Jedro

Tožba za ugotovitev ničnosti vpisa je samostojno pravno sredstvo, ki ni pogojena s predhodno vložitvijo pritožbe.

Rok za vložitev tožbe na ugotovitev ničnost vpisa je materialni prekluzivni rok, zato je potrebno, ob izostanku specialnih določb o teku rokov v Zakonu o zavodih in ZSReg, uporabiti določbe OZ.

ZPDPD ne določa dni, ko se po zakonu ne dela (to niti ni njegov namen), pač pa določa (državne, verske, kulturne) praznike, katerih praznovanje omogoči in obeleži tako, da jih določi kot dela proste dneve. To pa ne pomeni, da so to edini dela prosti dnevi. Eden takih dni, ko se po splošnem prepričanju ne dela, je tudi nedelja.

Iz zavoda z molkom ali s konkludentnimi dejanji ni mogoče izstopiti. Izjema bi veljala le, če bi bilo to izrecno dogovorjeno (torej v soglasju s tožečo stranko) ali predpisano.

Tožeča stranka je uveljavljala ničnost pravnega posla, v konkretnem primeru spremembe ustanovitvene pogodbe. V takem primeru pa je potrebno upoštevati splošna pravila procesnega prava o stvarni legitimaciji pravdnih strank. V 17. točki Pogodbe o ustanovitvi zavoda je določeno, da lahko ustanovitveno pogodbo spremenijo ali dopolnijo le ustanovitelji. Tožbo na ničnost spremembe ustanovitvene pogodbe bi zato morala tožeča stranka uveljavljati nasproti tistim ustanoviteljem, ki so dne 22. 3. 2011 sodelovali pri njeni spremembi, ne pa proti zavodu, oziroma sedaj gospodarski družbi. Ali povedano drugače; tožena stranka po materialnem pravu ni subjekt, ki bi bila pasivno stvarno legitimirana v pravdi za ugotovitev ničnosti spremembe ustanovitvene pogodbe.

Pri predložitvi spremembe ustanovitvene pogodbe v sodni register gre za t. i. postopek predložitve listine registrskemu sodišču. Za takšne postopke pa tožba na ugotovitev ničnosti vpisa iz 41. člena ZSReg ni predvidena.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se zavrnejo zahtevki iz I., III. in IV. točke izreka izpodbijane sodbe, točka V. izreka izpodbijane sodbe pa se spremeni tako, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se točka II. izreka izpodbijane sodbe potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se ugotovi, da je Sklep zbora ustanoviteljev Zavoda Y. z dne 22. 3. 2011 pod točko 3.2, ki se glasi „iz določbe 1. točke se črtata ustanovitelja X. in Fakulteta ...“ ničen v delu, ki se nanaša na tožečo stranko (I. točka izreka); da se ugotovi, da je vpis izbrisa tožeče stranke X., kot ustanovitelja tožene stranke Zavoda Y., v sodni register ničen (II. točka izreka); da se ugotovi, da je sprememba ustanovitvene pogodbe tožene stranke z dne 22. 3. 2011 v delu, ki se nanaša na izbris tožeče stranke kot ustanovitelja tožene stranke, nična (III. točka izreka); in da se ugotovi, da je vpis podatkov o spremembi ustanovitvene pogodbe tožene stranke pod Srg 2011/17498 z dne 11. 5. 2011 ničen (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 509,65 EUR, z obrestmi v primeru zamude (V. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo primarno zavrže, podredno pa, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, oziroma še podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v nov postopek pred drugega sodnika, v vsakem primeru s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožeča stranka zahtevala ugotovitev ničnosti: 1) sklepa zbora ustanoviteljev tožene stranke v delu, v katerem je bilo določeno, da se kot ustanovitelj črta tožeča stranka; 2) vpisa izbrisa tožeče stranke kot ustanovitelja tožene stranke v sodni register; 3) spremembe ustanovitvene pogodbe tožene stranke v delu, ki se nanaša na izbris tožeče stranke kot ustanovitelja tožene stranke; in 4) vpisa podatkov o spremembi ustanovitvene pogodbe tožene stranke v sodni register. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Ocenilo je, da je tožba dopustna, pravočasna, da tožeča stranka izkazuje pravni interes in da je podan ničnostni razlog – zapisnik seje zbora ustanoviteljev, ki je bil podlaga za vpis v sodni register, vsebuje neresničen podatek, da je tožeča stranka kot ustanovitelj izstopila iz tožene stranke, posledično pa je tudi sprememba ustanovitvene pogodbe sprejeta v nezakonito izvedenem postopku, saj pri njeni spremembi niso sodelovali vsi ustanovitelji tožene stranke.

