano, da so bila vrata in okna objekta izvenserijske izvedbe. Nadalje še navaja, da so bile vse ugotovitve o obstoju ovir za vrnitev zemljišča v naravi pridobljene brez sodelovanja tožeče stranke, v postopku ogled ni bil opravljen v smislu 195. člena ZUP/86, pa tudi druge listine, na katere se sklicuje sodišče, v postopku niso bile na razpolago. Sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena ter prizadeta stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih utemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke in navedlo pravilne razloge za njeno zavrnitev. Iz izpodbijane sodbe tudi izhaja, da je sodišče prve stopnje presodilo vse tožbene ugovore, ki jih je uveljavljala tožeča stranka, nanašali pa so se na ugotavljanje stanja in vrednotenje podržavljene poslovne stavbe ter nezmožnost vrnitve zemljišča parc. št. 287/2 k. o. Š. v naravi. Obrazložitev, v kateri zavrača tožbene ugovore in razlogi, ki jih pri tem navaja, so logični, prepričljivi in v skladu z vsebino odločbe tožene stranke, izvedenimi dokazi in v skladu z ostalimi podatki in listinami v upravnih spisih, imajo pa tudi podlago v določbah ZDen in ZUP/86, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje.

Prav iz navedenih razlogov tožeča stranka, glede ugovorov uveljavljanih že v upravnem sporu na prvi stopnji, ki jih v pritožbi zgolj ponavlja kot pritožbene ugovore, s pritožbo ne more uspeti.

Pritožbeni ugovor, da je bil obstoj ovir za vrnitev zemljišča v naravi ugotovljen brez sodelovanja tožeče stranke, po presoji pritožbenega sodišča nima podlage v predloženih upravnih spisih.

Ustne obravnave, ki je bila opravljena pred izdajo prvostopne odločbe, se je namreč udeležila tudi pooblaščenka tožeče stranke, kateri so bili predočeni vsi izvedeni dokazi in vsa ugotovljena dejstva, o katerih se je imela možnost izjaviti.

Ker glede na navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.