Jedro

Če tožnik meni, da mu je bila škoda povzročena tudi z ravnanjem drugih oseb in ne le tistih, glede katerih je že pridobil pravnomočni izvršilni naslov, lahko tudi od teh zahteva plačilo odškodnine. Tožniku sicer ista škoda ne sme biti dvakrat povrnjena, vendar to ne pomeni, da njena povrnitev ne sme biti (solidarno) naložena vsem osebam, ki so jo povzročile. Vsak dolžnik solidarne obveznosti upniku odgovarja za celotno obveznost - šele z izpolnitvijo enega izmed njih (in ne že z naložitvijo plačila odškodnine enemu od njih) pa bodo tudi ostali prosti svoje izpolnitve (395. člen OZ).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnik je v obravnavani zadevi zatrjeval, da je kot najemodajalec 4. 4. 2000 z družbo A., d. o. o., sklenil najemno pogodbo za poslovni prostor na naslovu O. Ta družba naj bi mu plačala le prvi dve najemnini, preostalih najemnin naj ne bi več plačevala, poleg tega naj bi v letu 2000 na črno zgradila zimski vrt, zaradi česar je Inšpektorat za okolje in prostor 30. 1. 2001 izdal odločbo o porušenju in vzpostaviti prejšnjega stanja. Tožnik je menil, da družba A., d. o. o., ob sklenitvi najemne pogodbe sploh ni obstajala, ker je bil vpis v sodnem registru lažen. Kot ustanovitelj in edini družbenik je bil vpisan B. B., čeprav je že enajst dni po ustanovitvi družbo prenesel na drugo toženko. Ker v sodni register to ni bilo vpisano, je po njegovem prepričanju odtlej družbo šteti kot neobstoječo. Tožnik je sicer v drugem postopku zoper družbo A., d. o. o., vložil tožbo in z njo uspel, s pravnomočno sodbo P 597/03 je bilo namreč tej družbi naloženo plačilo dolgovanih najemnin do razdora najemne pogodbe in odškodnine za čas od razdora pogodbe dalje. Tožnik meni, da je ta sodba nična in neizvršljiva, ker družba tedaj ni obstajala, zato mu zaradi zlorabe družbe prisojene zneske po sodbi dolgujeta toženca. Poleg tega sta toženca tudi po razdoru najemne pogodbe poslovne prostore zadrževala vse do 8. 4. 2011, ko mu je toženka vrnila ključe. Tožnik je zato v obravnavnem postopku od tožencev zahteval solidarno plačilo 1.000,00 EUR mesečno za čas od 1. 10. 2000 do 31. 7. 2003; 1.500,00 EUR mesečno za čas od 1. 8. 2003 do 31. 12. 2008; 1.200,00 EUR mesečno za čas od 1. 1. 2009 do 31. 10. 2011, vse skupaj z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje; 5.469,11 EUR odškodnine z zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2003 dalje, ki mu je bila prisojena že s sodbo v zadevi P 597/03, 25.106,16 EUR pravdnih stroškov iz zadeve P 597/03 z zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2006 dalje ter 935,02 EUR kazenske takse za črno gradnjo z zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2012 dalje.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Tožniku je naložilo, da mora tožencema povrniti 3.928,65 EUR pravdnih stroškov.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo razveljavilo glede mesečnih plačil 1.200,00 EUR od 7. 4. 2009 do 8. 4. 2011 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska dalje ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje; sicer pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a ne razveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

**Odločitev sodišča prve stopnje**

4. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek presojalo po različnih podlagah, in sicer na podlagi osebne odgovornosti tožencev za obveznosti izbrisane družbe, spregleda pravne osebnosti, neposlovne odškodninske odgovornosti kot tudi na podlagi pravil neupravičene obogatitve.

