Jedro

Prvi odstavek 36. člena ZST-1 res določa, da ima pravico do vrnitve takse, kdor je plačal takso, ki je sploh ni bil dolžan plačati ali je plačal takso, večjo do predpisane, in tudi, kdor je plačal takso za sodno dejanje, ki ni bilo opravljeno. Navedeno pa velja le v primeru, kadar je znižanje sodne takse v Taksni tarifi za posamezno pravno dejanje, torej za umik vložitve pritožbe posebej določeno, kar pa v 4. poglavju Taksne tarife, ki ureja plačilo sodne takse v postopku, ki ureja izvršbo in zavarovanje ni. Na področju sodnih taks ni mogoče uporabiti analogije, saj za področje javnih terjatev, med katere sodijo tudi sodne takse, velja načelo zakonitosti (147. člen Ustave RS). ZST-1 v Taksni tarifi za postopek izvršbe in zavarovanja predpisuje le sodno takso za celoten postopek v zvezi s pritožbo, ne ureja pa primera, ko zaradi umika pritožbe ne pride do izdaje posebne vsebinske odločbe, ampak le do ugotovitvenega sklepa.

Ker v Taksni tarifi v 4. poglavju, kjer se določa sodna taksa v zvezi s postopki po zakonu, ki ureja izvršbo in zavarovanje, dejanska situacija, ko pride do umika pritožbe, ni urejena, ZST-1 ne omogoča znižanje sodne takse oziroma delne vrnitve že plačane sodne takse v primeru umika pritožbe v izvršilnem postopku. Prav tako zaradi prepovedi analogije ne pridejo v poštev določbe 1. poglavja Taksne tarife, saj ta ureja vrnitev sodne takse v primeru umika tožbe (tar. št. 1112) ali umika pritožbe (tar. št. 1122) le v pravdnem postopku. Zaradi prepove prepovedi analogije tudi ni slediti pritožniku, ko opozarja na možnost uporabe analogije s četrtim odstavkom 34. člena ZST-1, po katerem stranka plača takso, ki je v tarifnem delu tega zakona določena za umik vloge, če se vloga šteje za umaknjeno ali zavrže in sicer eno tretjino takse v teh primerih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Upnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je upničin predlog za vračilo sodne takse z dne 12. 12. 2022 zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep je upnica vložila pravočasno pritožbo iz razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in spremeni izrek tako, da odloči, da se upniku povrne dve tretjine plačane takse za pritožbo v znesku 22,00 EUR, dolžniku pa naloži v plačilo stroške te pritožbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka. Podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je upnica vložila pritožbo z dne 30. 11. 2022 zoper sklep okrajnega sodišča z dne 25. 11. 2022, s katerim je sodišče zavrnilo predlog upnice za povrnitev stroškov delnega umika. Po vložitvi pritožbe je dolžnica svoj dolg v celoti poravnala, zato je upnica 2. 12. 2022 podala umik predloga za izvršbo in istega dne tudi umik pritožbe zoper sklep z dne 25. 11. 2022. Glede na umik pritožbe je nato upnica z vlogo z dne 22. 12. 2022 zahtevala povračila dveh tretjine sodne takse v skladu s tar. št. 1112 Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ker bi moralo analogno uporabiti določbe taksne tarife za postopek pred sodiščem prve stopnje, ki se je končal pred izdajo odločbe oziroma pred izdajo kakršnekoli odločbe sodišča v zvezi s pritožbo upnice. Do dokončanja postopka je namreč prišlo že dne 2. 12 2022, ko je upnica podala oba predloga. Sklep z dne 21. 12. 2022 ni bil izdan zaradi odločitve sodišče, ampak je posledica umika pritožbe. Sodišče torej s sklepom z dne 21. 12. 2022 ni odločalo o postopku pritožbe, ampak je zgolj ugotovilo dejansko stanje. Do pritožbenega postopka torej sploh ni prišlo. Na pravico, da ob umiku pritožbe stranki pripada vračilo takse, je možno sklepati tudi iz določbe četrtega odstavka 34. člena ZST-1, po katerem stranka plača takso, ki je v tarifnem delu tega zakona določena za umik vloge oziroma če ta ni določena, tretjino takse za postopek o vlogi, če se vloga šteje za umaknjeno ali se zavrže, ker taksa za postopek o vlogi ni bila plačana. Zakon tako jasno določa, da se plača ena tretjina takse tudi v primerih, ko pride do zakonske presumpcije umika. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 36. člen ZST-1, da niso podani pogoji za vrnitev takse, ki jo je upnica plačala za pritožbo zoper sklep z dne 25. 11. 2022. 5. Pritožnica trdi, da sodišče vsebinsko o pritožbi dolžnika z dne 30. 11. 2022 zoper sklep prvega sodišča z dne 25. 11. 2022 ni odločalo, ker je upnica dne 2. 12. 2022 podala umik pritožbe v skladu s prvim in drugim odstavkom 334. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Trdi torej, da je še pred opravo procesnega dejanja sodišča, pravno sredstvo umaknila, kar pomeni, da ima zaradi neoprave procesnega dejanja po prvem odstavku 36. člena pravico do vrnitve sodne takse po prvem odstavku 36. člena ZST-1. 6. Stališče je materialno pravno napačno. Prvi odstavek 36. člena ZST-1 res določa, da ima pravico do vrnitve takse, kdor je plačal takso, ki je sploh ni bil dolžan plačati ali je plačal takso, večjo do predpisane, in tudi, kdor je plačal takso za sodno dejanje, ki ni bilo opravljeno. Navedeno pa velja le v primeru, kadar je znižanje sodne takse v Taksni tarifi za posamezno pravno dejanje, torej za umik vložitve pritožbe posebej določeno, kar pa v 4. poglavju Taksne tarife, ki ureja plačilo sodne takse v postopku, ki ureja izvršbo in zavarovanje ni, kot na primer za umik pritožbe v pravdnem postopku v tar. št. 1122. Namreč na področju sodnih taks ni mogoče uporabiti analogije, saj za področje javnih terjatev, med katere sodijo tudi sodne takse, velja načelo zakonitosti (147. člen Ustave RS). ZST-1 v Taksni tarifi za postopek izvršbe in zavarovanja predpisuje le sodno takso za celoten postopek v zvezi s pritožbo, ne ureja pa primera, ko zaradi umika pritožbe ne pride do izdaje posebne vsebinske odločbe, ampak le do ugotovitvenega sklepa.

