Jedro

Izdaja sodbe s celotno obrazložitvijo brez predhodne izdaje sodbe s skrajšano obrazložitvijo ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in tako ni upošteven pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti.

Stranka mora v sporih majhne vrednosti izvedbo naroka izrecno zahtevati, pri čemer ni mogoče šteti, da dokazni predlog za zaslišanje strank ali prič pomeni takšno zahtevo, saj ni nujno, da bo sodišče predlogu ugodilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu I. točke izreka ter v II. in III. točki izreka potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 65627/2012 z dne 14. 5. 2012 ostane v veljavi v prvem odstavku izreka v celoti ter v tretjem odstavku izreka za znesek 97,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25. 5. 2012 do plačila (prvi odstavek I. točke izreka), v preostalem delu tretjega odstavka pa se sklep razveljavi za znesek 38,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30. 6. 2012 do plačila ter se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne (drugi odstavek I. točke izreka); da terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30. 6. 2011 do plačila ne obstoji (II. točka izreka), ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 355,42 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka, izpodbija prvi odstavek I. točke izreka ter II. in III. točko izreka zaradi kršitev določb postopka po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbe.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo prvostopenjskega sodišča. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), v katerem je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Tožena stranka v pritožbi pravilno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo s celotno obrazložitvijo po četrtem odstavku 324. člena ZPP, ne da bi predhodno ravnalo v skladu z določbami 496. člena ZPP in najprej izdalo sodbo s skrajšano obrazložitvijo po prvem odstavku tega člena, ki bi ji šele po napovedi pritožbe in plačilu sodne takse za pritožbo sledila sodba s celotno obrazložitvijo po četrtem odstavku 324. člena ZPP. Vendar pa takšna kršitev 496. člena ZPP ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in tako ni upošteven pritožbeni razlog v tem sporu.

7. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, ker je izdalo izpodbijano sodbo brez naroka za glavno obravnavo in izvedbe dokazov z zaslišanjem predlaganih prič, niso utemeljene. Skladno z določbami 454. člena ZPP namreč sodišče izda odločbo brez razpisa naroka, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe (prvi odstavek 454. člena ZPP), kot tudi v primeru, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v vlogah iz 452. člena ZPP ni zahtevala (drugi odstavek 454. člena ZPP). Glede na navedeno zakonsko podlago lahko torej sodišče - v nasprotju s pritožbenim stališčem tožene stranke - tudi v primeru spornega dejanskega stanja ob izpolnjenih predpostavkah iz drugega odstavka 454. člena ZPP izda sodbo brez razpisa naroka, kot je to storilo v obravnavanem primeru. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 159/2010, v katerem je višje sodišče zavzelo stališče, da dokazni predlogi strank, da se zaslišijo posamezne priče in zakonita zastopnika, še ne pomenijo zahteve za izvedbo naroka, da pa bi lahko prvostopno sodišče sankcijo po tretjem odstavku 454. člena ZPP (sodba na podlagi pripoznave) uporabilo zgolj in samo v primeru, če je stranka, ki je narok izrecno zahtevala, bila o posledicah tudi opozorjena. V konkretnem primeru pa sodišče prve stopnje sodbe na podlagi pripoznave ni izdalo, toženo stranko pa je v dopisu z dne 2. 4. 2013 opozorilo, da postopek v gospodarskih sporih majhne vrednosti poteka na podlagi pisno izvedenih pravnih dejanj. Sicer pa iz številnih odločb višjih sodišč v primerljivih zadevah z obravnavano izhajajo enaki razlogi kot iz predmetne sodbe (sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 135/2013 z dne 7. 10. 2013, I Cpg 166/2013 z dne 4. 10. 2013, I Cpg 1256/2012 z dne 13. 9. 2013). Pravna teorija in sodna praksa sta si torej enotni, da mora stranka izvedbo naroka izrecno zahtevati, pri čemer ni mogoče šteti, da dokazni predlog z zaslišanjem strank ali prič pomeni takšno zahtevo, saj ni nujno, da bo sodišče predlogu ugodilo (1). Tožena stranka v pritožbi ne trdi, da bi narok zahtevala, o spornem dejanskem stanju pa je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča mogoče odločiti že na podlagi pisnih dokazov. Tožeča stranka je namreč predložila listine (ponudbe in račune - priloge A2, A5, A6 spisa) iz katerih je razvidna specifikacija opravljenih del, katerih plačilo zahteva, tožena stranka pa sami opravi teh del niti ni oporekala, temveč je zatrjevala, da so bila dela opravljena na podlagi krovne pogodbe KB 13/09, za katero pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da taka vsebina iz nje ne izhaja. Smiselno zatrjevana kršitev določb postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

8. Sodišče prve stopnje se je pri obrazložitvi, zakaj je izvedlo le listinske dokaze, sklicevalo na določbe 454. člena ZPP, zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje tega ni obrazložilo. S tem, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič in izvedencem, pa sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča tudi pravice tožene stranke do obravnavanja pred sodiščem (kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) ni kršilo. Sodišče namreč ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga stranka, zlasti kadar je dokazni predlog preveč pavšalen oziroma nesubstanciran (2). V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zavrnitev teh dokaznih predlogov obrazložilo z utemeljitvijo, da izvedba predlaganih dokazov glede na njihovo obrazložitev tudi ne bi privedla do drugačne odločitve sodišča. Upoštevajoč trditveno breme stranke, ki mora dokazni predlog substancirati tako, da natančno opredeli, katero sporno dejstvo naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovi, je zavrnitev dokaznih predlogov tožene stranke v obravnavanem primeru pravilna. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke in priče N. S. „o okoliščinah sklepanja in izvedbe pravnega posla s tožečo strank“, ter prič N. B. in A. U., za katera niti ni navedla, v zvezi s čim naj se zaslišita. Ker torej tožena stranka niti ni navedla, v zvezi s katerim dejstvom naj se predlagane osebe zaslišijo, je sodišče prve stopnje pravilno in v zadostni meri obrazloženo dokazni predlog z zaslišanjem strank in prič zavrnilo. Glede dokaza z izvedencem pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je ta dokaz predlagala tožeča stranka, zato tožena stranka njegove neizvedbe v pritožbi niti ne more izpodbijati.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da je bilo delo po vtoževanem računu št. 110161 v znesku 8.178,60 EUR opravljeno na podlagi ponudbe U 110158 z dne 14. 3. 2011. Plačano je bilo v višini 5.000,00 EUR, razlike v višini 3.178,60 EUR pa tožena stranka ni plačala. Po vtoževanem računu št. 110267 v znesku 110,40 EUR pa je bilo delo opravljeno na podlagi ponudbe U 110272 z dne 11. 5. 2011. Obe ponudbi je tožena stranka sprejela.