5. Glede osebne odgovornosti za dolgove družbe A., d. o. o., je ugotovilo, da prvi toženec nikoli ni bil njen družbenik in tako za obveznosti izbrisane družbe ni odgovoren. Zahtevek zoper drugo toženko kot družbenico pa bi moral tožnik po 27. členu Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) uveljavljati v roku leta dni po objavi izbrisa družbe iz sodnega registra, tj. najkasneje do 27. 12. 2008. Ker gre za prekluzivni rok materialnega prava, je z iztekom tega roka terjatev prenehala. Zastaralni rok za terjatve, ki temeljijo na spregledu pravne osebnosti, pa je pričel teči naslednji dan po izbrisu družbe, tj. 28. 12. 2007, in potekel v splošnem zastaralnem roku petih let, tj. 28. 12. 2012. Iz navedenih razlogov je sodišče zavrnilo zahtevke za plačilo mesečnih odškodnin za čas od 1. 10. 2000 do 1. 8. 2004, plačilo 5.469,11 EUR in 25.106,16 EUR, skupaj z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, kar vse je bilo tožniku prisojeno v pravdi P 597/03 zoper toženo A., d. o. o. 6. Tudi glede odškodninske terjatve je sodišče presodilo, da je zastarana. Menilo je, da je šele s pravnomočnostjo sodbe P 597/03 postalo jasno, da je zadrževanje posesti tožnikovega poslovnega prostora protipravno. Tožnik je trdil, da mu je bilo ves čas znano, da poslovne prostore zadržujeta toženca in ne družba, kar kvečjemu pomeni, da mu je bil povzročitelj škode znan že prej. Znana mu je bila tudi višina škode, saj je trdil, da je imel po pet interesentov mesečno za najem, in koliko bi mu ti plačevali. Dne 16. 1. 2008, ko je bila tožniku vročena pravnomočna sodba v zadevi P 597/03, sta tako pričela teči objektivni in subjektivni zastaralni rok za odškodninske terjatve, ki sta do vložitve tožbe 7. 4. 2014 že potekla. Glede zahtevka iz neupravičene obogatitve pa je sodišče menilo, da ga je tožnik postavil šele v vlogi z dne 21. 6. 2016, ko je ta terjatev že zastarala, medtem ko v času od 9. 4. 2011 do 31. 10. 2011 do uporabnine ni upravičen tudi zato, ker je tedaj poslovni prostor že imel nazaj v posesti.

7. Glede zahteve za povrnitev kazenske takse za črno gradnjo v višini 935,02 EUR pa je sodišče ugotovilo, da je tožnik predložil le odločbo Upravne enote Piran z dne 29. 6. 2012, s katero mu je bilo nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora odmerjeno. Ni pa izkazal, da je to nadomestilo tudi plačal, saj tega ob zaslišanju ni potrdil. Poleg tega je tožnik sam trdil, da je zimski vrt leta 2000 na črno zgradila družba A., d. o. o., tudi odločba Ministrstva za okolje, prostor in energije je bila izdana tej družbi. Na črno torej nista gradila toženca, zato nista legitimirana za povrnitev tega nadomestila.

**Odločitev sodišča druge stopnje**

8. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da je tožnik že v tožbi podal ustrezne trditve, ki so zadoščale tudi za presojo zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve. V vlogi z dne 21. 6. 2016 je nato navedel zgolj pravno podlago zahtevka, na kar sodišče ni bilo vezano. Ker zahtevek za plačilo uporabnine zastara v splošnem zastaralnem roku petih let, bi moralo sodišče za obdobje petih let pred vložitvijo tožbe, tj. od 7. 4. 2009 do 8. 4. 2011 (ko so bili tožniku vrnjeni ključi in posest prostorov, ki jih toženca odtlej nista več zasedala brez pravne podlage), o zahtevku za plačilo uporabnine odločiti še po višini.

9. V preostalem pa je odločitev o zastaranju terjatev potrdilo. Ugotovilo je, da je bilo tožniku ves čas znano, da poslovne prostore zadržujeta toženca in ne družba, torej je bil tožniku povzročitelj škode nedvomno znan že 16. 1. 2008. Ker je toženka s tožbo v postopku P 283/2016 razkrila, da je univerzalna pravna naslednica družbe A., d. o. o., je bil tožniku povzročitelj škode znan že prej. Znana mu je bila tudi višina škode. Glede odškodninskih terjatev je tako do vložitve tožbe potekel tako subjektivni kot objektivni zastaralni rok. Dodalo je še, da tožnik ne more od tožencev zahtevati plačila odškodnine oziroma uporabnine za obdobje, ko mu je bilo to že priznano s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru P 597/2003, saj bi to pomenilo, da bi dobil za isti škodni dogodek dve odškodnini.

