Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica ni uspela z gotovostjo dokazati, da je bil njen čas brez zaposlitve v vzročni zvezi s protipravnim izbrisom. Tožnica ni dokazovala, da so posamezni intervali njene brezposelnosti posledica neuspešnega, vendar aktivnega prizadevanja pri iskanju dela. Glede na vse navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela izkazati, da si v času izbrisa preživetja ni mogla zagotoviti sama z delom in kasneje s pomočjo moža in da bi bila zato v času izbrisa upravičena do socialnih prejemkov.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obrestnem delu odločitve v tč. III izreka spremeni tako, da se navedena točka izreka pravilno glasi: "Tožena stranka Republika Slovenija je dolžna plačati tožeči stranki A. A., na fiduciarni račun njene pooblaščenke odvetnice SI56 ..., odprt pri banki ..., znesek 4.750 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2017 dalje do plačila, pri čemer zakonske zamudne obresti prenehajo teči, ko dosežejo znesek 4.750 EUR in sicer v petih enakih obrokih tako, da plača: - prvi obrok v višini 950 EUR z zakonskim zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2017 dalje do plačila v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe, - drugi obrok v višini 950 EUR z zakonskim zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2017 dalje do plačila v roku enega leta po zapadlosti prvega obroka, - tretji obrok v višini 950 EUR z zakonskim zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2017 dalje do plačila v roku enega leta po zapadlosti drugega obroka, - četrti obrok v višini 950 EUR z zakonskim zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2017 dalje do plačila v roku enega leta po zapadlosti tretjega obroka, - peti obrok v višini 950 EUR z zakonskim zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2017 dalje do plačila v roku enega leta po zapadlosti četrtega obroka; v IV. točki izreka pa se spremeni tako, da se na koncu točke doda nov odstavek, ki se glasi: "Zavrne se tudi tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti od zneska 4.750 EUR za čas od 7. 7. 2014 do 15. 6. 2017."

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici denarno odškodnino v znesku 4.750 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 7. 2014 dalje do plačila, v petih enakih obrokih tako, da plača prvi obrok v višini 950 EUR v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe, drugi obrok v enakem znesku v roku enega leta po zapadlosti prvega obroka, tretji obrok v enakem znesku v roku enega leta po zapadlosti drugega obroka, četrti obrok v enakem znesku v roku enega leta po zapadlosti tretjega obroka in peti obrok v enakem znesku v roku enega leta po zapadlosti četrtega obroka, v primeru zamude s plačilom posameznega obroka pa še zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega obroka dalje do plačila, in hkrati, da se višji tožbeni zahtevek v obrestnem delu oziroma za obresti od 7. 7. 2014 zavrne. Tožbeni zahtevek za razliko do vtoževanega zneska v višini 28.130 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 7. 2014 dalje do plačila, je prvostopenjsko sodišče zavrnilo. Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Pravdni stranki sta zoper takšno odločitev vložili pravočasni pritožbi, s katerima uveljavljata vse pritožbene razloge navedene v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3. Tožeča stranka predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ali pa, da jo spremeni tako, da ji prizna ustrezno višjo odškodnino za nepremoženjsko škodo ter odškodnino za premoženjsko škodo. V pritožbi povzema svoje trditve glede nepremoženjske škode in meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da znaša primerna denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo 10.000 EUR. Meni, da glede na njeno izpovedbo ter glede na ugotovitve sodnega izvedenca dr. A. A. o obsegu in trajanju duševnih bolečin, prisojena odškodnina ne ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Prisojena odškodnina znaša bistveno manj kot priznana sodna praksa v podobnih primerih, pri tem pa navede primer iz odločbe VSRS II Ips 255/2016 in iz odločbe Višjega sodišča v Celju Cp 419/2017. Meni, da je upravičena do vtoževane odškodnine. Meni, da je napačen zaključek prvostopenjskega sodišča, da vtoževane premoženjske škode ni izkazala. Glede na časovno oddaljenost škodnega dogodka z mnogimi listinami ne razpolaga več in od nje tudi ni mogoče pričakovati, da bo po tridesetih letih hranila prav vse listine, s katerimi bi morda lažje dokazala svoj zahtevek in višino škodo. Ni neprimeren dokaz z zaslišanjem tožeče stranke in njenega moža, ki sta izpovedala, da je tožnica poskušala dobiti zaposlitev, vendar je nihče ni želel zaposliti brez slovenskega državljanstva oziroma brez papirjev. Ker je imela dosti poznanstev je službo dobila, ni pa mogla dobiti službe za nedoločen čas. Službo je iskala osebno in tako, da je pošiljala prošnje. Ker je bila brez sredstev za preživljanje v trajanju 56 mesecev, ker je njen mož prejemal minimalno plačo in ker sta preživljala dva mladoletna otroka, bi bila zagotovo upravičena do uveljavljanja socialnih pravic. Dohodki družine niso presegali cenzusa za dodelitev socialne pomoči. Napačen je tudi zaključek sodišča o neizkazanosti škode po višini. Za izkaz višine premoženjske škode je predlagala dokaz z izvedencem finančne stroke, ki pa ga je sodišče neutemeljeno zavrnilo. S tem je prišlo do bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zavrnitev dokazov obrazložilo šele v sodbi. Zavrnitev dokaza tudi ni bila ustrezno obrazložena. Prav tako ne drži očitek sodišča prve stopnje, da v postopku ni izkazala, da je tožeča stranka zaposlitev izgubila zaradi izbrisa iz registra prebivalstva. Zaradi nezmožnosti trajne ureditve svojega zaposlitvenega statusa se je soočala z neugodnostmi in duševnimi bolečinami.