10. Tožena stranka v zvezi s prvostopenjskimi ugotovitvami pravno relevantnih dejstev uveljavlja kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pritožbeno sodišče njenim očitkom ne more slediti. Sodišče prve stopnje je ugovor tožene stranke glede neizpolnitve pogodbe zaradi neizdobave razvlaževalca in smiselno proti plačilu zneska v višini 2.830,00 EUR zavrnilo z ugotovitvijo, da v nobenem od vtoževanih računov ni zaračunan razvlažilec zraka CDP35, vključno z vlagomerom v znesku 2.830,00 EUR. Ugotovilo je, da je ta zaračunan v računu št. 100486 z dne 30. 11. 2010 (B3) in sicer v postavki dela po ponudbi št. 09072, 5. točka. V čem naj bi obstajalo nasprotje med tem odločilnim dejstvom, ki ga je sodišče prve stopnje navedlo v 11. točki obrazložitve sodbe in vsebino citiranih listin, tožena stranka v pritožbi ne pove, višje sodišče pa ugotavlja, da nasprotja ni. Ugotovilo je tudi, da iz računa št. 110486, ki ga je predložila tožena stranka, izhaja, da so se dela, zaračunana po ponudbi št. 090598, nanašala na pisno pogodbo KB 13/09 z dne 29. 9. 2009 (B2). S tem je ustrezno utemeljilo svoj zaključek, da se je pogodba KB 13/09 nanašala na ponudbo št. 090598. Pritožbeno izpodbijanje zaključkov, ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi navedene pogodbe ne pomeni uveljavljanja kršitve protispisnosti (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), temveč gre za grajo dokazne ocene (8. člen ZPP) in s tem za nedopusten pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja za pritožbene očitke, da sodišče prve stopnje dokaza s pogodbo ni preverilo skupaj z drugimi dokazi, ter trditve (tudi sicer neutemeljene), da je prezrlo račun št. 100486, ki ga ni ovrednotilo skupaj s pogodbo. Pritožbeno sodišče se zato do teh navedb ne opredeljuje.

11. Ob ugotovitvi, da dobava razvlažilca ne sodi med opravljene storitve, katerih plačilo vtožuje tožeča stranka, pa sodišče prve stopnje s tem, ko ugovora ni upoštevalo kot pravno relevantnega, tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava. Tožena stranka v pritožbi zgolj pavšalno zatrjuje, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da oprave del po ponudbah št. 110158 in 110272 ni prerekala. Iz vlog tožene stranke pa prerekanje teh konkretnih dejstev ne izhaja. Prav tako ni mogoče slediti trditvam o protislovnih zaključkih sodišča prve stopnje glede odgovornosti tožeče stranke za napake. Sodišče prve stopnje je dejstvo, da je bila tožeča stranka o puščanju vode obveščena, ugotovilo iz trditev in dokazov tožeče stranke. Nedvomno je, da je imela tožena stranka pravico zahtevati odpravo napak in tudi pravico do povračila škode, ki ji je zaradi napake nastala (637. člen OZ). Vendar tožena stranka ni prerekala trditev tožeče stranke, da je napako tudi odpravila, zato sodišče prve stopnje ni imelo dejanske podlage za sklepanje o upravičenosti tožene stranke, da zaradi neodpravljene napake zniža plačilo. Kot razlog za zavrnitev odškodninskega v pobot postavljenega ugovora pa je v razlogih sodbe navedlo, da ni zmogla (niti) trditvenega bremena glede nastale škode, ki naj bi ji zaradi napake nastala. Takim razlogom ni mogoče očitati protislovnosti, odločitev o neobstoju v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke (II. točka izreka) pa je glede na navedene pravilne razloge sodišča prve stopnje pravilna.

12. Posledično je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka upravičena do celotnega plačila za opravljene storitve (prvi odstavek I. točke izreka).

13. Izpodbijanega dela odločitve o stroških izvršilnega in pravdnega postopka, zajete v prvem odstavku I. točke in v III. točki izreka, tožena stranka ne izpodbija obrazloženo, odločitev pa je glede na utemeljenost tožbenega zahtevka skladna z načelom uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP), zato jo je pritožbeno sodišče potrdilo.

14. Glede na navedeno in ker obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem prvem odstavku I. točke ter v II. in III. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

15. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je višje sodišče odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Pri tem je odločilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroške tožeče stranke pa je ocenilo za nepotrebne, saj vsebina odgovora na pritožbo ni doprinesla k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji (prvi odstavek 155. člena ZPP).

16. Na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP je v tem sporu odločala sodnica posameznica.

(1) Primerjaj, Betetto, N., v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 722. (2) Tako, Zobec, J, v Ude, L. in drugi, navedeno delo, str. 297.