**Povzetek bistvenih revizijskih navedb**

10. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in o zadevi samo odloči. 11. Sodišči nista upoštevali tožnikovih trditev, da gospodarska družba A., d. o. o., v času sklenitve najemne pogodbe ni več obstajala in je pogodba zato nična, posledično pa je nična tudi sodba Okrožnega sodišča v Kopru P 597/03, ki se nanaša na neobstoječo družbo. Ustanovitelj družbe B. B. je 22. 6. 1999 svoj delež v družbi prodal drugi toženki. Od tedaj je bil vpis v registru lažen, saj je bil kot edini družbenik še naprej vpisan B. B., v resnici pa je bila lastnica druga toženka. Ta družbi pravne osebnosti ni podaljšala, saj spremembe lastništva ni vpisala v register. Vpis druge toženke kot edine lastnice bi bil konstitutiven, saj gospodarske družbe brez lastnika ni. Tožnik je za te okoliščine izvedel v pravdi P 32/2007 iz pripravljalne vloge z dne 28. 9. 2009. Sporočil jih je Vrhovnemu sodišču, ki je zavzelo stališče, da predložene listine ne izkazujejo, da bi bila druga toženka družbenica A., d. o. o., do česar se sodišči nista opredelili.

12. Nasprotuje stališču, da pasivna legitimacija prvega toženca ni podana, ker ni bil družbenik A., d. o. o. Bil je njen resnični ustanovitelj in organizator poslovanja. Tožnik z drugo toženko nikdar ne bi sklenil pogodbe, če ne bi bilo prvega toženca in njegove izključne vloge pri sklepanju pogodbe. Nižji sodišči dokazov, da je bil on glavni akter pri ustanovitvi in prodaji družbe, nista izvedli. Dokazni postopek se je javno izvedel le z zaslišanjem strank. Dokazi so v Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) rangirani po pomembnosti – najpomembnejši je ogled, sledijo listine, priče, izvedenci in šele nato zaslišanje strank. Tožnik je predlagal pribavo listin od bank, ki bi razjasnile dejansko stanje; lahko da je šlo za pranje denarja. Tudi vpogled v prvi projekt in zaslišanje arhitekta Rebca bi potrdilo, da je bil gospodar posla prvi toženec.

13. Pravno zmotno je stališče izpodbijanih sodb, da naj bi šlo za neupravičeno obogatitev v smislu 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Tožnik ni bil dolžan opredeliti pravne podlage zahtevka, uporabnino je navajal zgolj kot podrejeno podlago, na katero sodišče ni bilo vezano. Toženca odškodninsko odgovarjata za nastalo škodo, saj je bila pogodba sklenjena zaradi njune prevare. Škodo sta mu povzročila, ker sta brez pravne podlage, brez veljavne pogodbe in gradbenega dovoljenja vdrla v njegovo hišo in jo imela v posesti neprekinjeno od 1. 10. 2000 do 8. 4. 2011. Triletni zastaralni rok se je za vso škodo iztekel 9. 4. 2014, dejansko pa je trajal do tedaj, ko so bili prostori oddani drugemu najemniku, to je do pridobitve uporabnega dovoljenja. Zmotno je stališče, da zahtevek za čas od 9. 4. 2011 do 31. 10. 2011 ni utemeljen. Tožnik je odškodnino na podlagi 169. člena OZ zahteval še za šest mesecev po prejemu ključev, toliko časa je namreč nujno potrebno za pridobitev uporabnega dovoljenja za demolirane prostore. V 189. členu OZ je določeno, da lahko oškodovanec po zastaranju pravice zahtevati odškodnino zahteva tisto, kar je odgovorna oseba dobila z dejanjem, s katerim je bila povzročena škoda. Toženca nista pridobila nič, saj koristi od demoliranja in zaprtja prostorov nista imela, sta pa s tem tožniku povzročila veliko škodo. Plačilo kazenske takse za črno gradnjo pa je dokazano. Iz dejstev, da je tožnik prejel gradbeno in uporabno dovoljenje, logično izhaja, da je taksa plačana.

**Povzetek navedb tožene stranke iz odgovora na revizijo**

14. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je v odgovoru na revizijo menila, da je zahtevek zastaran, ter opozorila, da gre, upoštevaje sodbo P 597/03, za že pravnomočno razsojeno zadevo.