7. Tako višje sodišče ugotavlja, da ker v Taksni tarifi v 4. poglavju, kjer se določa sodna taksa v zvezi s postopki po zakonu, ki ureja izvršbo in zavarovanje, dejanska situacija, ko pride do umika pritožbe, ni urejena, tako ZST-1 ne omogoča znižanje sodne takse oziroma delno vrnitev že plačane sodne takse v primeru umika pritožbe v izvršilnem postopku. Prav tako zaradi prepovedi analogije ne pridejo v poštev v konkretnem primeru določbe 1. poglavja Taksne tarife, na katero se pritožnica sklicuje v pritožbi, saj ta ureja vrnitev sodne takse v primeru umika tožbe (tar. št. 1112) ali umika pritožbe (tar. št. 1122) le v pravdnem postopku.

8. Zaradi prepove prepovedi analogije tudi ni slediti pritožniku v pritožbi, ko opozarja na možnost uporabe analogije s četrtim odstavkom 34. člena ZST-1, po katerem stranka plača takso, ki je v tarifnem delu tega zakona določena za umik vloge, če se vloga šteje za umaknjeno ali zavrže in sicer eno tretjino takse v teh primerih.

9. Ker niso podani ne pritožbeni razlogi ne razlogi, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti v skladu s 350. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in tretjim odstavkom 1. člena ZST-1, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

10. Pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ odloči tudi o stroških pritožbenega postopka. V konkretnem primeru peti odstavek 38. člena ZIZ določa, da mora dolžnik povrniti upniku tiste stroške, ki so potrebni za izvršbo. V konkretnem primeru pa se ni več odločalo o samem predlogu za izvršbo, ampak le upnikovemu predlogu za vračilo sodne takse, zaradi umika pritožbe, zato ne gre za stroške, ki bi bili potrebni za izvršbo in je višje sodišče odločilo, da upnik sam krije stroške vložene pritožbe.