Jedro

Sodišče je pri presoji pravilnosti ocene javnega uslužbenca omejeno izključno na presojo pravilnega vrednotenja posameznih kriterijev, kot so predpisani, in nikakor ne more nadomestiti subjektivne ocene nadrejenega o tem, kakšen je prispevek posameznega uradnika k delovanju organa, saj sodišče dela organa ne pozna. Iz navedenega razloga tudi v postopku dokazovanja sodišče večjo težo pripiše mnenju nadrejenega, pa tudi mnenju drugih zaposlenih, ki strokovno poznajo delo organa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti in stroškovno zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi ocena javnega uslužbenca za tožnico in sicer za ocenjevalno obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009 in preizkus ocene za javno ocene za javno uslužbenko tožnico za leto 2009 sprejet na seji dne 10. 3. 2010, vročen tožnici 12. 3. 2010 in za tožnico ugotovi, da je v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009 svoje delo kot javni uslužbenec organizacijske enote OGK, v sektorju ..., ..., na delovnem mestu kriminalistična inšpektorica, šifra delovnega mesta 37530, uradniški naziv kriminalistični inšpektorat I, opravila odlično. Sodišče je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da se ocena javnega uslužbenca za tožnico za ocenjevalno obdobje 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009 in preizkus ocene za javno uslužbenko tožnico za leto 2009, sprejet na seji dne 10. 3. 2010, vročen tožnici 12. 3. 2010, razveljavita in vrneta v ponovno presojo toženi stranki. Sodišče je odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 427,50 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano razveljavi in vrne v ponovno razsojo prvostopenjskemu sodišču pred spremenjen senat. Sodišče prve stopnje je v zelo skromni obrazložitvi navedlo le, da je svojo odločitev oprlo na izpovedbe prič, ki jih ocenjuje kot prepričljive in verodostojne in ni našlo razlogov, da jim ne bi sledilo. Sodba tako temelji zgolj na dokazni oceni sodnika, da je to, kar so priče povedale res tako. Sodišče pa ni obravnavalo ocene tožnice po vsebini in ni preizkusilo osnovnih elementov, ki jih za ocenjevanje uspešnosti podrobneje opredeljuje Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede ter ZSPJS, kot tudi ne tožničin prispevek k delovanju organa z vidika delovanja enote kot celote in z medsebojno primerljivostjo delovnih in strokovnih kvalitet javnih uslužbencev primerljivih nazivov in primerljivih delovnih mest. Sodišče je zato zgrešilo bistveno kršitev določb postopka, zmotno je ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče v dokaznem postopku tudi ni obravnavalo postopka ocenjevanja. Nepravilnosti v postopku ocenjevanja se kažejo v večih izkazanih dejstvih. Tožnica ni nikoli v vednost prejela sklepa o imenovanju komisije za preizkus ocene. S tem ji je bila v nasprotju z ZUP kršena pravica do zahteve po izločitvi članov komisije (37. čl. ZUP). Tožnica je z opombo na zapisnik ta ugovor takoj podala, ta zapisnik z opombo je bil sodišču predložen v dokazne namene, sodišče pa se o njem v sodbi ne opredeli. Komisija je zavrnila predlog tožnice, da si pridobi mnenje Vrhovnega državnega tožilca, ki jo je v letu 2009 usmerjal in z njo sodeloval v zadevi „P.