Jedro

Pogodbe o razpolaganju s premoženjem, ki ga bo imel pogodbenik ob smrti, so praviloma neveljavne. Plačilo za preživljanje je lahko le premoženje ali del premoženja, ki pripada preživljancu ob sklenitvi pogodbe.

Ureditev učinkov dednopravnih pogodb, ki jih je sklenil denacionalizacijski upravičenec pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, se nanašajo tudi na kasneje denacionalizirano premoženje, pomeni izjemo od siceršnje ureditve ZD, ki se nanaša na dogovore o pričakovani zapuščini in so praviloma neveljavni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženi stranki prepovedala odtujitev ali obremenitev nepremičnin parc. št. 132/1 k.o. X (ID znak 000), parc. št. 132/3 k.o. X (ID znak 000), parc. št. 98/1 k.o. X (ID znak 000) in parc. št. 2433 k.o. X (ID znak 000), z odreditvijo zaznambe prepovedi v zemljiški knjigi. Ocenilo je, da tožničina terjatev ni verjetno izkazana, s tem pa niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve po 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ. Predlaga, da se izpodbijana odločitev spremeni tako, da bo predlogu za izdajo začasne odredbe ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je izpodbijani sklep obremenjen s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so v sklepu navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki si med seboj nasprotujejo, sklepa pa zato ni možno preizkusiti. Sodišče je vsebino tretjega odstavka 80. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) pravilno citiralo, nerazumljiv in v nasprotju s tem pa je nato zaključek sodišča, da verjetnost terjatve tožeče stranke ni izkazana. Res je, da se dedovanje po umrlem, če gre za denacionalizirano premoženje, uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji in da zapuščina preide na dediče z dnem njene pravnomočnosti, vendar pa to ne izključuje uporabe tretjega odstavka 80. člena istega zakona. V konkretnem primeru je v prvem odstavku 3. člena pogodbe o dosmrtnem preživljanju jasno navedeno, da se ta pogodba nanaša tudi na parcelo 89/1 in 132, obe k.o. X. Glede teh parcel zato ni možno trditi, da je omenjena pogodba brez učinka, saj je pravni učinek izključen le glede premoženja, ki pripade upravičencu po odločbi o denacionalizaciji, pa v pogodbi ni omenjeno. Stališče sodišča prve stopnje, da terjatev tožeče stranke ni izkazana kot verjetna tudi zato, ker sporne nepremičnine v trenutku sklepanja pogodbe o dosmrtnem preživljanju niso bile last G. A., je zmotno in v nasprotju z določili Zakona o dedovanju, ki je glede pogodbe o dosmrtnem preživljanju veljal pred sprejemom Obligacijskega zakonika. Zakon za sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni zahteval, da so stvari, ki so predmet pogodbe in glede katerih je prenos lastninske pravice odložen do preživljančeve smrti, bile v trenutku sklenitve pogodbe že njegova last. Stvari so morale le obstajati v trenutku smrti preživljanca. Tretji odstavek 80. člena ZDen, da prepoved pravnega učinka dednopravnih pogodb ne velja za tisto premoženje, ki je izrecno navedeno v dednopravnih pogodbah, tudi pogodbi o dosmrtnem preživljanju, če je taka pogodba sklenjena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, ob drugačnem stališču izgubi svoj pomen. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Očitana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni bila storjena. Sklep vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo. Preizkus izpodbijane odločitve je zato mogoč. Pri tem očitane kršitve ne more predstavljati (po mnenju pritožnika zmotno) materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da 3. odstavek 80. člena ZDen v konkretnem primeru ni uporabljiv. Vsebinsko gre namreč za očitek zmotne uporabe materialnega prava, do katerega se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica svoje terjatve ni izkazala niti s stopnjo verjetnosti, kar je eden od pogojev za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ, je materialnopravno pravilen.

Tožnica trdi, da je lastninsko pravico na nepremičninah, ki so predmet tega spora, pridobila na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki jo je 15. 1. 1993 sklenila s pokojnim A. G. (to je dedičem pokojne denacionalizacijske upravičenke M. G.). Pri tem po njenem mnenju ni relevantno, da preživljanec v času sklepanja pogodbe (še) ni bil njihov lastnik, ampak zgolj to, ali so obstajale.

