Jedro

V sklepu o odreditvi pripora iz razloga begosumnosti po 1.točki 1. odstavka 201. člena ZKP se navaja tudi, da je odreditev pripora nujna za varnost ljudi, čeprav sklicevanje na ta temelj nujnosti pripora pri navedenem pripornem razlogu ni potrebno. Če se sklep nanj po nepotrebnem sklicuje, to ni kršitev zakona.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. S.A. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Zoper obd. S.A. je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani uvedena preiskava zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje umora po 1. odstavku 127. člena KZ. Preiskovalna sodnica tega sodišča je z izpodbijanim sklepom, ki ga je nato potrdil tudi senat istega sodišča, ko je zavrnil pritožbo zagovornika, zoper obdolženca odredila pripor zaradi begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki traja od 14.2.2004 od 13.40. ure dalje, ko mu je bilo odvzeta prostost. Zagovornik je zoper sklepa, s katerima je bil pravnomočno odrejen pripor, pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in drugih določb istega zakona, če (najbrž je mišljeno, ki) so vplivale na zakonitost sklepov. Predlaga, da se izpodbijana sklepa razvljavita in se pripor odpravi ali pa se o odreditvi pripora ponovno odloči. Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne, ker zatrjevane kršitve zakona ne obstajajo. Zahteva v bistvu izpodbija le pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, namreč obstoj okoliščin, ki naj bi kazale na nevarnost, da bi obdolženec pobegnil. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik vidi kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v tem, da sklep preiskovalne sodnice le pavšalno navaja, da je pripor nujen za varnost ljudi, medtem ko sklep senata tega pogoja iz 2. odstavka 202. člena ZKP sploh ne obrazlaga. Noben od sklepov tudi ne utemeljuje, da je pripor neizogiben za potek postopka.

Po določbah 2. odstavka 202. člena ZKP mora sklep o odreditvi pripora povedati, zakaj je odreditev pripora v danem primeru neizogibno potrebna bodisi za varnost ljudi bodisi za potek postopka. Ali je pripor nujen iz prvega ali drugega temelja, zavisi od pripornega razloga: begosumnost iz 1. točke in koluzijska nevarnost iz 2. točke 1. odstavka 201. člena ZKP ogrožata hitro, ekonomično, učinkovito in pravično izvedbo kazenskega postopka, medtem ko ponovitvena nevarnost iz 3. točke istega odstavka tega člena lahko ogroža varnost ljudi. V obravnavanem primeru je bil pripor odrejen zaradi begosumnosti.

Neogibnost pripora za potek postopka sta oba sklepa utemeljila z dejstvom, da je obdolženec osumljen umora, torej enega najhujših kaznivih dejanj, in da okoliščine ne dopuščajo, da se pripor nadomesti z milejšim ukrepom. Oba sklepa navajata konkretne okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnil v tujino, namreč, da v Sloveniji živi sam in tu nima družine, da se je v preteklosti poročil v tujini, kjer je približno eno leto živel in delal v ZDA, da ima v tujini precejšen krog prijateljev in znancev. Te okoliščine istočasno utemeljujejo priporni razlog begosumnosti in tudi neogibnost pripora, saj kažejo, da noben drug ukrep iz 17. poglavja ZKP ne bi zagotovil obdolženčeve navzočnosti v tem kazenskem postopku.

Sklep preiskovalne sodnice sicer tudi navaja, da je odreditev pripora nujna za varnost ljudi. Sklicevanje na ta temelj nujnosti pripora pri pripornem razlogu begosumnosti sicer ni potrebno, ni pa kršitev zakona, če se sklep nanj po nepotrebnem sklicuje.

V delu, kjer zahteva zatrjuje zmotno ugotovitev in oceno okoliščin, ki kažejo na utemeljenost suma o kaznivem dejanju in odgovornosti obdolženca in na nevarnost, da bi pobegnil, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da po izrečni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.