Stališče pritožnice, da tožba ni dopusta, ker tožeča stranka ni izkoristila možnosti pritožbe po 36. členu Zakona o sodnem registru (ZSReg), ni pravilno. Tožba za ugotovitev ničnosti vpisa je samostojno pravno sredstvo, ki ni pogojena s predhodno vložitvijo pritožbe (kaj takega niti iz besedila 41. člen ZSReg ne izhaja). Navedbe tožene stranke o potrebnosti vložitve pritožbe so bile torej pravno neodločilne, zato se sodišče prve stopnje do njih ni bilo dolžno posebej opredeljevati. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da rok za vložitev tožbe začne teči od vpisa sklepa v sodni register. Zakonodajalec je, drugače kot to velja za vložitev pritožbe, ki je vezana na vročitev oziroma objavo sklepa, rok za vložitev tožbe za ugotovitev ničnosti vpisa vezal na dan, ko je vložnik zvedel za razloge ničnosti. To pa je bilo v obravnavanem primeru 16. 3. 2012 (tožena stranka ni uspela dokazati nasprotnega), ko je tožeča stranka vpogledala v sodni register in ugotovila, da je bila izbrisana na podlagi neresnične odstopne izjave. Pri tem samo dejstvo, da je tožeča stranka izvedela za razloge ničnosti „šele“ eno leto po vpisu kritičnega sklepa v sodni register, ne posega v načelo pravne varnosti in načelo zaupanja v podatke, ki so vpisani v javno knjigo, saj je bila tožba še vedno vložena znotraj objektivnega triletnega roka.

Glede na to, da je tožeča stranka izvedela za razloge ničnosti 16. 3. 2012, je 30 dan nastopil 15. 4. 2012, ko je bila nedelja. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno in skladno s sodno prakso (prim. VSL sklep I Cpg 300/2014, VSL sodba I Cp 1514/2013, VSL sklep I Cpg 624/2011) štelo, da se v takšnih primerih, v skladu s tretjim odstavkom 62. člena Obligacijskega zakonika (OZ), rok za vložitev tožbe izteče na ponedeljek, 16. 4. 2011. Rok za vložitev tožbe na ugotovitev ničnost vpisa je namreč materialni prekluzivni rok (in so pritožbene navedbe o uporabil določil ZPP nerelavantne, saj se le-te uporabljajo za tek procesnih rokov), zato je potrebno, ob izostanku specialnih določb o teku rokov v Zakonu o zavodih in ZSReg, uporabiti določbe OZ. Razloge za takšno odločitev je sodišče prve stopnje smiselno navedlo v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (o smiselni uporabi določb OZ o družbeni pogodbi), pritožbeno sodišče pa tudi ne najde razlogov, ki bi utemeljevali različen tek rokov na področju obligacijskega in materialnega registrskega prava. Pritožnica se sicer takšni odločitvi upira in se sklicuje na sodbo VSL II Cpg 371/2011, vendar gre za le za eno drugačno odločitev, ki ne pomeni ustaljene sodne prakse. Poleg tega se odločitev nanaša na tek rokov po zakonu, ki ureja stečajni postopek, odločba pa se niti ne opredeli do smiselne uporabe OZ v teh postopkih (in ne drži pritožbena navedba, da iz omenjenega judikata jasno izhaja, da za vlaganje tožb določba tretjega odstavka 62. člena OZ ni uporabna).

Pritožnica nadalje skuša prepričati, da se uporabljena določba tretjega odstavka 62. člena OZ tudi sicer ne nanaša na nedelje, temveč le na dneve, ki so izrecno navedeni v Zakonu o praznikih in dela prostih dnevih (ZPDPD). Takšno stališče pritožnice je zmotno. Navedeni zakon ne določa dni, ko se po zakonu ne dela (to niti ni njegov namen), pač pa določa (državne, verske, kulturne) praznike, katerih praznovanje omogoči in obeleži tako, da jih določi kot dela proste dneve. To pa ne pomeni, da so to edini dela prosti dnevi (prim. ZDR, ZPDPD).(1) Eden takih dni, ko se po splošnem prepričanju ne dela, je tudi nedelja. Tako tudi sodna praksa (VSL sklep I Cpg 624/2011, VSK sklep Cp 42/99, VSL sklep I Cpg 300/2014), N. Plavšak v Obligacijskem zakoniku s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, 2003, str. 386 in 387 (v nadaljevanju Komentar), k navedenemu zaključku pa napotuje tudi 51. člen Sodnega reda, saj je v njem določeno, da sodišče na soboto in nedeljo ne dela.(2) Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za vložitev predmetne tožbe. Tega ji v konkretnem primeru daje že 41. člen ZSReg, ker se vpis, katerega ničnost uveljavlja s tožbo, nanaša/glasi nanjo. Konkretno gre za vpis na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 11. 5. 2011, o vpisu spremembe pri subjektu Zavod Y.: „vpiše se izbris ustanovitelja X. d. o. o., z datumom izstopa: 22. 3. 2011“ (A6). Pri tem samo dejstvo, da se je tožena stranka tekom pravde preoblikovala iz zavoda v družbo z omejeno odgovornostjo v pravni interes tožeče stranke, da se ugotovi ničnost vpisa, s katerim je bila kot ustanoviteljica izbrisana iz zavoda, ne posega. Tožeča stranka si bo s pravnomočno sodbo o ničnosti vpisa tudi po statusni spremembi zavoda ohranila možnost uveljavljati npr. odškodninske zahtevke zoper družbo, v katero se je zavod preoblikoval. Zato zaradi preoblikovanja zavoda v družbo z omejeno odgovornostjo pravna korist tožeče stranke, da uveljavi ničnost vpisa, v konkretnem primeru po stališču sodišča druge stopnje ni prenehala.