4. Toženka uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z odločitvijo o obrestih od dosojene odškodnine. Meni, da je obrestni del ugodilnega dela izpodbijane sodbe nerazumljiv in protisloven. Sodišče je istočasno odločilo, da je tožnica upravičena do plačila dosojene odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 7. 2014 in da ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti od posameznega obroka. Hkrati izrek v delu, kjer je določeno, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od 4.750 EUR od 7. 7. 2014 dalje do plačila, nasprotuje razlogom sodbe. Sodišče je namreč v obrazložitvi navedlo, da obrestni zahtevek ni utemeljen in ga je zavrnilo in hkrati navedlo, da bo tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti v primeru, če bo v zamudi s plačilom posameznega zneska. Tako iz izpodbijane sodbe ni jasno, ali tožnici gredo zakonske zamudne obresti od 7. 7. 2014 dalje, ali pa od zamude plačila posameznega obroka. To nejasnost bi lahko odpravilo že sodišče prve stopnje.

Meni, da izvedensko mnenje sodnega izvedenca A. A. ne temelji na objektivno preverljivih podatkih, temveč le na izpovedbi in osebnem pregledu tožnice. Tožnica v času izbrisa iz registra stalnega prebivalstva niti enkrat ni poiskala zdravniške pomoči zaradi posledic, ki jih je zatrjevala v tem postopku. Brez zdravstvenega zavarovanja je bila le približno 26 mesecev. Izvedenec je sprejel nekatere ugotovitve, ki niso točne, na njih pa temeljijo zaključki izvedenca, da je tožnica doživljala hudo tesnobo, strah pred deportacijo, potrtost in nespečnost. Ne dvomi, da je tožnica zaradi izbrisa iz Registra stalnega prebivalstva imela določene nevšečnosti, vendar te niso v ničemer bistveno izstopale od ostalih izbrisanih iz registra stalnega prebivalstva. Tožnica objektivno ni izkazala niti enega izjemnega dogodka, ki bi predstavljal okoliščino za priznanje visoke odškodnine. Po mnenju tožene stranke bi bila glede na sodno prakso primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 8.000 EUR.

Zoper obrestni del tožbenega zahtevka vlaga pritožbo v primeru, če sodišče ne bi sledilo njenemu predlogu za izdajo nove odločbe glede obrestnega dela dosojene odškodnine. Poleg bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Bila ji je kršena pravica do izjave, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih ugovorov glede obrestnega dela tožbenega zahtevka in sicer ugovora po prvem odstavku 12. člena ZPŠOIRSP, ki določa, da se zamudne obresti od denarne odškodnine za škodo povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva omejijo do višine prisojene glavnice odškodnine, ugovora, da v času obročnega plačila zakonske zamudne obresti ne morejo teči, ker dolžnik ni v zamudi, ugovora po drugem odstavku 299. člena OZ, po katerem bi bila tožeča stranka upravičena do zamudnih obresti šele od vložitve tožbe 19. 6. 2017 dalje, ker pa je obrestni del tožbenega zahtevka z vlogo z dne 21. 11. 2017 umaknila, bi bila upravičena do obresti kvečjemu od novega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti dalje (od 13. 2. 2019), in ugovora zastaranja po prvem odstavku 347. člena OZ, ki določa triletni rok za zastaranje občasnih terjatev, kamor sodijo tudi obresti. S priznanjem zakonskih zamudnih obresti od 7. 7. 2014 dalje do plačila predstavljajo nasprotje z materialnim pravom. Napačna je tudi stroškovna odločitev, saj je tožnica v pravdi uspela zgolj s 14% tožbenega zahtevka.

