Jedro

Določbe 2. odstavka 66. člena ZDen ni mogoče razlagati tako, kot da upravnim organom, pristojnim za denacionalizacijo, dopušča ali celo nalaga izdajanje odredb, ki se tičejo zemljiške knjige, torej zadeve iz sodne pristojnosti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo z dne 12.2.1993 odpravi.

Obrazložitev

Sekretariat za družbeno planiranje in gospodarstvo občine je v denacionalizacijskem postopku, ki je bil uveden po zahtevi pravnega naslednika denacionalizacijskega upravičenca pok. V.B., izdal dne 9.11.1992 delno odločbo, s katero je odločil 1.) da so upravičenci do denacionalizacije ...; 2.) da je zavezanec Gozdno gospodarstvo ...; 3.) da mora zavezanec vrniti na ime upravičencev nepremičnine, navedene v izreku odločbe, in sicer V.B. do 5/8, M.L., V.B. in M.K. pa vsakemu do 1/8; 4.) da se premoženje vrača na ime upravičencev z dnem pravnomočnosti odločbe; 5) da se navedeno premoženje dodeli v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere; 6.) da se po pravnomočnosti odločbe odreja temeljnemu sodišču vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo za nepremičnine, navedene v 3. točki izreka odločbe, v korist upravičencev po uradni dolžnosti; 7.) da bo o denacionalizaciji ostalih nepremičnin odločeno z dopolnilno odločbo in 8.) da stroškov postopka ni.

Zoper navedeno odločbo je vložil pritožbo tožnik. Z njo je izpodbijal izrek odločbe pod točko 6.) ter predlagal, naj tožena stranka izrek pod točko 6.) spremeni tako, da naloži temeljnemu sodišču vpis lastninske pravice na denacionaliziranih nepremičninah v korist upravičencev brez določenih deležev oziroma z nedoločenimi deleži. Pritožbo je utemeljil s tem, da glede premoženja, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, deleži upravičencev še niso bili določeni v zapuščinskem postopku po pokojnem L.B. in jih niti ni mogoče določiti brez zapuščinskega postopka, zato upravni organ ne bi smel določiti deležev, s katerimi se dediči vpišejo v zemljiški knjigi kot lastniki. Do konca zapuščinskega postopka naj se torej upravičenci vpišejo v zemljiško knjigo z nedoločenimi deleži, tako da posamezni solastnik skupne nepremičnine brez vednosti ostalih z njo ne bo mogel razpolagati.

Tožena stranka je z odločbo, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, tožnikovo pritožbo zavrnila. Ugotovila je, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, v njej manjka le ugotovitev vrednosti vrnjenega premoženja, kar služi tudi za evidenco vrnjenega premoženja. V zvezi s pritožbenimi navedbami ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru za vračanje premoženja po 11. členu zakona o denacionalizaciji, po katerem se premoženje vrača pravnim naslednikom upravičenca in dedovanje ni potrebno. Pritožbenemu predlogu, ki se nanaša le na 6. točko izreka prvostopne odločbe, zato ni mogoče slediti. Tudi po zemljiškoknjižnih pravilih vpis več lastnikov na istem premoženju in z nedoločenimi deleži ni dopusten oziroma možen. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da glede premoženja, ki je bilo formalno podržavljeno L.B., ki je umrl 17.10.1943, še ni bilo odločeno v zapuščinskem postopku. Vprašanja, koliko je bilo v smislu 11. člena zakona o denacionalizaciji podržavljenega premoženja kateremu od dedičev pok. L.B., ni mogoče obravnavati v upravnem postopku, temveč le v sodnem zapuščinskem postopku. Dokler deleži niso določeni gre za zapuščinski fond, na katerem deleži dedičev niso določeni in upravni organ pri takem stanju ne more in ne sme odrediti vpisa določenih deležev v zemljiško knjigo. Tožena stranka nima prav, ko meni, da vpis lastninske pravice dedičev brez določenega deleža v zemljiški knjigi ni dovoljen v primerih, ko gre za skupno lastnino, kjer deleži solastnikov še niso določeni. Odločba tožene stranke, ki odreja vpis določenih deležev v zemljiško knjigo in s tem določa solastninske deleže dedičev, je po mnenju tožnika nezakonita in jo je treba spremeniti oziroma "v tistem delu" odpraviti. Tožnik zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Prizadete stranke v odgovoru na tožbo navajajo, da je iz sklepa o dedovanju, ki ga je izdalo okrajno sodišče dne 14.5.1955, razvidno, da so dediči dne 14.5.1955 sklenili dedni dogovor, po katerem namesto izplačil volil in dolžnih deležev prevzamejo zapustnikovi otroci vso zapuščino po enakih delih. Ta dedni dogovor je veljaven in obvezujoč za vse, ki so pri njem sodelovali. Tožnik, ki je bil navzoč na ustni obravnavi pri upravnem organu prve stopnje dne 22.10.1992, tudi ni ugovarjal obvestilu upravnega organa, da bo z denacionalizacijsko odločbo ena polovica nepremičnin vrnjena V.B., druga polovica pa pravnim naslednikom po pok. L.B. in sicer po enakih deležih. Tožnik torej neutemeljeno oporeka izpodbijani odločbi, zato prizadete stranke predlagajo, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja tožeča stranka (1. odstavek 40. člena zakona o upravnih sporih).

Ne da bi se sodišče spuščalo v vprašanje, ali je tožnika, ki je po podatkih upravnih spisov vnuk denacionalizacijskega upravičenca, šteti za upravičenca za uveljavljanje pravic po 15. členu zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93, dalje: ZDEN), sodišče meni, da je izpodbijana odločba nezakonita. V 6. točki izreka odločbe upravnega organa prve stopnje je namreč določeno, da upravni organ odreja vpis lastninske pravice temeljnemu sodišču. Za takšno odredbo pa upravni organ nima pooblastila niti v določbi 2. odstavka 66. člena ZDEN niti v kakšnem drugem zakonu. Navedena določba ZDEN sicer govori o tem, da organ prve stopnje v odločbi o denacionalizaciji izda tudi nalog pristojnemu organu za izvršitev odločbe, vendar te določbe ni mogoče razlagati tako, kot da upravnim organom, pristojnim za denacionalizacijo, dopušča ali celo nalaga izdajanje odredb, ki se tičejo zemljiške knjige, torej zadeve iz sodne pristojnosti. Takšna razlaga bi bila v nasprotju z ustavnim pravilom o delitvi oblasti, pa tudi v nasprotju s 3. odstavkom 66. člena ZDEN, po kateri se spremembe zemljiškoknjižnega stanja na podlagi odločbe o denacionalizaciji po njeni pravnomočnosti izvedejo po uradni dolžnosti. To z vidika pravil zemljiškoknjižnega postopka pomeni, da sodišče postopek uvede, ko prejme denacionalizacijsko odločbo s klavzulo o njeni pravnomočnosti. V tem postopku pa sodišče samo presoja, ali so podani vsi pogoji za vpis pravic iz denacionalizacijske odločbe v zemljiško knjigo. Upravni organ mu v zvezi s tem ne more ničesar odrejati. Napačno je torej stališče izpodbijane odločbe, da je odločba upravnega organa prve stopnje v izpodbijanem delu pravilna in skladna z zakonom. Sodišče je moralo torej tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.

Tožena stranka bo morala pri ponovnem odločanju o pritožbi omejiti preizkus zakonitosti odločbe prve stopnje na tisti del, ki se s pritožbo izpodbija, to je na del, ki se nanaša na 6. točko izreka odločbe prve stopnje.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.