Glede pomena oziroma dejanske vsebine izjave tožeče stranke v dopisu z dne 21. 12. 2001 (A15), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da niti z besedno razlago, niti iz izvedenih dokazov ni mogoče sklepati, da je bila ta izjava dana kot izjava o izstopu tožeče stranke kot ustanoviteljice Zavoda Y. Slednje nenazadnje priznava tudi pritožnica, ko navaja, da je tožeča stranka dne 21. 12. 2001 podala izjavo, ki ni bila „povsem jasna“. Tožena stranka je sicer zatrjevala, da je kot izjavo o odstopu štela izjavo v obravnavanem dopisu skupaj z ostalimi konkludentnimi ravnanji, vendar je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da iz zavoda z molkom ali s konkludentnimi dejanji ni mogoče izstopiti. Izjema bi veljala le, če bi bilo to izrecno dogovorjeno (torej v soglasju s tožečo stranko) ali predpisano, česar pa tožena stranka ni zatrjevala. Trditve tožene stranke o konkludentnih ravnanjih so zato pravno nerelevantne, vsled česar se sodišče prve stopnje do njih ni bilo dolžno posebej opredeljevati.

Odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z neizvedbo predlaganih prič je pravilna in (še) v zadostni meri obrazložena. Tožena stranka je predlagala zaslišanje prič v zvezi z dejstvi, katere dokazanost je sodišče lahko ugotovilo že na podlagi predloženih listinskih dokazov (pri čemer tožena stranka ni zatrjevala, da bi obstajalo kakšno nasprotje med trditvami stranke o vsebini listin, na katere se je oprlo sodišče in samimi listinami) oziroma v zvezi z dejstvi, ki za odločitev niso bila relevantna, takšna dejstva pa se ne dokazujejo. Da bi sodišče prve stopnje zavrnilo zaslišanje priče, ki bi izpovedala o kakšnem pravno odločilnem dejstvu (na primer, da je bila volja tožeče stranke, da izstopi iz zavoda) niti pritožnica ne zatrjuje.

Pritožbeno sodišče glede na obrazloženo v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka dokazala, da je bil v sklepu ustanoviteljev Zavoda z dne 22. 3. 2011 naveden neresničen podatek, da je tožeča stranka kot ustanoviteljica iz Zavoda izstopila. Na tej podlagi pa je registrsko sodišče predlogu za vpis ugodilo in opravilo vpis podatka o izbrisu tožeče stranke kot ustanoviteljice Zavoda z dnem izstopa 22. 3. 2011. Ker so s tem izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 41. člena ZSReg, je odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka sodbe pravilna.

Glede na navedeno se razlogi pritožnice izkažejo kot neutemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v tem delu zavrnilo in potrdilo II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

V preostalem delu (točke I., III. in IV. izreka) je iz razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (peti odstavek 358. člen ZPP).