5. Pravdni stranki sta odgovorili na pritožbi in predlagali njuni zavrnitvi in v izpodbijanem delu potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženke pa je delno utemeljena.

7. Tožnica je upravičenka do povračila škode po Zakonu o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP)1. Navedeni zakon je vzpostavil dva načina uveljavljanja povračila škode zaradi izbrisa iz Registra stalnega prebivalstva, in sicer uveljavljanje denarne odškodnine v upravnem postopku (določbe II. poglavja zakona) in uveljavljanje denarne odškodnine v sodnem postopku (določbe III. poglavja zakona). V upravnem postopku določen način odškodnine je odvisen od obdobja izbrisa upravičenca iz registra stalnega prebivalstva, za vsak zaključen mesec izbrisa pa je upravičenec upravičen do 50 EUR denarne odškodnine (7. člen ZPŠOIRSP). Upravičenec, ki ni zadovoljen s tako določeno odškodnino, jo lahko uveljavlja še v sodnem postopku (10. člen ZPŠOIRSP). Za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v sodnem postopku se uporabljajo določbe zakona, ki urejajo obligacijska razmerja, razen če ZPŠOIRSP ne določa drugače (11. člen ZPŠOIRSP). Za škodo nastalo pred 1. 1. 2002 se uporablja Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), za škodo nastalo po navedenem datumu pa Obligacijski zakonik (OZ2).

8. Tožnici je bila v upravnem postopku na podlagi določbe Upravne enote X z dne 10. 9. 2014 za 105 mesecev izbrisa iz registra stalnega prebivalstva določena odškodnina v znesku 5.250 EUR. Tožnica je menila, da ji je nastala višja škoda, zato je v tem sodnem postopku uveljavljala denarno odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 12.880 EUR in za nepremoženjsko škodo v znesku 25.250 EUR, skupaj 38.130 EUR oziroma po odštetju zneska določenega v upravnem postopku 32.880 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožničin tožbeni zahtevek za plačilo premoženjske škode neutemeljen, njen zahtevek za plačilo nepremoženjske škode pa delno utemeljen. Nepremoženjsko škodo je tudi pravilno odmerilo v znesku 10.000 EUR.

9. Premoženjska škoda je prikrajšanje, ki ga kdo pretrpi zaradi zmanjšanja premoženja ali preprečitve njegovega povečanja. Povračilo škode oškodovancu se določi v znesku, ki je potreben, da postane njegov gmotni položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve (načelo popolne odškodnine, 190. člen ZOR). Protipravnost ravnanja tožene stranke, kot povzročitelja škode v obravnavanem primeru ni sporna. Sporen je bil nastanek škode.

