Jedro

Čeprav v konkretnem primeru res ni bil spoštovan 49. člen ZDR-1 (oziroma 47. člen takrat veljavnega ZDR), skladno s katerim bi se zaradi spremembe delovnega mesta morala skleniti nova pogodba o zaposlitvi, pa dejstvo, da med strankama ni bila sklenjena pisna pogodba o zaposlitvi za (drugo) delovno mesto, ne vpliva na obstoj in veljavnost le-te (kakor to določa 4. odstavek 17. člena ZDR-1 oz. 4. odstavek takrat veljavnega ZDR). Nova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto izdelava je tako nedvomno obstajala in se izvrševala. S sklenitvijo te pogodbe o zaposlitvi pa je prenehala prejšnja pogodba o zaposlitvi, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožničin zahtevek, da ji je tožena stranka dolžna zagotoviti delo po prejšnji pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto izdelava izolacijskega stekla z dne 26. 3. 2008.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo razsodilo, da se sklep tožene stranke o čakanju na delo spremeni v 2. točki tako, da je tožnica za čas čakanja na delo upravičena do 100 % nadomestila plače, v presežku pa je tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o čakanju na delo zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici zagotoviti delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 3. 2008 na delovnem mestu izdelava izolacijskega stekla, ki zajema razrez stekla, pripravo in razred alu distančnikov, sestavljanje (II. točka izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici od vključno 3. 3. 2014 dalje obračunati razliko nadomestila plače za mesec marec 2014 v višini 141,24 EUR in za mesec april 2014 v višini 141,24 EUR bruto, od teh zneskov odvesti obvezne davke in prispevke, neto znesek pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za posamezni mesec od 19. dne v mesecu za pretekli mesec (III. točka izreka) in da stranki sami krijeta svoje pravdne stroške (IV. točka izreka).

2. Zoper II. in IV. točko izreka sodbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče je zmotno zaključilo, da se je tožnica strinjala s prerazporeditvijo na delovno mesto izdelava alu vhodnih vrat in polnil. Tožnica pri odločitvi, da jo prestavijo v drug oddelek, ni imela izbire oziroma je nihče ni vprašal, ali s tem soglaša. Tožnica je bila do tožene stranke v podrejenem položaju in od nje ekonomsko odvisna, zato je morala delati po njeni odredbi. V kolikor bi tožnica soglašala s prerazporeditvijo na drugo delovno mesto, bi ji tožena stranka v podpis ponudila novo pogodbo o zaposlitvi. A tega tožena stranka ni storila in s tem kršila določbo 49. člena ZDR-1. Zmotno je stališče sodišča, da sta stranki sklenili ustno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto izdelava alu vhodnih vrat in polnil. Bistveno za sklenitev pogodbe je namreč soglasje strank, ki pa ga ni bilo. Tožnica je s tem, ko je delala na drugem delovnem mestu, ko se je udeležila zdravstvenega pregleda in se usposabljala, izvršila odredbo tožene stranke, ni pa s toženo stranko sklenila nove pogodbe o zaposlitvi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper ugodilni del (I., III. in IV. točka izreka sodbe) prav tako iz vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek in tožnici naloži plačilo stroškov postopka, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V tožničinem primeru je šlo za napotitev na čakanje v smislu 138. člena ZDR-1, saj tožena stranka tožnici ni mogla zagotavljati dela glede na njene začasne omejitve in ob dejstvu, da ji bolniški stalež ni bil odrejen. Zato tožnici na podlagi 2. odstavka 138. člena pripada nadomestilo plače v višini 80 % osnove iz 7. odstavka 137. člena ZDR-1. Tožnici ne pripada 100 % te osnove. Sodišče prve stopnje je zato zmotno poseglo v napotitveni sklep na čakanje na delo doma z dne 3. 3. 2014. Posledično je zmotno odločeno tudi o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnice navaja, da je tožnica šele v pritožbi prvič navedla, da naj bi tožena stranka namenoma kršila določbo 49. člena ZDR-1. Nedopustne pritožbene novote so tudi navedbe, da med strankama ni bilo soglasja volj o bistvenih sestavinah delovnega razmerja. Tudi Inšpektorat za delo RS pri toženi stranki v izrednem inšpekcijskem nadzoru dne 5. 3. 2014 ni ugotovil nepravilnosti v zvezi z delovnim razmerjem in zaposlitvijo tožnice na njenem delovnem mestu. Priglaša stroške postopka.