Tožeča stranka je zahtevala z zahtevkom, o katerem je odločeno v I. točki izreka izpodbijane sodbe, da se „ugotovi, da je Sklep zbora ustanoviteljev Zavoda z dne 22. 3. 2011 pod točko 3. 2, ki se glasi „iz določbe 1. točke se črtata ustanovitelja X. in Fakulteta ...“, ničen v delu, ki se nanaša na tožečo stranko“. Tako oblikovan tožbeni zahtevek je nedoločen, saj iz besedila citiranega dela tožbenega zahtevka ne izhaja, da tožeča stranka izpodbija sklep o spremembi ustanovitvene pogodbe (3. 2). Poleg tega pa tožba v tem delu tudi ni sklepčna. Po prepričanju pritožbenega sodišča iz trditev tožeče stranke ne izhaja utemeljenost navedenega tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je namreč v sklopu svoje trditvene podlage zatrjevala, da sklep zbora ustanoviteljev temelji na neresničnem podatku, to je, da je tožeča stranka izstopila kot ustanoviteljica tožene stranke; podatek o tem, da so ustanovitelji spremenili pogodbo, se ni izkazal za neresničnega. Tožeča stranka bi zato skladno s trditvam morala uveljavljati ničnost Ad.2 točke sklepa zbora ustanoviteljev, v katerem „Ustanovitelji ugotavljajo, da je iz zavoda izstopil ustanovitelj: X.“ ali vsaj ničnost točke Ad.2 skupaj s točko 3. 2 sklepa zbora ustanoviteljev z dne 22. 3. 2011, saj le navedeni točki skupaj ustrezata zatrjevanim dejstvom tožeče stranke. Zato je v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe spremilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

V III. točki izreka izpodbijane sodbe je tožeča stranka zahtevala ugotovitev ničnosti spremembe ustanovitvene pogodbe tožene stranke z dne 22. 3. 2011 v delu, ki se nanaša na izbris tožeče stranke kot ustanovitelja tožene stranke. S tem je uveljavljala ničnost pravnega posla, v konkretnem primeru spremembe ustanovitvene pogodbe. V takem primeru pa je potrebno upoštevati splošna pravila procesnega prava o stvarni legitimaciji pravdnih strank. V 17. točki Pogodbe o ustanovitvi zavoda je določeno, da lahko ustanovitveno pogodbo spremenijo ali dopolnijo le ustanovitelji. Tožbo na ničnost spremembe ustanovitvene pogodbe bi zato morala tožeča stranka uveljavljati nasproti tistim ustanoviteljem, ki so dne 22. 3. 2011 sodelovali pri njeni spremembi, ne pa proti zavodu, oziroma sedaj gospodarski družbi. Ali povedano drugače; tožena stranka po materialnem pravu ni subjekt, ki bi bila pasivno stvarno legitimirana v pravdi za ugotovitev ničnosti spremembe ustanovitvene pogodbe, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Ker je pritožbeno sodišče zavrnilo zahtevek na ničnost spremembe ustanovitvene pogodbe, se izkaže kot zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je na podlagi nične spremembe ustanovitvene pogodbe ničen tudi vpis podatka o spremembi družbene pogodbe v sodni register. Ta tudi sicer po materialnem pravu ni utemeljen. Kajti pri predložitvi spremembe ustanovitvene pogodbe v sodni register ni šlo za postopek vpisa spremembe akta o ustanovitvi, o katerem bi registrsko sodišče odločilo s sklepom in katerega ničnost vpisa je mogoče zahtevati s tožbo po 41. členu ZSReg, temveč zgolj za t. i. postopek predložitve listine registrskemu sodišču. Za takšne postopke pa tožba na ugotovitev ničnosti vpisa iz 41. člena ZSReg ni predvidena (glej prvi in peti odstavek 43. člena ZSReg, ki jasno razlikuje med vpisi in predložitvijo listin). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tudi odločitev sodišča prve stopnje v točki IV. izpodbijane sodbe spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne.

Sprememba izpodbijane sodbe v točkah I., III. in IV. izreka je narekovala tudi spremembo odločitve v V. točki izreka izpodbijane sodbe. Pri odločanju o stroških postopka je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke v večjem delu zavrnjen, tožeča stranka je uspela s svojih zahtevkom v odločilni, II. točki izreka izpodbijane sodbe, kljub temu pa je vrednost spora določena za vse zahtevke skupaj. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije tako stroške prvostopenjskega (drugi odstavek 154. člena ZPP) kot tudi pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Tako ZDR določa pravico do plačanega dodatka za nedeljsko delo, ZPDPD pa prepoveduje prenašanje praznika oziroma drugega dela prostega dneva v RS, ki pride na nedeljo, na naslednji delovni dan.

(2) V zvezi s tem je neutemeljena navedba pritožnice, da bi se, v kolikor bi oddajo vlog vezali na delovanje sodišča, vsi roki iztekli že do 17. ure. Po navedeni uri, oziroma pravilno po 16. uri stranka le izgubi pravico, da vloži vlogo na sodišču, še vedno pa jo lahko po koncu uradnih ur do polnoči odda priporočeno po pošti, seveda pod pogojem, da le-ta obratuje.