10. Tožnica je zatrjevala, da v obdobju 56 mesecev ni prejemala nikakršne socialne pomoči in tudi ne socialnega dodatka, do katerega bi bila upravičena, če ne bi prišlo do izbrisa iz registra prebivalstva. Zato je zahtevala povračilo škode zaradi izgubljenega socialnega dodatka v višini 230 EUR mesečno oziroma skupaj 12.880 EUR. Trditveno in dokazno breme nastanka škode je vedno na oškodovancu oziroma tožeči stranki (7. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Vendar pa tožnica ni uspela postaviti trditev, iz katerih bi izhajalo, da bi bila v času izbrisa upravičena do socialnovarstvenih dajatev. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da je socialnovarstvene dajatve v času tožničinega izbrisa določal Zakon o socialnem varstvu3. Zakon je določal dve dajatvi in sicer denarno pomoč in denarni dodatek (20. člen ZSV). Do denarne pomoči, kot edinega vira preživljanja, so bile upravičene osebe, ki so bile trajno nezmožne za delo in osebe starejše od 60 let, če so bile brez vsakršnih dohodkov oziroma prejemkov, brez premoženja ter če niso imele nikogar, ki bi jih bil dolžan in sposoben preživljati. Da naj bi izpolnjevala pogoje za to socialnovarstveno dajatev, tožnica ni izkazala. Iz drugih ugotovljenih dejstev pa izhaja tudi, da pri tožnici ne gre za trajno nezmožnost za delo. Do denarnega dodatka pa je bila upravičena oseba, ki si začasno ni mogla zagotoviti sredstev za preživetje po merilih iz 26. člena ZSV, iz razlogov, na katere ni mogla vplivati (25. člen ZSV). Posameznik je bil upravičen do denarnega dodatka, če mesečni dohodek na družinskega člana ni dosegel višine, ki je znašala za odrasle osebe 52% zajamčene plače. Kaj se je štelo za dohodek, pa je določal 27. in 28. člen ZSV. Vanj so spadali tudi vsi prejemki, ki jih je posameznik in njegov družinski član pridobil v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo zahtevka. Tožnica ni zatrjevala dejanskih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo sploh mogoče presoditi tožničino upravičenost do denarnega dodatka. Pritožbeno navajanje, da je zagotovo bila upravičena do uveljavljenih socialnih pravic, saj njena družina z eno plačo kot edinim virom dohodka zakonskega cenzusa ni nikoli dosegla, predstavlja zgolj ugibanje, ne pa dejstva, na katerem bi lahko temeljila sodba. Tožnica, ki ni zmogla niti pravno relevantnih dejanskih trditev, se zato ne more sklicevati na dokazno stisko, zaradi nezmožnosti pridobitve dokumentacije za 30 let nazaj.

11. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da tožnica ni uspela z gotovostjo dokazati, da je bil njen čas brez zaposlitve v vzročni zvezi s protipravnim izbrisom. Tožnica ni dokazovala, da so posamezni intervali njene brezposelnosti posledica neuspešnega, vendar aktivnega prizadevanja pri iskanju dela. Glede na vse navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela izkazati, da si v času izbrisa preživetja ni mogla zagotoviti sama z delom in kasneje s pomočjo moža in da bi bila zato v času izbrisa upravičena do socialnih prejemkov.

12. Pravilna pa je tudi odločitev o določitvi odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse okoliščine, ki so relevantne za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo in jih v pritožbi izpostavlja tožnica. Na njihovo presojo, ki jo je opravilo prvostopenjsko sodišče, se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Neutemeljena pa je pritožbena trditev toženke, da tožnica objektivno ni izkazala niti enega izjemnega dogodka, ki bi predstavljal okoliščino za priznanje odškodnine v dosojenem znesku. Sodišče prve stopnje je namreč s pomočjo sodnega izvedenca psihiatra ugotovilo, da je tožnica v posledici izbrisa iz registra stalnega prebivalstva trpela strah zmerne intenzitete in da je bil ta zlasti prisoten in intenziven, dokler se ni poročila. Potem ji je mož dajal neko relativno sigurnost, še vedno pa je pri njej trajala negotovost in tesnobnost. Pri njej je bila tudi stalno prisotna anksioznost oziroma nejasen strah vezan na neznano in negotovo prihodnost, na ogrožajočo situacijo in nejasno pričakovanje, kaj se ji lahko zgodi. Gre za ugotovitve izvedenca, ki jih je pridobil predvsem s kliničnim psihiatričnim pregledom in pogovorom s toženko. Ker gre za strokovnjaka z medicinskim znanjem oziroma znanjem iz psihiatrične stroke, s katerim sodišče ne razpolaga, je treba izvedenčevim strokovnim ugotovitvam slediti. Kot pravilno poudarja sodišče prve stopnje, v izvedenskem mnenju tudi ni nikakršnih nasprotij, ki bi porajala dvom v izvedenčeve ugotovitve. Glede na navedeno je zato neutemeljen pritožbeni očitek toženke, da izvedensko mnenje ne temelji na objektivno preverljivih podatkih. Glede na posebne okoliščine konkretnega primera in glede na primerjavo s prisojenim odškodninami za enako škodo, je denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 10.000 EUR pravična denarna odškodnina.

