Jedro

Če izvedenec ne bi opravil pregleda osebe, v zvezi s katero podaja mnenje, bi bilo mnenje mogoče izpodbijati kot nepopolno (257. člen ZKP), ne pa v okviru izločitvenih razlogov.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo K 123/2009 z dne 11. 11. 2009 obsojenega Z. F. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po prvem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter mu izreklo kazen enega leta zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati sodno takso.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 11/2010 z dne 6. 4. 2010 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

3. Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi in drugo ter prvostopenjsko sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločitev.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da je treba zahtevo za varstvo zakonitosti v celoti zavrniti. Zahteva z navedbami skuša uveljavljati zmotno ugotovitev dejanskega stanja. V zvezi z ugovori, ki se nanašajo na izvedenstvo, se je resno ukvarjalo višje sodišče in očitke obrambe utemeljeno zavrnilo.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

6. Po navedbah vložnika zahteve je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so razlogi v precejšnji meri s seboj v nasprotju in ker je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih napadenih sodb o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Utemeljitev, ki sledi tej trditvi, ne omogoča sklepanja, da je podana navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

7. Zahteva se s sklicevanjem na čas, v katerem je obsojenec izvedel za ovadbo, na oškodovankino ravnanje in nedoslednosti v njeni izpovedbi, na različnost izpovedb oškodovanke in njene matere glede tlorisa oškodovankine sobe in razmestitve pohištva v sobi ter na napačen zaključek sodišča o okoliščini, da je oškodovankina mati obsojenca zalotila pri objemanju oškodovanke in da ji je obsojenec z nogo zaloputnil vrata pred nosom, drugače kot napadena pravnomočna sodba ocenjuje oškodovankino izpovedbo in ostale izvedene dokaze. S tem pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja in ne kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zaradi zmotne in tudi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. V zahtevi njen vložnik ponavlja trditev, da je v postopku sodelovala izvedenka, ki bi morala biti izločena. V mnenju je zapisala, da je podatke zbrala od oškodovanke in njene mame. Pregled oškodovanke ni bil opravljen in na podlagi takšnega razgovora ni mogoče izdelati objektivnega strokovnega mnenja. Novi izvedenec je imel na razpolago mnenje izvedenke, njegove predhodnice in je zato bil pod vplivom njenega mnenja.

9. Vprašanje izločitve izvedenskega mnenja dr. Z. R. sta obravnavali obe nižji sodišči, pri čemer je predvsem sodišče druge stopnje z obširnimi razlogi zavrnilo stališče obrambe. Glede na postopkovne določbe, ki se nanašajo na izločitev izvedencev in ob upoštevanju vseh iz spisovnega gradiva razvidnih podatkov in ugotovljenih dejstev je utemeljeno sklepalo, da niso bili podani razlogi za izločitev navedenega izvedenskega mnenja. Iz mnenja (list. št. 63) sledi, da ga je izvedenka oprla na študij sodnega spisa ter psihodiagnostični postopek z avto in hetero anamnestičnimi podatki ter observacijo miselnih, čustvenih in vedenjskih znakov. Že zaradi tega je trditev zahteve, da izvedenka ni opravila pregleda oškodovanke, vse prej kot utemeljena. Tudi če bi takšna pomanjkljivost bila podana, bi mnenje izvedenke bilo mogoče izpodbijati le kot nepopolno (257. člen ZKP) in ne v okviru izločitvenih razlogov. Glede na izvedensko delo, ki je bilo izvedenki naloženo z odredbo sodišča, okoliščina, da je opravila razgovor v navzočnosti oškodovankine matere, ki je dajala anamnestične podatke o družinskem stanju in oškodovanki, ni razlog za njeno izločitev.

10. Sodišče druge stopnje je presodilo pritožbene navedbe, povezane s trditvijo, da bi izvedenec dr. G. moral biti izločen. Med drugim je zavzelo stališče, da ni podan izločitveni razlog pri tem izvedencu oziroma razlog za izločitev njegovega izvedenskega mnenja zaradi seznanitve z mnenjem dr. Z. R., ko je pred podajo svojega mnenja vpogledal v kazenski spis. Takšno sklepanje je tudi razumno utemeljilo. Zahteva za varstvo zakonitosti zgolj ponavlja trditev, da je izvedenec bil pod vplivom mnenja dr. Z. R., pri čemer ne navede razlogov, ki po njenem naziranju pomenijo kršitev zakona v postopku izvajanja dokazov s pomočjo izvedencev. Zato tudi ni podlage za sklepanje, da je sodišče kršilo določbe kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

11. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega Z. F. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, je obsojencu ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa, naložilo plačilo sodne takse kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko prvega odstavka 92. člena ZKP).