“, prav tako ni hotela vpogledati poročila strokovnega nadzora GPU v zadevi R., v povezavi s katero sta bila odlično ocenjena oba tožničina sodelavca. Toženka zatrjuje, da se tožnica ne more sklicevati na 111. čl. ZJU, ker je bil spremenjen, v sklepu pa navede, da je ocenjevalec upošteval prispevek tožnice k delovanju celotne enote z medsebojno primerjavo delovnih in strokovnih kvalitet ostalih javnih uslužbencev primerljivih nazivov in delovnih mest. Komisija te primerjave ni izvedla, kar dokazujejo v dokazne namene predložene listine v spisu. Tožnica je tako komisiji kot sodišču predložila dokaze, ki argumentirano izkazujejo, da je bila napram svojim sodelavcem J. in D.D. ocenjena prenizko. V oči bode, da je nadrejeni edino pri tožnici v ocenjevalnem listu natančno navedel tako „zadeve“ kot tudi število kaznivih dejanj, medtem ko je pri ostalih dveh navedel le število zadev. Iz dokazov izhaja, da se je na SKP PU ... v letu 2009 govorilo o treh velikih in odmevnih zadevah, M., R. in P.. V zadevi R. („...“) je bilo kljub medijski odmevnosti podano le poročilo na tožilstvo, saj ni bilo ugotovljenih znakov kaznivega dejanja. V tej zadevi je bil opravljen tudi strokovni nadzor s strani GPU, v katerem je bilo ugotovljeno, da J. in D.D. na zadevi delata le „zadovoljivo“, pa sta bila oba kljub temu ocenjena z oceno „odlično“. D.D. zahtevnejših zadev ni obravnaval. Iz ocenjevalnega lista za D.D. izhaja, da je dokončal 8 zadev, večji del leta je delal na „sanjskih kreditih“ in sodeloval pri usposabljanju policistov. Končal je 8 lažjih zadev od tega 7 s poročili, v eni zadevi pa je podal kazensko ovadbo za krivo ovadbo, brez materialne škode. P. je zaključila 11 zadev, od tega 7 s kazensko ovadbo. Tožnica pa je v letu 2009 v zadevi „D.“ podala kazenske ovadbe za 17 kaznivih dejanj, nobene zahteve za dopolnitev ni imela, v zadevi O. je napisala poročilo, v zadevi povezane družbe P., ki je zahtevala mnogo intelektualnega truda, je odkrila sum storitve kaznivega dejanja zlorabe, ki naj bi ga storila davčna uslužbenka (zadeva se je končala s podajo kazenske ovadbe zoper to uslužbenko), spisala odredbo o določitvi izvedenca, obravnavala zadevo O., R., D., vodila dve hišni preiskavi. V ocenjevalnem listu tožnice pa je navedeno, da je zaključila le 4 zadeve, iz ocenjevalnega lista tudi ne izhaja, da je šlo za obsežne in zahtevne zadeve najmanj v dveh primerih. Sodišče se do navedenih dejstev ne opredeli. Tožnica je sodišču predložila dokaze tudi o zahtevnosti in kompleksnosti nalog v zadevah M. in P.. Sodišče ni opravilo dokazne ocene po posameznih segmentih dela tožnice v primerjavi z njenimi sodelavci in enoto kot celoto. Glede kriterija „strokovnosti“, ki je v skladu z usmeritvami za napredovanje eden od bistvenih pogojev za določitev ocene „odlično“, mora delavec delo opravljati visoko nad pričakovanji delovnega mesta, ki ga zaseda. Tožnica je dokazala da je v letu 2009 v tem segmentu delala odlično. Kot edina do takrat (znotraj njenega oddelka) je pri preiskovanju sumov kaznivih dejanj predlagala (in dosegla) izvedbo cenitve premoženja s strani neodvisnih strokovnjakov, zaseg in pregled elektronske pošte, predlagala izvedbo nadzora nad delom osumljene davčne uslužbenke, uspešno sodelovala z vrhovnim državnim tožilcem, ipd. Tega pri ostalih delavcih na primerljivih delovnih mestih ni zaslediti. Tožena stranka pri ocenjevanju tudi ni upoštevala dejstva, da je k slabši učinkovitosti prispevala predvsem sama oz. so k temu prispevali drugi organi in službe, s katerimi je tožnica sodelovala. Tako sodišče ni upoštevalo, da je tožnica npr. v zadevi „D.