13. Toženka pa utemeljeno uveljavlja, da je odločitev o zakonskih zamudnih obresti zaradi nerazumljivosti izreka obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje je odločilo, da tožnici pripada odškodnina z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 7. 2014 do plačila, da ji pripadajo omenjene zamudne obresti od posameznih obrokov v primeru zamude z njihovim plačilom in hkrati, da se obrestni del zahtevka zavrne za zamudne obresti od 7. 7. 2014 dalje. Toženka je predlagala, da naj prvostopenjsko sodišče na podlagi 343.a člena ZPP izda novo sodbo, s katero bo odpravilo navedeno pomanjkljivost odločbe. Ker prvostopenjsko sodišče ni izdalo nadomestne sodbe, je pritožbeno sodišče navedeno pomanjkljivost ob pravilni uporabi prava samo odpravilo.

14. Ker ZPŠOIRSP glede zamudnih obresti ne določa drugače, je treba uporabiti ustrezne določbe ZOR (11. člen ZPŠOIRSP). Dolžnik, ki je v zamudi s plačilom denarne odškodnine, dolguje poleg glavnice tudi zamudne obresti (277. člen ZOR). V zamudi pa je, če ne izpolni svoje obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pismeno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega sodnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (324. člen ZOR). Toženka v pritožbi pravilno navaja, da je v obravnavanem primeru zamuda nastopila z dnem vložitve tožbe, ne pa 7. 7. 2014, ko je tožnica na Upravni enoti X vložila zahtevo za določitev odškodnine. Na začetek upravnega postopka za določitev odškodnine, v katerem je bila tožnici (v celoti) določena denarna odškodnina po zakonskih merilih, ni mogoče vezati trenutka zamude za prisoditev denarne odškodnine v sodnem postopku. Šele z oblikovanjem denarnega odškodninskega zahtevka in njegovim uveljavljanjem v sodnem postopku je na podlagi omenjenega 324. člen ZOR toženka lahko prišla v zamudo. V obravnavani zadevi je bila tožba vložena 16. 6. 2017 ne pa 19. 6. 2017, kot nepravilno navaja toženka, zato je toženka od tedaj dalje v zamudi in dolžna plačati zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine. Za čas od 7. 7. 2014 do dneva vložitve tožbe pa je tožničin obrestni zahtevek neutemeljen. Pritožbeno sodišče še dodaja, da določitev obročnega načina plačila odškodnine ne vpliva na tek zakonskih zamudnih obresti. Namen določitve obročnega načina plačila je bil v zagotovitvi, da državni proračun zaradi plačila številnih odškodnin v kratkem časovnem obdobju ne bi bil preveč obremenjen, ne pa morda v zmanjšanju obveznosti države za plačilo zakonskih zamudnih obresti oziroma vezanje začetka njihovega teka na zapadlost posameznih obrokov.4

15. Toženka tudi pravilno očita prvostopenjskemu sodišču, da nepravilno ni upoštevalo njenega ugovora po prvem odstavku 12. člena ZPŠOIRSP, ki določa da se zapadle in neplačane zamudne obresti od denarne odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, omejijo do višine prisojene glavnice odškodnine. Navedeno omejitev, ki je torej zakonsko določena, mora izrek sodbe izdane v pravdnem postopku, vsebovati, saj sicer v morebitnem izvršilnem postopku, v katerem velja načelo stroge formalne legalitete, ugovor dolžnice oziroma toženke, da so obresti dosegle glavnico, ne bi več mogel biti upoštevan.

16. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka, temelji na pravilni uporabi materialnopravne določbe drugega odstavka 154. člena ZPP. Zakon izrecno določa, da je treba pri presoji stroškovnih zahtevkov po navedenem določilu upoštevati vse okoliščine primera in ne slediti zgolj matematični logiki uspeha glede na višino vtoževane obveznosti. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je tožnica uspela po temelju v celoti, ne pa tudi po višini in da zgolj pretirani tožbeni zahtevek po višini ne sme izničiti tožničinega uspeha pri uveljavljanju zadoščenja za kršitev njenih osebnostnih pravic, do katerega bi prišlo, če bi ji bilo naloženo da državi kot povzročiteljici kršitve (čeprav v delu) povrne stroške postopka.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi toženke glede omejitve zamudnih obresti do višine prisojene glavnice in glede teka zamudnih obresti in izpodbijano sodbo na podlagi pooblastila iz pete alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe. V preostalem delu je toženkino pritožbo in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega in tretjega odstavka 154. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, toženka pa je uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Uradni list RS, št. 99/13, 24/18 - Odločba US 85/18. 2 1060. člen OZ. 3 Uradni list RS, št. 54/92 in nadaljnji. 4 Odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 34/2017.