Jedro

Z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti in zatrjevanjem, da si ne želi biti neprestana tarča oškodovankinih zdravstvenih problemov in spletk njene matere, ter da kaznivega dejanja nasilništva ni storil, obsojenec uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva obsojenega B.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 80.000 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kranju je obsojenega B.Š. s sodbo z dne 9.3.2001 spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ. Na podlagi 50. člena KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 299. člena KZ določilo kazen štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 3.10.2001 zavrnilo pritožbi obsojenega B.Š. in njegove matere M.Š. kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper pravnomočno sodbo je obsojeni B.Š. dne 23.11.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri ne navaja razlogov, iz katerih jo izpodbija. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in napadeno sodbo razveljavi.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da obsojenec v njej po vsebini uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja in ne kršitve zakona, ki bi lahko pomenila podlago za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da obsojenčevo zahtevo zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zoper pravnomočno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo se sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (1. do 3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP).

Z navedbami v zahtevi, da sodišče prve stopnje izvedene dokaze ni pravilno ocenilo, da se je preveč oprlo na zdravniška spričevala, pri tem pa prezrlo, da svoji izvenzakonski partnerici E.K. ni prizadejal (telesnih) poškodb, temveč so te posledice nenavadnega vedenja, ko si oškodovanka z mahanjem in siljenjem v ljudi sama povzroča manjše modrice po rokah, obsojenec ponuja drugačno dokazno presojo od tiste, sprejete v izpodbijani sodbi. Enako velja tudi za obsojenčeva zatrjevanja, da se je z oškodovanko le hecal, saj da kletvice, izrečene v sporih med partnerjema, niso nič nenavadnega, da pa je to pri oškodovanki zaradi nagnjenosti k psihogenim reakcijam, za kar da ni vedel, povzročalo stanja psihičnega neravnovesja in neustreznega reagiranja.

Sklicevanje zahteve na to, da je oškodovankin strah, ki da ni imel dejanske podlage in bil zgolj utvara, pri socialni delavki povzročil pretirano odzivnost in da je oškodovanka, ne zaradi njegovega ravnanja, ampak zaradi nagovarjanja matere, izrabila priložnost in odšla v varno hišo, pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Prav ta razlog zatrjuje obsojenec tudi z navedbami, da si niti zdravniki ne znajo razložiti, kako pri oškodovanki nastajajo modrice, da ne drži, da jo je udaril v predel mehurja, o čemer da je zdravnik sklepal na podlagi izvidov urina, v katerem je bila prisotna kri, ter da ima oškodovanka že od rojstva bolečine v predelu mehurja in razne uroinfekte, in v posledici teh kri v urinu, kar da potrjujejo tudi zdravniški izvidi. V podkrepitev takih navedb se obsojenec sklicuje na zdravniška spričevala o oškodovankinih zdravstvenih težavah in te listine prilaga zahtevi. Z vsemi temi navedbami in zatrjevanjem, da si ne želi biti neprestana tarča oškodovankinih zdravstvenih problemov in spletk njene matere, ter da kaznivega dejanja nasilništva ni storil, obsojenec uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Obsojenčeva navedba v zahtevi, da mu je sodišče neupravičeno naložilo povračilo stroškov kazenskega postopka, čeprav z družino živi v socialni stiski, je tudi popolnoma nekonkretizirana, saj vložnik ne pove, katero kršitev zakona naj bi z odločitvijo o stroških zagrešili sodišči in zakaj naj bi ta vplivala na zakonitost sodbe.

Kolikor pa vložnik navaja, da mu je bila prekršena pravica do pritožbe, ker da ni bil deležen tega pravnega sredstva zoper drugostopenjsko sodbo, pa je treba ugotoviti, da ne gre za nobenega od taksativno naštetih primerov v 1. do 3. točki 1. odstavka 398. člena ZKP, ko je zoper sodbo sodišča druge stopnje dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje obsojeni B.Š., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojenec v skladu z 98.a členom v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 80.000 SIT.