**O utemeljenosti revizije**

15. Revizija ni utemeljena.

16. Tožnikov zahtevek je bil s sodbo sodišča druge stopnje v delu, v katerem odločitev sodišča prve stopnje ni bila razveljavljena, zavrnjen zaradi zastaranja. Tako so brezpredmetni vsi revizijski očitki o napačni presoji, da pasivna legitimacija prvega toženca ni podana, ter zagrešenih procesnih kršitvah, ker dokazov o njegovi vlogi pri samem poslu sodišči nista izvajali. Enako velja glede revizijskih navedb, da družba A., d. o. o., v času sklenitve najemne pogodbe ni obstajala, ker je bil vpis v sodnem registru lažen. Vse navedeno namreč na odločitev o zastaranju terjatev ne more vplivati.

17. Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 335. člena OZ). Navedeni institut dolžniku omogoča, da se po izteku zakonsko predpisanega časovnega obdobja zahtevku upnika upre že s sklicevanjem na zastaranje in se mu ni treba spuščati v utemeljenost samega zahtevka. Terjatve zastarajo v splošnem zastaralnem roku petih letih, če ni z zakonom določeno drugače (346. člen OZ). Zastaranje odškodninskih terjatev OZ posebej ureja v 352. členu, po katerem odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil (subjektivni zastaralni rok), v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala (objektivni zastaralni rok).

18. Sodišče prve stopnje je menilo, da je tožnikova terjatev v celoti zastarala. Takšno odločitev je sodišče druge stopnje delno razveljavilo, saj je ugotovilo, da je tožnik že v tožbi podal ustrezne trditve, ki so omogočale presojo zahtevka tudi na podlagi pravil neupravičene obogatitve. Ker za slednjo velja splošen, petletni zastaralni rok, je tako razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje, kolikor se je ta nanašala na obdobje petih let pred vložitvijo tožbe, tj. od 7. 4. 2009 do 8. 4. 2011, ko so bili tožniku vrnjeni ključi in s tem tudi posest poslovnih prostorov. Tožnik se v reviziji ne strinja s pravno kvalifikacijo, da je zahteval plačilo uporabnine, temveč meni, da je bila podlaga njegovega zahtevka primarno odškodninska in le podredno obogatitvena. Glede navedenega revizijsko sodišče pojasnjuje, da o pravilnosti razlogov, zaradi katerih je bila odločitev sodišča prve stopnje razveljavljena, ne more presojati, saj v tem delu ne gre za pravnomočno razsojeno zadevo. Tako velja zgolj na načelni ravni pojasniti, da se zahtevka iz naslova odškodnine in neupravičene obogatitve ne izključujeta. Če ima isto ravnanje za posledico tako nastanek škode kot korist odgovorne osebe, so lahko izpolnjene tako predpostavke odškodninske odgovornosti kot obogatitvenega zahtevka. V takšnem primeru je oškodovancu prepuščena izbira, po kateri pravni podlagi bo uveljavljal odpravo svojega prikrajšanja. Zastaranje odškodninske terjatve in terjatve iz naslova neupravičene obogatitve pa se presojata samostojno.1

19. Tožnik je zahteval plačilo odškodnine oziroma podrejeno uporabnine tudi za obdobje šestih mesecev po tem, ko mu je toženka vrnila ključe poslovnih prostorov, tj. za čas od 8. 4. 2011 do 31. 10. 2011. Pravilna je presoja nižjih sodišč, da je z izročitvijo ključev prenehalo protipravno ravnanje tožencev kot tudi njuna korist od uporabe tožnikovih prostorov, ter tako za čas, ko je imel prostore sam v posesti, tožnik ne more od tožencev zahtevati ne plačila uporabnine ne odškodnine. Dodati velja le, da so navedbe, da je bilo obdobje šestih mesecev potrebno za pridobitev uporabnega dovoljenja za uničene prostore, nedopustne novote. Pred sodiščem prve stopnje je tožnik pravočasno navajal le, da je bilo obdobje šestih mesecev potrebno za oddajo prostorov novemu najemniku, kar pa je riziko, ki bremeni lastnika nepremičnine in ne posledica protipravnega ravnanja tožencev, ki je z vračilom ključev prenehalo.