5. Tožnica v odgovoru na pritožbo tožene stranke navaja, da je sprejeta odločitev sodišča glede nadomestila za čas čakanja na delo doma v celoti pravilna. Priglaša stroške postopka.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, medtem ko pritožbi le pavšalno uveljavljata bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

8. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo ter sprejelo v celoti pravilno odločitev.

K pritožbi tožnice:

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sta stranki sklenili ustno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto izdelava alu vhodnih vrat in polnil. Tožnica je za to delovno mesto opravila zdravniški pregled in usposabljanje ter vse od septembra 2010 opravljala dela tega delovnega mesta. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice, da med strankama ni bilo soglasja za spremembo delovnega mesta tožnici. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo tožničino izpovedbo, da ji je bilo novo delo zanimivo in ga je rada opravljala ter pravilno zaključilo, da se je tožnica strinjala z novim delovnim mestom. Nenazadnje tožnica nikoli, vse do 6. 3. 2014, od tožene stranke kot delodajalca ni zahtevala opravljanja dela po pogodbi z dne 26. 3. 2008 za delovno mesto izdelava izolacijskega stekla, zato pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je soglasje tožnice k novem delovnem mestu obstajalo in je tako prišlo do (ustne) sklenitve pogodbe o zaposlitvi za delovno mestu izdelava alu vhodnih vrat in polnil. 10. V konkretnem primeru res ni bil spoštovan 49. člen ZDR-1 (oziroma 47. člen takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih-ZDR), skladno s katerim bi se zaradi spremembe delovnega mesta morala skleniti nova pogodba o zaposlitvi, vendar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da dejstvo, da med strankama ni bila sklenjena pisna pogodba o zaposlitvi za delovno mesto izdelava alu vhodnih vrat in polnil, ne vpliva na obstoj in veljavnost le-te (kakor to določa 4. odstavek 17. člena ZDR-1 oz. 4. odstavek takrat veljavnega ZDR). Nova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto izdelava alu vhodnih vrat in polnil je tako nedvomno obstajala in se izvrševala. S sklenitvijo te pogodbe o zaposlitvi pa je prenehala prejšnja pogodba o zaposlitvi, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožničin zahtevek, da ji je tožena stranka dolžna zagotoviti delo po prejšnji pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto izdelava izolacijskega stekla z dne 26. 3. 2008. K pritožbi tožene stranke:

11. Za tožnico je bilo na obdobnem zdravstvenem pregledu dne 29. 1. 2014 ugotovljeno, da začasno ni zmožna za opravljanje dela, na delovnem mestu izdelava alu vhodnih vrat in polnil, zaradi česar ji je tožena stranka dne 3. 3. 2014 izdala sklep o čakanju na delo doma za čas od 4. 3. 2014 dalje, tožnici pa priznala nadomestilo v višini 80 % povprečne mesečne plače za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev pred začetkom odsotnosti. Med strankama ni sporno, da za tožnico v tem času ni bila ugotovljena začasna nezmožnost za delo po pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tako ni šlo za odsotnost z dela delavca zaradi bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, iz 8. odstavka 137. člena ZDR-1 in v primeru katere bi tožnici pripadalo nadomestilo v višini 80 % osnove. Razlog za to, da tožena stranka ni mogla zagotavljati dela tožnici, tudi ni bil poslovne narave, zato tudi uporaba 138. člena ZDR-1, skladno s katerim tožnici pripada nadomestilo v višini 80 % osnove in za kar se neutemeljeno zavzema tožena stranka v pritožbi, ni možna.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožnici za čas čakanja na delo doma pripadalo nadomestilo plače v višini 100 % osnove skladno s 7. odstavkom 137. člena ZDR-1 (če s tem ali drugim zakonom oziroma na njegovi podlagi izdanim predpisom ni določeno drugače, delavcu pripada nadomestilo plače v višini njegove povprečne mesečne plače za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev oziroma iz obdobja dela v zadnjih treh mesecih pred začetkom odsotnosti). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno spremenilo sklep tožene stranke z dne 3. 3. 2014 v 2. točki, kakor izhaja iz I. točke izreka izpodbijane sodbe, in tožnici prisodilo razliko nadomestila plače za meseca marec in april 2014, kot to izhaja iz III. točke izreka izpodbijane sodbe. Pravilno je odločilo tudi o stroških postopka.

13. Ker niso podani niti pritožbeni razlogi, ki sta jih uveljavljali stranki, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Stranki s pritožbama nista uspeli, njuna odgovora na pritožbo nasprotne stranke pa nista bistveno pripomogla reševanju obeh pritožb, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP in 155. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.