Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
O obliki denacionalizacije (oblika je vrnitev v naravi ali odškodnina) se ne odloča v izreku.
Postopka v zadevah I U 398/2010 in I U 404/2010 se združita v skupno obravnavanje in odločanje, zadeva se vodi pod opr. št. I U 398/2010. Tožbama se ugodi, 1. točka izreka odločbe Upravne enote Ljubljana, št. 301-6/1993-289 z dne 21. 10. 2009 se odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.
Tožena stranka je dolžna povrniti tožečima strankama stroške postopka, vsaki v višini 350,00 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.
Zahtevek stranke z interesom D. za povrnitev stroškov se zavrne.
Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka zavrnil zahtevek za vrnitev nepremičnin parc. št. 249/2, 650/1, 650/2, 652/1, 652/2, 656/6, 656/6, 656/6, del 656/8, del 656/9, parc. št. 656/10, del 656/14, del 656/15, 656/16, del 656/17, 656/18, 656/19, del 656/20, 656/54, vse vpisane v vl. št. ... k.o. ..., upravičencu do denacionalizacije A.A., v naravi (1. točka izreka); upravičencu do denacionalizacije A.A. določil odškodnino za preostali del premoženja (neto aktive) podržavljenega podjetja „B.“ v C., ki je obsegalo prvotne nepremičnine parc. št. 333, 334, 652, 653/2, vpisane v vl. št. ... k.o. ..., parc. št. 657/2, 658/2, vpisane v vl. št. ... k.o. ... in parc. št. 649/2, 650/1, 650/2, 651, 656, vpisane v vl. št. 595 k.o. ..., v višini 138.859,53 DEM v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, izplačljivih v EUR (2. točka izreka); zahtevek vlagateljev za višjo odškodnino, kot je ugotovljena v 2. točki izreka zavrnil (3. točka izreka); določil, da je zavezanka Slovenska odškodninska družba dolžna izročiti obveznice skrbniku za poseben primer (4. točka izreka); določil skrbnika za poseben primer (5. točka izreka); ugotovil, da je s tem odločeno o denacionalizacijskem zahtevku v celoti (6. točka izreka); ter zahtevek vlagateljev za povračilo stroškov za pravno zastopanje in delo izvedencev zavrnil ter ugotovil, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (7. točka izreka). V obrazložitvi je glede 1. točke izreka, ki je predmet izpodbijanja po tožbi v upravnem sporu navedel, da so za vrnitev nepremičnin v naravi podane ovire po 4. točki 1. odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Nanje se sklicuje zavezanka D., ki uveljavlja, da bi z vračanjem nepremičnin v naravi nastala posledica za upravljalca kompleksa oziroma nepremičnine, ki takšnega kompleksa ne bi mogel več neovirano uporabljati za enak namen kot pred vračilom. Uveljavlja pa tudi oviro po 2. odstavku 32. člena ZDen. V postopku je bil postavljen izvedenec gradbene in ekonomske stroke E.E., ki glede navedene ovire ugotavlja, da zavezanec D. v svoji dejavnosti uporablja celotno površino kompleksa, ki znaša po zemljiškoknjižnih podatkih dne 26. 5. 2008 70.987 m2, podržavljena površina pa od tega predstavlja 20,7 %. Sedanje stanje celotnega in podržavljenega dela območja je usklajeno z namenom uporabe po zazidalnih in funkcionalnih enotah in je v tem primeru urejeno celotno zemljišče, okolica, interne prometnice, objekti in dejavnosti, dostopi in komunalna infrastruktura, zemljišče je v celoti izboljšano in stabilizirano z zunanjo ureditvijo (asfalt, beton, gramozirano in odvodnjavano) ter koristno služi v sklopu celotnega kompleksa pri dejavnosti D. Gre za večkrat povečan in prenovljen žagarski objekt s pritiklinami in silosom v stalni uporabi ter v celotni dejavnosti žagalnica tudi sedaj predstavlja bistveni del znotraj dejavnosti podjetja. Vrnitev podržavljenega zemljišča v naravi z objekti vred je fizično možna, na osnovi podanih ugotovitev pa bi bila delitev celotnega kompleksa na dva neenaka dela tudi z delno ali popolno prilagoditvijo prostorsko ureditvenih načrtov zaradi sedanje kompleksnosti prostorske ureditve in načina enovite uporabe, motena, kar je možno smatrati kot obstoječo in bodočo oviro za vrnitev nepremičnin v naravi v smislu določila 4. točke 1. odstavka 19. člena in 2. odstavka 32. člena ZDen. Upravni organ sledi navedbam izvedenca, da je pri presojanju ovir relevantno dejansko stanje ob vračanju ter da so podane ovire, ki jih določa 4. točka 1. odstavka 19. člena ZDen, ker pa gre tudi pri vseh zemljiščih, ki so predmet vrnitve, za zazidana stavbna zemljišča, pa je podana tudi ovira po 2. odstavku 32. člena ZDen, saj so vsi stoječi objekti bili zgrajeni po podržavljenju. V posledici te ugotovitve je upravni organ določil odškodnino.