20. Glede zahteve za plačilo mesečnih odškodnin oziroma uporabnin za obdobje pred 7. 4. 2009, plačilo odškodnine 5.469,11 EUR in pravdnih stroškov v višini 25.106,16 EUR, prisojenih v zadevi P 597/03, pa sta nižji sodišči pravilno presodili, da gre za zastarane terjatve. Vse te terjatve so namreč nastale več kot pet let pred vložitvijo tožbe in so tako ne glede na njihovo obogatitveno ali odškodninsko pravno naravo do vložitve tožbe že zastarale (346. člen OZ in drugi odstavek 352. člena OZ). Drugačne presoje ne narekuje niti revizijski očitek, da je bila podlaga zahtevka prevara tožencev. Stranka, ki je v prevari sklenila pogodbo, ima v skladu z drugim odstavkom 49. člena OZ res pravico zahtevati povrnitev nastale škode, vendar tudi za to škodo veljajo pravila o zastaranju terjatev. Nenazadnje pa je neutemeljeno tudi revizijsko sklicevanje na 189. člen OZ, po katerem lahko po zastaranju odškodninskega zahtevka oškodovanec na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi zahteva tisto, kar je odgovorna oseba dobila z dejanjem, s katerim je bila povzročena škoda. Iz navedenega člena izhaja zgolj, da zastaranje odškodninske terjatve ne pomeni tudi zastaranja terjatve iz neupravičene obogatitve, pač pa se ta presoja samostojno. Zahtevek iz neupravičene obogatitve zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku, kar je sodišče druge stopnje tudi upoštevalo in odločitev sodišča prve stopnje, kolikor se je nanašala na plačilo uporabnin za obdobje petih let pred vložitvijo tožbe, razveljavilo.

21. Utemeljena pa je kritika obrazložitve sodišča druge stopnje, da tožnik od tožencev ne more zahtevati odškodnin in uporabnin za obdobje, ki je zajeto s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru P 597/03 z dne 4. 7. 2006, tj. za obdobje do 1. 8. 2004, tudi zato, ker bi to pomenilo, da je dobil za isti škodni dogodek dve odškodnini. Ta sodba se je nanašala na družbo A., d. o. o., ki tožniku prisojenih zneskov ni povrnila. V skladu z 186. členom OZ za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi povzročitelji solidarno. Če tožnik meni, da mu je bila škoda povzročena tudi z ravnanjem drugih oseb, in ne le tistih, glede katerih je že pridobil pravnomočni izvršilni naslov, lahko tudi od teh zahteva plačilo odškodnine. Tožniku sicer ista škoda ne sme biti dvakrat povrnjena, vendar to ne pomeni, da njena povrnitev ne sme biti (solidarno) naložena vsem osebam, ki so jo povzročile. Vsak dolžnik solidarne obveznosti upniku odgovarja za celotno obveznost – šele z izpolnitvijo enega izmed njih (in ne že z naložitvijo plačila odškodnine enemu od njih) pa bodo tudi ostali prosti svoje izpolnitve (395. člen OZ). Napačna razlaga sodišča druge stopnje sicer na odločitev v zadevi ni vplivala, saj jo je sodišče navedlo zgolj kot podredni argument, ob sicer pravilni presoji, da so terjatve zastarale.

22. Revident ne more uspeti niti z grajo, da je plačilo kazenske takse za črno gradnjo dokazano, češ da to izhaja že iz dejstva, da je prejel gradbeno in uporabno dovoljenje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožniku ta taksa odmerjena, vendar tožnik ni dokazal, da jo je tudi dejansko plačal. Zaključka, da plačilo takse ni dokazano, tožnik v pritožbi ni izpodbijal. Grajo dokazne presoje podaja šele v reviziji, vendar uveljavljanje zmotnega ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ne pomeni dopustnega revizijskega razloga (tretji odstavek 370. člena ZPP).

**Odločitev o reviziji**

23. Revizija je po obrazloženem neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče skupaj z v njej vsebovano stroškovno zahtevo zavrnilo (378. člen ZPP).

**O stroških revizijskega postopka**

24. Stroškovni izrek temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP. Revizijsko sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije stroške odgovora na revizijo tožeče stranke, saj ta glede na njegovo pavšalno vsebino ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 D. Jadek Pensa, v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, komentar k 189. členu, str. 1077.