“ potrebovala določeno dokumentacijo v zvezi z nakupom nepremičnin, ki jih sama ni mogla pridobiti in se je to dokumentacijo zaprosilo preko Interpola. Dokumentacija pa ni bila pravočasno posredovana, kar pa ne more iti v breme tožnici. Prav tako niso bili pridobljeni zapiski razgovora z angleškimi državljani. Tudi na tej zadevi je tožnica delala sama. Tožnica je storila vse, kar ji narekujejo njene delovne obveznosti, v tej zadevi se je popolnoma angažirala, vendar zaradi ostalih dejavnikov zadeva ni bila uspešno zaključena. V zadevi „P.“ je celo sam državni tožilec predlagal, da se ustanovi posebna delovna skupina samo za to zadevo zaradi njene obsežnosti, pa se to ni storilo, ampak je le tožnica s posameznimi sodelavci delala na tej zelo obsežni zadevi. Glede prispevka delodajalca k slabši učinkovitosti organizacije dela oz. drugih napak, je potrebno navesti tudi, da so se na PU ... pri delu uporabljali stari obrazci, ki niso bili aktualizirani s spremenjenimi zakoni. Tožena stranka ni poskrbela za pravilne obrazce, zato tega ni moč šteti tožnici v škodo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno obrazloženih razlogov v izpodbijani sodbi na pritožbene navedbe tožnice še odgovarja: Ocenjevanje javnih uslužbencev urejata Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 95/2007) v določbah od 16. do 20. člena zakona ter Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (v nadaljevanju Uredba, Ur. l. l. RS, št. 51/2008 s spremembami). Javne uslužbence se oceni enkrat letno, ocena pa je lahko po stopnjah odlična, zelo dobra, dobra, zadovoljiva in nezadovoljiva (2. čl. Uredbe). Ocena je podvržena preizkusu pred komisijo (17. a čl. ZSPJS). Veljavna ocena je ocena, s katero je bil uradnik seznanjen, v primeru zahteve preizkusa ocene pa ocena, ki je določena v preizkusu ocene pred komisijo (17. a čl. ZSPJS). Tožena stranka je dne 18. 12. 2008 izdala tudi obvestilo (priloga B5), iz katerega izhaja, kako naj se opravi delovna ocena vsakega javnega uslužbenca.

Iz izvedenih dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožnica v letu 2009 opravljala delo pri toženi stranki na delovnem mestu „kriminalistični inšpektor specialist“. Njen neposredno nadrejeni jo je dne 22. 10. 2010 za leto 2009 ocenil z oceno zelo dobro (A2). Tožnica je bila z oceno seznanjena. Nato je zahtevala preizkus ocene pred komisijo (A3), ki je dne 10. 3. 2010 sprejela sklep, s katerim je potrdila oceno z dne 22. 10. 2010 za leto 2009 (priloga A4). Odločitev komisije je postala dokončna. Tožnica je zoper navedeno sklep v 30-dnevnem roku uveljavljala sodno varstvo.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku tako po formalni kot vsebinski plati obravnavalo oceno tožnice za leto 2009. Ugotovilo je, da je tožnico za leto 2009 ocenil B.B., ki je bil tožnici v letu 2009 neposredno nadrejen. Oceno tožnice je tako v skladu s citiranimi predpisi določil njen nadrejeni, ki je tožnici odrejal delo in je bil z njenim delom tudi seznanjen. Ocena tožnice je bila obrazložena, tožnica je bila z oceno s strani nadrejenega tudi formalno seznanjena.