Na pritožbo prvotožeče in drugotožeče stranke je drugostopni organ v 1. točki izreka zavrnil pritožbo zoper 1. točko izreka odločbe Upravne enote Ljubljana, št. 301-6/1993-289 z dne 21. 10. 2009; v 2. točki izreka pa je v preostalem pritožbama ugodil in odpravil 2., 3., 4., 5., 6. in 7. točko izreka odločbe Upravne enote Ljubljana, št. 301-6/1993-289 z dne 21. 10. 2009 ter zadevo v odpravljenem delu vrnil organu prve stopnje v ponoven postopek; v 3. točki izreka zavrnil zahtevek F.F., G.G., H.H., I.I., J.J. In K.K. za povračilo stroškov postopka denacionalizacije in zahtevek družbe „D. d.d.“, za povračilo stroškov za pravno zastopanje v pritožbenem postopku. V obrazložitvi soglaša z razlogi prvostopnega organa, da je v zadevi podana ovira iz 4. točke 19. člena ZDen, ki preprečuje vračilo nepremičnin v naravi, zato je pritožbi zoper 1. točko izreka izpodbijane odločbe zavrnil. Prvotožeča stranka izpodbija odločbo prvostopnega organa v 1. točki iz razloga, ker meni, da niso podane ovire iz 4. točke 19. člena ZDen. Organ prve stopnje se je oprl na izvedeniško mnenje E.E., ki je bilo izdelano dne 14. 5. 2008, pri čemer se ugotovitve nanašajo na dan 20. 11. 2006. Vendar je izvedenec E.E. napisal, da je vrnitev nepremičnin v naravi tehnično in fizično možna. Organ meni, da v kontekstu ostalih ugotovitev predloga o postopnem vračanju ni mogoče razlagati tako, kot da ovira iz 4. točke 19. člena ZDen ni podana. Tožeča stranka meni, da če obstaja najmanjša možnost, da se premoženje v naravi vrne, mora upravni organ, ki zadevo obravnava, to možnost upoštevati. Zato ovire iz 19. člena ZDen niso razlagane restriktivno. Drugostopni organ se je v odločbi sicer opredelil do navedb tožeče stranke, ki se nanašajo na upoštevanje lokalnih predpisov, vendar meni, da prostorski akti v postopku denacionalizacije nimajo pomena, kot jim ga pripisujejo tožeče stranke. Tožeča stranka pa meni, da je nedvomno izkazala, da ti akti posegajo v območje nepremičnin zavezanke, saj nikjer ni razvidno, da bi zavezanka svojo dejavnost še opravljala. Če pa svoje dejavnosti ne bo opravljala, to logično pomeni, da jo opušča. Če celo prostorski akt določi, da zavezanec za denacionalizacijo širitve ne načrtuje več, temveč iz njega celo izhaja, da bo drug investitor uporabil servisno poslovne objekte, to logično pomeni prodajo nepremičnin, zato bi moral organ pri svojem odločanju to dejstvo upoštevati, ne glede na to, da se z navedenimi akti načrtuje raba prostora v prihodnje. Prostorski akti so bili pripravljeni v skladu s sodelovanjem zavezanke D., ki je očitno poudarila, da prostora ne potrebuje več. Zato je tožeča stranka zahtevala, da se postavi novega izvedenca, ki naj bi pregledal vse uradne dokumente, ki so javno dostopni. Ti akti kažejo, da je zavezanec nameraval opustiti dejavnost, kar je v nasprotju z mnenjem izvedenca E.E. Prilaga fotografije, iz katerih je razvidno, da zavezanka D. svojo dejavnost opušča, saj na nepremičninah, ki so predmet vračanja, ne opravlja več dejavnosti. Glede na navedeno meni, da je stališče prvostopnega organa in drugostopnega organa, ki je odločitev potrdil, napačno. Predlaga odpravo odločbe v 1. točki izreka in povrnitev stroškov postopka.
Drugotožeča stranka izpodbija odločitev o zavrnitvi vrnitve v naravi, ker je upravni organ v nasprotju z mnenjem izvedenca E.E. zavrnil zahtevek za vrnitev v naravi. Nadalje gre za vračanje premoženja A.A. kot fizični osebi ter temelj podržavljenja v odločbi ni pravilno naveden. V postopku ni niti enega samega dokaza, da bi bila zemljišča last podjetij. Zemljišča so bila le v uporabi podjetja in gre za industrijska zemljišča, ne pa za kmetijska zemljišča, ne glede na status vknjižbe v zemljiški knjigi. Teh distinkcij se v izpodbijani odločbi ne ugotovi. Upravni organ tudi ne spoštuje začasne odredbe, iz katere izhaja, da je bilo zavezancu prepovedano lastninsko preoblikovanje podjetja. Dejstvo torej je, da premoženje ni v lasti D. d.o.o., temveč ga D. samo uporablja in je izločeno iz njihovega lastninskega preoblikovanja ter gre za premoženje, s katerim dejansko upravlja in gospodari L. Predvsem pa stranke grajajo ugotovitev, da ni možna vrnitev v naravi. Zavezanec D. si je že 24. 10. 2002 privoščil predlagati spremembo zazidalnega načrta zaradi opustitve svoje žagarske dejavnosti in predlagal, da se za to območje, ki je deloma pokrito tudi z območjem denacionalizacije, predvidi ukinitev osnovne dejavnosti in določitev območja za gradnjo obrtnih, servisnih in poslovno proizvodnih dejavnosti. Na ta način je tudi začel delovati. Sprejet je bil Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o zazidalnem načrtu za to območje, dne 20. 11. 2008. Iz vsega navedenega je razvidno, da se osnovna dejavnost D. ukine in predvidi več manjših dejavnosti. Tako je D. od svojih zemljišč tudi nekatera že prodala in sicer 29 odprtih skladišč, kar pomeni, da družba teh sploh ne rabi. Zavezanec je podrl tudi silos, razen tega pa noben objekt na zemljišču od leta 1947 ni bil grajen na novo. V zadevi ne obstaja nobena ovira za vrnitev v naravi, niti po 32. členu ZDen, niti po 4. odstavku 19. člena ZDen, zato vlagatelji vztrajajo pri zahtevku. Predlagajo odpravo izpodbijane odločbe v 1. točki izreka in zahtevajo povrnitev stroškov.
Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, poslala pa je upravne spise.
Stranka z interesom L. d.o.o. na tožbo ni odgovorila.
Stranka z interesom SOD je na tožbo odgovorila in predlaga združitev zadev.
Stranka z interesom D. je na tožbo odgovorila ter predlaga, da sodišče tožbo zavrže, ker tožeči stranki izpodbijata akt druge stopnje. Glede vsebinskih ugovorov pa navaja, da razlogi niso podani. Predlaga povrnitev stroškov postopka.
Drugotožeča stranka v pripravljalnem spisu navaja, da v tožbi napada prvostopni akt. Zavrača tudi vse druge ugovore stranke z interesom D. K točki 1: Sodišče je v obravnavani zadevi združilo odločanje po tožbah I U 398/2010 – prvotožeče stranke in I U 404/2010 – drugotožeče stranke v skupno obravnavanje in odločanje v skladu z 42. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1).
K točki 2: Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov kot jih navajata tožeči stranki.
V obravnavani upravni zadevi je prvostopni organ zahtevek za vrnitev nepremičnin v naravi zavrnil s 1. točko izreka, v nadaljevanju pa v 2. točki določil odškodnino. Drugostopni organ je odločitev v 1. točki, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za vrnitev nepremičnin v naravi pustil v veljavi, odločitev o odškodnini pa odpravil in vrnil prvostopnemu organu v nov postopek. Navedena odločitev v 1. točki izreka prvostopnega organa je napačna.
Po določbi 1. odstavka 2. člena ZDen je denacionalizacija vrnitev podržavljenega premoženja v naravi. Po 2. odstavku 2. člena ZDen pa, če vrnitev premoženja ni možna v naravi, denacionalizacija obsega plačilo odškodnine. Vračanje nepremičnin v naravi, kolikor v postopku niso ugotovljene ovire, ki bi to preprečevale, in določitev odškodnine, kolikor so ovire ugotovljene, sta obliki denacionalizacije, predvideni po ZDen in obe pomenita odločitev o postavljenem zahtevku za denacionalizacijo. Po svoji naravi sta v načelu podrednosti, primarna oblika je vračanje v naravi, sekundarna, v primeru ovir, pa je določitev odškodnine. O obliki denacionalizacije pa se ne odloča v izreku, kot je to storil prvostopni organ, odločitev pa je pustila v veljavi tožena stranka v pritožbenem postopku (o tem se je že večkrat izrekla tudi upravno-sodna praksa). Povedano tudi drugače, oblika denacionalizacije (oblika je vrnitev v naravi ali odškodnina) ni predmet samostojnega odločanja.
Ker sta upravna organa pri odločanju kršila določbe ZDen in določbe postopka, sta tožeči stranki vložili zoper odločitev organov tožbo v upravnem sporu, kar ob upoštevanju določb ZDen in ZUP/86, ne bi bilo možno. Sodišče je zato odločitev prvostopne odločbe v 1. točki izreka odpravilo, kar bi morala storiti že tožena stranka. Glede na povedano se sodišče posledično ni spuščalo v vsebinske ugovore tožečih strank, ker v tej fazi postopka, ko se vrača zadevo v ponovno odločanje, niso upoštevni. Podanost ovir za vrnitev v naravi je predpostavka za odločanje o odškodnini, zato bodo ponovno predmet presoje.
Glede na navedeno, ker je bilo v zadevi napačno uporabljeno materialno pravo in posledično tudi procesno pravo, je odločba prvostopnega organa nezakonita, zato jo je sodišče na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.
K točki 3 in 4: Ker sta tožeči stranki v tem upravnem sporu uspeli, jima je sodišče odmerilo stroške postopka, vsaki v višini 350,00 EUR (25. člen ZUS-1), v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, Uradni list RS, št. 24/07). Sodišče pa je zavrnilo zahtevo stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka, ker za povrnitev stroškov postopka stranki z interesom v ZUS-1 ni podlage.
Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.