Jedro

Da bi določeni osebi lahko pripisali varstvo otroka v smislu 183. člena Kazenskega zakonika (KZ-94), ni treba, da so podani vsi opredelilni elementi varstva otroka v družinskopravnem smislu - v vsakem posameznem primeru se presoja, ali konkretne okoliščine dopuščajo zaključek o obstoju tega znaka kaznivega dejanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 24. 8. 2009 I. P. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 63/94, v nadaljevanju KZ-94) in mu izreklo dvoletno zaporno kazen. Oškodovanki A. A. je priznalo premoženjskopravni zahtevek v višini 20.000,00 EUR, s preostankom pa jo je napotilo na pravdo. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obsojenčevih zagovornikov in okrožne državne tožilke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka in sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagajo obsojenčevi zagovorniki zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona. Po njihovi presoji bi bilo obsojenčevo ravnanje mogoče kvalificirati le po prvem odstavku 183. člena takrat veljavnega KZ. Zastaralni rok za to dejanje je potekel, še preden je prišlo do kazenske ovadbe, zato predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni in izreče zavrnilno sodbo.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec. Meni, da zatrjevana kršitev ni podana, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki nanj niso odgovorili.

B.

5. Kaznivo dejanje spolnega napada na otroka po tretjem odstavku 183. člena KZ-94 stori učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj, duhovnik, zdravnik ali druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, ki še ni stara štirinajst let in mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo. Glede na posebne lastnosti storilca gre za hujšo (kvalificirano) obliko kaznivega dejanja spolnega napada na otroka. Bistvo tega kaznivega dejanja je v izkoriščanju storilčevega avtoritativnega položaja, tako da oseba, ki je storilcu zaupana v eni od navedenih oblik vzgojnih dejavnosti, dopusti spolno občevanje ali druga spolna dejanja, česar brez vpliva storilčevega položaja ne bi storila.

6. Iz opisa kaznivega dejanja v izreku pravnomočne sodbe med drugim izhaja, da je obsojenec I. P. najmanj od novembra 1995 do septembra 1997 v spalnici stanovanja na naslovu ..., zoper vnukinjo A.A., rojeno ...1986, ob njenih tedenskih obiskih za vikende izvrševal druga spolna dejanja v smislu tretjega odstavka 183. člena KZ. V tem času je bil obsojenec z oškodovanko, ki so mu jo starši prepustili v varstvo, sam v sobi, pri čemer ji je kot dedek predstavljal avtoriteto, bil pa je tudi najbolj dominantna oseba v družini in je tako zlorabljal svoj položaj.

7. Zagovorniki v zahtevi izpostavljajo, da nobenemu od oškodovankinih staršev roditeljska pravica ni bila odvzeta, da so bili v času spornega dogajanja vsi skupaj v stanovanju, ki meri 40 m², ter da je v obsojenčevo stanovanje oškodovanka prihajala v spremstvu staršev in z njimi tudi odhajala. Ugotovljeno dejansko stanje po presoji zagovornikov ne omogoča zaključka, da je bila oškodovanka obsojencu zaupana v varstvo in vzgojo v smislu tretjega odstavka 183. člena KZ, zato bi bilo ravnanje mogoče kvalificirati le po prvem odstavku 183. člena takrat veljavnega KZ. Takšna razlaga določbe tretjega odstavka 183. člena KZ-94 je zmotna. Storilec obravnavanega dejanja je lahko eden od otrokovih roditeljev, lahko pa tudi otrokov učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, duhovnik, zdravnik ali druga oseba, ki ji je zaupana vzgoja otroka, njegovo varstvo, učenje ali oskrba (npr. drugi otrokovi sorodniki, zunajzakonski partner, očim, mačeha, medicinsko osebje, poklicna varuška). Pri odraščanju in zagotavljanju nemotenega razvoja otroci namreč niso zaupani le staršem, ampak tudi številnim drugim osebam, pri čemer je potrebno zaradi razmerja nadrejenosti oziroma podrejenosti otroka zavarovati pred samovoljnimi spolnimi posegi oseb z avtoriteto, oziroma ločiti socialne funkcije takšnih oseb od seksualnih kontaktov.(1) Ker so razmerja, iz katerih izhaja odnos nadrejenosti nad otrokom, raznovrstna, in ker se kazenski zakon ne omejuje le na razmerja, ki ustvarjajo posledice na družinskopravnem področju, je jasno, da omenjenih vzgojnih dejavnosti, torej tudi varstva otroka, ni mogoče interpretirati le z uporabo predpisov v družinskopravni zakonodaji. Določba tretjega odstavka 183. člena KZ-94 ni blanketna norma, ki bi napotila na uporabo družinskih predpisov. Da bi določeni osebi lahko pripisali varstvo otroka v smislu 183. člena KZ-94, tako ni potrebno, da so podani vsi opredelilni elementi varstva(2) otroka v družinskopravnem smislu (kot celovita skrb za življenje in zdravje otroka - zagotavljanje bivališča, hrane, obleke, zdravniške pomoči, nadzor nad gibanjem). Ker so v kazenskem zakonu omenjene dejavnosti (vzgoja, varstvo, učenje in oskrba) pravni standardi, je treba v vsakem posameznem primeru presojati, ali konkretne okoliščine dopuščajo zaključek o obstoju tega znaka kaznivega dejanja.

8. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev izpodbijanih sodb, je bil obsojenec dominantna, avtoritativna oseba ter glavni v celi družini. Tako ni dvoma, da je bil oškodovanki, svoji vnukinji, nadrejen, njegova nadrejena vloga pa je prihajala do izraza zlasti pri njunem skupnem počitku po kosilu. Prvostopenjsko sodišče je izpostavilo tudi odvisnost oškodovanke, ki se je obsojenca bala, saj je zanjo kot dominantna oseba predstavljal avtoriteto, večkrat pa je bila prisotna tudi pri prepirih, ko je obsojenec kritiziral njenega očeta. Iz izpovedbe oškodovanke, na katero sta se oprli sodišči, izhaja, da ji je dedek vedno rekel, naj gre z njim v spalnico odležat, naj se gre spočit po kosilu. Tudi njeni starši in babica so jo nagovarjali, naj gre ležat, da si bo spočila trebušček in da bodo lahko v miru spili kavo. Glede na to, da sta bila obsojenec in oškodovanka, ki je bila v času zlorabe stara med devet in enajst let, v spalnici vselej sama in da v spalnico oškodovankini starši nikoli niso prihajali, je po presoji Vrhovnega sodišča mogoče šteti, da je imel obsojenec možnost nadzora nad ravnanjem oškodovanke oziroma možnost obvladovanja dogajanja v spalnici, s tem pa tudi varstvo nad oškodovanko v smislu določbe tretjega odstavka 183. člena KZ-94. Pri tem ni pomembno, da prenos varstva ni bil izrecen. Zadošča namreč konkludenten ali celo molčeč prenos, ki pa mora imeti podlago v konkretnih ravnanjih. S prigovarjanjem k počitku oziroma z opuščanjem skrbi za oškodovanko po kosilu, sta njena starša prepustila varstvo oškodovanke oziroma nadzor nad dogajanjem v spalnici obsojencu. Takšnega zaključka ne more spremeniti niti v zahtevi izpostavljena roditeljska pravica oškodovankinih staršev niti okoliščina, da so bili starši oškodovanke v času, ko je obsojenec izvrševal spolna dejanja, v istem stanovanju. Ni dvoma, da staršema roditeljska pravica oziroma iz nje izvirajoča dolžnost varstva in vzgoje oškodovanke ni bila odvzeta, vendar pa to ne izključuje obsojenčevega varstva oškodovanke v prostoru, kjer starši niso bili prisotni. Ker se očitek v opisu kaznivega dejanja nanaša le na obsojenčevo varstvo oškodovanke, so navedbe zagovornikov v zvezi z vzgojo oškodovanke za odločitev nerelevantne.

9. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja sta sodišči tako pravilno sklepali, da je bilo obsojencu ob obiskih oškodovankine družine med počitkom po kosilu prepuščeno oškodovankino varstvo, kar pa je, kot oškodovanki nadrejena oseba, zlorabil za izvršitev spolnih dejanj v smislu tretjega odstavka 183. člena KZ-94. C.

10. Ker zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Glede na premoženjsko stanje obsojenca, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojencu naložilo plačilo stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).

Op.št.(1): Prim. sodbo VS RS I Ips 287/2000 z dne 23. 12. 2005. Op.št.(2): Prim. K. Zupančič, Družinsko pravo, Uradni list RS, Ljubljana 1999, str. 134. Podobno tudi M. Geč-Korošec in S. Kraljić, Družinsko pravo, Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta, Inštitut za civilno, primerjalno in mednarodno zasebno pravo, Maribor 1997, str. 163-166.