8. 5. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., na seji senata 24. aprila 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 246/2004 z dne 4. 11. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Kp 109/2004 z dne 6. 4. 2004 in s sodbo Okrajnega sodišča v Celju št. K 289/2001 z dne 29. 10. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Celju spoznan za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl.). Izrečena mu je bila pogojna obsodba. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave. Navaja, da sodišče ni dovolilo izvajanja dokazov v njegovo korist. Sodišče naj ne bi upoštevalo njegovega zagovora in naslednjih bistvenih okoliščin primera: da je odvetnica istega dne, ko se je zgodil dogodek, zahtevala izredni pregled oškodovanca; da je izvedenec kot možno poškodbo nosne sluznice navedel tudi samopoškodbo oškodovanca; da je višji državni tožilec predlagal razveljavitev sodbe in zaslišanje prič obrambe; da je verodostojnost zdravnikov vprašljiva zaradi povezave s stricem oškodovanca; da oškodovancu ni bila nudena prva pomoč; da je sodišče dalo največjo težo priči D. G., čeprav je ta izjavila, da ni sumila, da bi pritožnik udaril oškodovanca in da nihče od prisotnih ni videl, da bi oškodovanec krvavel. Pritožnik tudi nasprotuje stališču Vrhovnega sodišča, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, in zatrjuje, da mu ni bil zagotovljen pošten dokazni postopek.

B.

3.Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v Celju št. K 289/2001.

4.Pritožnik zatrjuje kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave. Po tej določbi je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ne glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, mora po ustaljeni ustavnosodni presoji izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in katerega obstoj ter pravno relevantnost je obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

5.Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-27/95 z dne 24. 10. 1996 (Uradni list RS, št. 66/96, OdlUS V, 138) zapisalo, da je pravica do izvedbe dokazov v obdolženčevo korist bistven element pravice do poštenega sojenja, vendar ta pravica ni absolutna, ter da določbe tretje alineje 29. člena Ustave ne gre razlagati tako, da bi sodišče moralo izvesti prav vsak dokazni predlog obrambe. Zato Vrhovno sodišče s stališčem, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, očitno ni kršilo navedene pravice pritožnika.

6.Iz spisa Okrajnega sodišča je razvidno, da je sodišče pri ugotavljanju pritožnikove krivde izvedlo številne dokaze, nekatere dokazne predloge obrambe pa je zavrnilo. O obstoju zatrjevane kršitve ni mogoče sklepati zgolj na podlagi okoliščine, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Sodišča so v obravnavani zadevi ocenila, da je bilo iz izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev in da izvedba predlaganih dokazov ne bi v ničemer razjasnila zadeve. Iz prvostopenjske sodbe je razvidno, da je sodišče preizkušalo zagovor pritožnika v povezavi z izvedenimi dokazi. Upoštevalo je skladni izjavi oškodovanca in priče D. G. ter mnenje izvedenca medicinske stroke in pojasnilo, zakaj ne dvomi v verodostojnost oškodovanca. Navedlo je tudi, zakaj aktivnosti zagovornice na dan dogodka (razgovor zagovornice s preiskovalno sodnico in državno tožilko) za kazensko zadevo nimajo posebnega pomena. Pritožnik ne zatrjuje, da bi bila zavrnitev dokaznih predlogov nerazumna, z navedbo, da sodišče ni upoštevalo mnenja višjega državnega tožilca, pa zatrjevane kršitve ne more utemeljiti. Glede na navedeno Ustavno sodišče ugotavlja, da pritožnik ni izkazal, da mu ni bil zagotovljen pošten dokazni postopek in s tem kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave.

7.Pritožnik s preostalimi navedbami, ki se nanašajo na izvedene dokaze, izpodbija dokazno oceno sodišča. Glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, kako bo presojalo verodostojnost izvedenih dokazov. Očitek dokazni oceni je smiselno očitek kršitve 22. člena Ustave. Za to kršitev bi šlo, če bi bile izpodbijane odločitve sodišč brez razumne pravne obrazložitve oziroma očitno napačne. Tega pa pritožnik niti ne zatrjuje.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer