Jedro

Ni podana bistvena kršitev disciplinskega postopka, če je opis očitane kršitve delovnih obveznosti v odločbi disciplinskega organa identičen z opisom dejanja v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka in je v odločbi spremenjena le pravna kvalifikacija. Disciplinski organ ni vezan na pravno kvalifikacijo v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka, ampak le na opis dejanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 19.5.1994 o pogojnem prenehanju delovnega razmerja tožeče stranke, potrjenega s sklepom komisije za pritožbe z dne 31.8.1994, ter povračilo stroškov postopka, z a v r n e kot neutemeljen.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep tožene stranke z dne 19.5.1994 o pogojnem prenehanju delovnega razmerja tožeči stranki razveljavi kot nezakonit. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 73.062,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.3.1996 dalje do plačila, v roku osmih dni.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo in zavrne tožbeni zahtevek, oz. jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno štelo, da je podana bistvena kršitev postopka, ker se disciplinski postopek ni vodil v skladu z zahtevo za uvedbo postopka. Očitano dejanje je bilo v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka opisano kot odklonitev dela in le takšno dejansko stanje je disciplinska komisija ugotavljala, čeprav je res prišlo do pomote pri kvalifikaciji hujše kršitve, ki je v zahtevi opredeljena po 7. točki 7. člena, v sklepu disciplinske komisije pa kot hujša kršitev delovnih obveznosti po 35. točki 7. člena pravilnika. Pomota ni imela nobenih posledic za pravilnost in zakonitost disciplinskega postopka, celo v sodnih postopkih pa so sodišča vezana predvsem na dejansko stanke opisanega dejanja. V zvezi s samo kršitvijo tožena stranka poudarja, da je dejstvo, da se pri izvajanju toženčeve dejavnosti v jutranjih urah pojavljajo konice, ki jih ni mogoče odpraviti. V ta namen je vodja organizacijske enote zjutraj začel s prevzemom blaga in po prihodu tožnika na delo le-temu odredil delo. Tožnik odrejenih nalog ni opravil, čeprav je imel možnost, da bi od odgovornega delavca ali od kontrolne službe zahteval, da se opravi predhodni količinski in kakovostni prevzem.

Delavec tega ni zahteval, ampak je enostavno odklonil delo, čeprav bi, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, za pregled količin potreboval le nekaj minut. Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je podana bistvena kršitev disciplinskega postopka, ker je disciplinska komisija tožene stranke obšla zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka, kar ima za posledico nezakonitost sklepa disciplinske komisije z dne 19.5.1994. Bistvena kršitev naj bi bila v tem, da je bilo dejanje tožnika v zahtevi direktorja za uvedbo disciplinskega postopka opredeljeno kot hujša kršitev delovnih obveznosti po 7. točki 7. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti, tj. neizvrševanje ali malomarno izvrševanje del oz. nalog, ki so posebnega družbenega pomena za organizacijo, medtem ko je disciplinska komisija s sklepom z dne 19.5.1994 spoznala tožnika za odgovornega za hujšo kršitev delovnih obveznosti po 35. točki 7. člena istega pravilnika (neupravičena odklonitev naloženega dela). Disciplinski organi bi morali biti po stališču prvostopenjskega sodišča vezani na zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka in ne bi smeli obravnavati in dokazovati delavčeve odgovornosti zaradi neopravičene odklonitve dela.

Stališče prvostopenjskega sodišča ni pravilno, saj očitana bistvena kršitev disciplinskega postopka ni podana. Disciplinski organ namreč ni vezan na pravno kvalifikacijo očitane hujše kršitve delovnih obveznosti, vsebovano v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka, ampak le na opis dejanja v zahtevi, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Opisa dejanja, ki predstavlja hujšo kršitev delovne obveznosti, pa disciplinska komisija v obravnavani zadevi ni v ničemer dopolnjevala oz. spreminjala, saj je opis očitane hujše kršitve delovne obveznosti v zahtevi identičen z opisom kršitve, za katero je bila v disciplinskem postopku ugotovljena tožnikova odgovornost, le pravna kvalifikacija je spremenjena. Zato izpodbijana sklepa disciplinskih organov tožene stranke (z dne 19.5.1994 ter 31.8.1994), s katerima je bil tožnik spoznan za odgovornega hujše kršitve delovnih obveznosti po 35. točki 7. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke, (neupravičena odklonitev dela), izrečen pa mu je bil disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja, s pogojno odložitvijo izvršitve za eno leto, nista nezakonita zaradi bistvene kršitve v postopku.

Tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni storil očitane hujše kršitve neupravičene odklonitve dela, ni pravilno, saj temelji na zmotni uporabi materialnega prava. Sodišče prve stopnje je v zvezi s samo vsebino očitane kršitve izvedlo ustrezne dokaze in ugotovilo, da je tožnik spornega dne prišel pravočasno v službo in mu ni mogoče očitati zamude, zaradi katere bi bilo potrebno z drugim delavcem pričeti z raztovarjanjem, ter da je vodja prevzemne službe 29.3.1994 pol ure pred tožnikovim prihodom na delovno mesto pričel z raztovarjanjem blaga. Ugotovilo je tudi, da je pri toženi stranki uveljavljeno delovno pravilo, da je prevzemnik pri blagu od začetka do konca, kar pa ni obvezno, saj pri prevzemu blaga v izrednih primerih, kadar je na eni dobavnici več vrst blaga, lahko sodelujeta dva delavca prevzemnika in vsak označi na dobavnici tisto blago, ki je bilo razloženo pod njegovo kontrolo. Nadalje je bilo v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ugotovljeno, da mora prevzemnik od dobaviteljev prevzeti blago količinsko in kakovostno, preveriti stanje embalaže, deklaracij, rokov, vpisati lokacijske številke in za prevzeto blago odgovarja materialno, ker pa v obravnavanem primeru ni bilo izjemnih pogojev za prevzem blaga s strani dveh delavcev, bi morala tožena stranka po stališču prvostopenjskega sodišča v primeru, da je bilo potrebno delo opraviti še pred rednih prihodom delavca, delo organizirati drugače in ne delavcu očitati hujše kršitve delovne obveznosti. Štelo je tudi, da ni pomembno, če bi delavec lahko v petih minutah preveril oz. pregledal že raztovorjeno blago pred nadaljevanjem prevzema po odredbi vodje prevzemne službe.

Zaključki prvostopenjskega sodišča so napačni, saj v obravnavanem primeru ni bilo nikakršnih opravičenih razlogov na strani tožnika za odklonitev odrejenega dela - nadaljevanja prevzema blaga. Res je sicer, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče, da prevzemnik odgovarja za količinski in kakovostni prevzem blaga, da za prevzeto blago odgovarja tudi materialno in da mora biti praviloma pri prevzemu od začetka do konca, vendar pa ni nobenih zadržkov, da bi vodja prevzemne službe, ki je namesto delavca pričel s prevzemom (očitno zato, da bi delo hitreje potekalo) pred začetkom njegovega delovnega časa, lahko odredil delavcu, naj prevzem nadaljuje oz. dokonča. Delavec bi lahko nadaljevanje prevzema, ki ga je že začel opravljati drug delavec, upravičeno odklonil le v primeru, če ne bi mogel preveriti, koliko blaga je bilo že prevzetega. Ker pa v obravnavanem primeru ni bilo tako, in je dokazano, da je šlo za enostavno kosovno in pakirano blago (steklenice Rogaške in nekateri drugi izdelki oz.

4-5 artiklov), tožnik pa bi lahko v petih do desetih minutah preveril, koliko blaga je bilo že raztovorjenega, kot izhaja iz izpovedi prič, po stališču pritožbenega sodišča ni bilo opravičenih razlogov za odklonitev dela. Tožnik bi od vodje prevzemnega oddelka - oddelkovodje, ki mu je kot nadrejeni delavec odredil delo, lahko tudi zahteval, naj se v dokumentaciji zabeleži, katero blago je bilo že prevzeto, česar pa od njega ni zahteval. Tožnik je torej storil očitano hujšo kršitev delovnih obveznosti, opredeljeno v 35. točki 7. člena pravilnika tožene stranke (če delavec neupravičeno odkloni delo) in dokazano je, da je zanjo tudi disciplinsko odgovoren.

Posledica odklonitve naloge, ki jo je tožniku odredil njegov neposredni vodja, tj. nadaljnjega prevzema blaga Rogaške, pa je bila, da je oddelkovodja oz. vodja prevzemnega oddelka F. S. odredil prevzem blaga Rogaške drugemu delavcu. Za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev je bila pogojno odložena za dobo enega leta, so bili po stališču pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 13. člena pravilnika tožene stranke, kakor tudi iz 9. člena istega pravilnika.

Uveljavljani pritožbeni razlogi so torej podani v navedenem obsegu, saj je prvostopenjsko sodišče ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo in zato sprejelo napačno odločitev. Sicer pa v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77, 27/90), na katere mora pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in ob ugotovitvi, da sta izodbijana sklepa disciplinskih organov tožene stranke zakonita, na podlagi 4. točke 373. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).