Glede same vsebine ocene je iz obrazložitve sodišča prve stopnje razvidno, da je preizkusilo postavke, ki so se nanašale na rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost, natančnost in zanesljivost pri opravljanju delovnih nalog, nadalje kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela ter druge sposobnosti v zvezi z zadolženimi opravili. Posebej je preizkusilo očitke v zvezi s tožničinimi pomanjkljivostmi pri delu. V tej zvezi je namreč zaslišalo tako tožnico kot njenega predstojnika ter člane komisije, ki so na komisiji odločali o tožničini delovni oceni. Tožničinega nadrejenega B.B. je zaslišalo v zvezi s tem, kako je tožničino delo ocenjeval, kaj je pri tem upošteval ter kaj je bilo po njegovem mnenju odločilno za oceno, ki jo te tožnici namenil za leto 2009. Pri tem je slednji pojasnil, da je oceno dela tožnice tudi dodatno pismeno obrazložil (priloga B3), prav tako pa je zapisal vse zadeve, ki jih je tožnica obravnavala v letu 2009 (priloga B4). Izpostavil je, da je bil obseg dela tožnice v letu 2009 pod povprečjem, saj je v tem letu rešila štiri zadeve, kar je v primerjavi z vsemi 100 zadevami na oddelku malo, tožnica pa je na oddelku rešila tudi najmanj zadev. Oceno je podal v relativni primerljivosti z ocenami dela ostalih zaposlenih na oddelku (list. št. 43). Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz s prečitanjem listinske dokumentacije v spisu, iz katere je razvidno, da sta tako tožničin nadrejeni, kot komisija za pritožbe, pri ocenjevanju upoštevala vse zadeve, ki jih je tožnica obravnavala v letu 2009 in katere tožnica posebej izpostavlja tudi v pritožbi. Da je vse te zadeve njen nadrejeni upošteval pri oceni je le ta potrdil zaslišan na obravnavi, prav tako pa so priče M.Z. (predsednik komisije za preizkus delovne uspešnosti), D.Ž. in B.K. (člana komisije) izpovedale, da so pri svojem odločanju po pritožbi tožnice upoštevali vse pripombe tožnice na oceno, kakor tudi dodatno obrazložitev ocenjevalca B.B.. Tožničine pritožbene navedbe, da njen nadrejeni ni upošteval vsega dela, ki ga je tožnica opravila v letu 2009 so tako neosnovane, kot so tudi neutemeljene njene navedbe, da sodišče prve stopnje delovne ocene ni presojalo po vsebini.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pri določitvi ocene v celoti upoštevala pravilne kriterije, kot izhajajo iz ZSPJS in Uredbe. Glede na izpovedi prič je tako pravilen zaključek, da je tožnica v letu 2009 delo sicer opravila zelo kvalitetno in je tudi dosegla delovne rezultate, ki so bili nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, za kar je tudi prejela oceno zelo dobro, ki nikakor ne predstavlja graje tožnici, da pa ni dosegla rezultatov, ki bi bili visoko nad pričakovanji, glede ostalih kriterijev ocenjevanja.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka iz 14. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, razlogi iz obrazložitve sodbe tudi ne nasprotujejo sami sebi.

Tožnica v pritožbi ugovarja postopku ocenjevanja. Trdi, da ni nikoli v vednost prejela sklepa o imenovanju komisije za preizkus ocene, zato ji je bila s tem kršena pravica do zahteve po izločitvi članov komisije. Tožnica je z opombo na zapisnik ta ugovor pri toženi stranki takoj podala, ta zapisnik z opombo je bil sodišču predložen v dokazne namene, sodišče prve stopnje pa se o njem v sodbi ne opredeli. Njeni pritožbeni ugovori v tej smeri so neosnovani. Komisija je bila sestavljena iz predsednika M.Z., D.Ž. in B.K.. ZSPJS v 17. a čl. določa, da komisijo sestavljajo trije javni uslužbenci, ki imajo najmanj enako stopnjo izobrazbe, kot se zahteva za delovno mesto javnega uslužbenca, ki je zahteval preizkus ocene. Tožnica niti v postopku pred prvo stopnjo niti v pritožbi ne trdi, da komisija ne bi bila sestavljena v skladu z določbami ZSPJS. Po mnenju pritožbenega sodišča je tožena stranka zadostila kriterijem, ki morajo biti izpolnjeni za veljavnost in zakonitost postopka podane ocene delovne uspešnosti. Trditvene podlage v zvezi s kakršnimi koli nepravilnostmi glede samega postopka ocenjevanja tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni podala. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z izvedbo dokaza z vpogledom v listine v spisu. Sodišče prve stopnje se zato do zapisa tožnice na zapisnik komisije z dne 10. 3. 2010 (priloga A5) upravičeno ni opredeljevalo, kot se tudi upravičeno ni opredeljevalo do samega postopka podane ocene delovne uspešnosti. Pritožbeno sodišče poudarja, da tovrstne tožničine navedbe predstavljajo pritožbene novote, ki so kot takšne nedovoljene, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje natančneje (337. čl. v zvezi z 286. čl. ZPP).

Tožnica tudi z navedbami o tem, da tožena stranka pri ocenjevanju ni upoštevala dejstva, da je k slabši učinkovitosti prispevala predvsem tožena stranka sama oz. drugi organi in službe, s katerimi je tožnica pri svojem delu sodelovala, skuša nadomestiti pomanjkljivo trditveno podlaga iz postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker so tudi te tožničine navedbe po določbi 337. člena ZPP ter v zvezi s 1. in 2. odstavkom 286. člena ZPP nedovoljene pritožbene novote, jih pritožbeno sodišče pri odločanju o utemeljenosti pritožbe ni upoštevalo. Tožnica namreč ni izkazala, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti v roku iz 1. odst. 337. čl. ZPP.

Pritožbeno sodišče nadalje pojasnjuje, da dajeta ZSPJS in Uredba izrecno pooblastilo nadrejenemu, da na podlagi svojega subjektivnega doživljanja čimbolj objektivno oceni delavčevo delovno uspešnost oz. prispevek posameznega uradnika k delovanju organa v posameznem ocenjevalnem obdobju. Pri tem je ocena sodišča že po naravi stvari omejena izključno na presojo pravilnega vrednotenja posameznih kriterijev, kot so predpisani v citiranih predpisih in nikakor ne more nadomestiti subjektivne ocene nadrejenega o tem, kakšen je prispevek posameznega uradnika k delovanju organa, saj sodišče delo organa ne pozna. Iz navedenega razloga je tudi v postopku dokazovanja sodišče prve stopnje pravilno večjo težo pripisalo mnenju nadrejenega o prispevku tožnice k delovanju organa in o siceršnjem delu in funkcioniranju tožnice, pa tudi mnenju drugih zaposlenih, ki strokovno poznajo delo organa, kjer je tožnica zaposlena, kot pa listinski dokumentaciji tožnice o obsegu in vsebini dela, ki ga je opravila. Od nadrejenega se namreč pričakuje, da pozna tako delo organa kot delo zaposlenih, saj delo organizira in dodeljuje, zato tudi lahko najbolje oceni količino in kvaliteto dela posameznega zaposlenega v primerjavi z ostalimi delavci. Pritožbeno sodišče sicer verjame tožnici, da ima pri toženi stranki zahtevno delo, ki ga tudi dobro opravlja, vendar po drugi strani tudi nima pomislekov v verodostojnost izpovedbe priče B.B., posledično pa tudi ne v njegovo oceno tožničine delovne uspešnosti, saj tudi tožnica ne v postopku pred sodiščem prve stopnje ne v pritožbi ne izpostavlja nobenega od nezakonitih razlogov, ki bi njenega nadrejenega morda vodili k temu, da tožnice ni ocenil z oceno odlično.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tej smeri (pravilnost vrednotenja posameznih kriterijev, kot so določeni v citiranih predpisih) pravilno izvajalo dokaze, se do njih tudi pravilno opredelilo ter nato vsebinsko tudi utemeljeno presodilo, da tožnica v letu 2009 ni izpolnjevala pogojev za pridobitev ocene odlično.

Ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo razlogov, iz katerih se prvostopenjska sodba izpodbija in tudi ne razlogov, na katere sámo pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.