Takšno stališče je zmotno in nima podlage ne v trenutku sklepanja pogodbe veljavnem 117. členu ZD, ne v sedaj veljavnem 557. členu OZ. Pri razlagi obeh določil je namreč treba upoštevati, da so pogodbe o razpolaganju s premoženjem, ki ga bo imel pogodbenik ob smrti, praviloma neveljavne. Tako 103. člen ZD določa, da je neveljavna pogodba, s katero kdo zapušča svojo zapuščino ali njen del svojemu sopogodbeniku ali komu drugemu. Po 104. členu ZD pa so neveljavne tudi pogodbe o odtujitvi pričakovane dediščine. Obe določili sta prisilne narave in kršitev povzroči ničnost pogodbe (86. člen OZ). Plačilo za preživljanje je tako lahko le premoženje ali del premoženja, ki pripada preživljancu ob sklenitvi pogodbe. Takšno stališče zastopa tako teorija kot sodna praksa (1).

Glede na (neizpodbijano) ugotovitev, da preživljanec A. G. v trenutku sklepanja pogodbe o dosmrtnem preživljanju (še) ni bil lastnik nepremičnin, ki so predmet te pravde, saj je lastninska pravica nanj prešla šele s pravnomočnostjo odločb o denacionalizaciji, pogodba v tem delu ni veljavna. Posledično tudi zahtevek, ki je nanjo oprt, ne more biti utemeljen.

Ni sporno, da preživljanec A. G. glede spornih nepremičnin, ni bil denacionalizacijski upravičenec, ampak je v tej vlogi nastopala njegova pokojna mati M. G.. Sam je bil (le) njen (zakoniti) dedič.

Dejstvo, da ni bil denacionalizacijski upravičenec, je tudi razlog, da določilo tretjega odstavka 80. člena ZDen (2) pri presoji učinka pogodbe, ki sta jo sklenila tožnica in A. G., ni uporabljivo. Določilo tretjega odstavka 80. člena ZDen se namreč nanaša le na dednopravne pogodbe, sklenjene pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, pri katerih je kot pogodbena stranka sodeloval denacionalizacijski upravičenec. Čeprav to iz njenega besedila ne izhaja izrecno, pa do drugačnega zaključka, z upoštevanjem zakona v katerem se nahaja in njegove sistematike, ne moremo priti. Tako je to določilo umeščeno v VI. poglavje ZDen, ki v členih 74 do 83 ureja dedovanje denacionaliziranega premoženja po denacionalizacijskem upravičencu in ga (deloma) tudi drugače ureja kot to velja za dedovanje po ZD. Te določbe tudi ne posegajo v ureditev dedovanja po dedičih upravičenca. Tretji odstavek 80. člena ZDen v tem pogledu ni izjema. Ob tem je potrebno ugotoviti tudi to, da ureditev učinkov dednopravnih pogodb, ki jih je sklenil denacionalizacijski upravičenec pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, se pa nanašajo tudi na kasneje denacionalizirano premoženje, pomeni izjemo od siceršnje ureditve Zakona o dedovanju, ki se nanaša na dogovore o pričakovani zapuščini in so, kot je bilo že pojasnjeno, praviloma neveljavni. Ker gre za izjemo, izjeme pa je treba ozko razlagati, pritožbeno sodišče ne vidi podlage za to, da bi se ta določba uporabljala tudi za dednopravne pogodbe, pri katerih denacionalizacijski upravičenec ni sodeloval kot pogodbena stranka.

Ker torej s pogodbo o dosmrtnem preživljanju z dne 15. 1. 1993 pokojni A. G. ni mogel veljavno razpolagati z nepremičninami, ki so predmet te pravde, je zaključek sodišča prve stopnje, da verjetnost terjatve ni izkazana, pravilen, posledično pa je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi predlagane začasne odredbe.

Zgolj v pojasnilo pritožnici (3), pa pritožbeno sodišče, upoštevajoč njeno trditveno podlago, opozarja tudi na nesklepčnost tožbe. Ker nesklepčnemu zahtevku sodišče ne more ugoditi, to pomeni, da ni mogoče ugoditi niti predlogu za izdajo začasne odredbe. Terjatev, ki naj bi se zavarovala, namreč ni izkazana niti s stopnjo verjetnosti.

Na podlagi pravnega posla se lastninska pravica na nepremičnini pridobi z vpisom v zemljiško knjigo (glej 40. člen sedaj veljavnega Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ). Potreben je torej pravni naslov in pridobitni način. Smiselno enako je določal 33. člen prej veljavnega Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Tožnica se, kot sama navaja, na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 15. 1. 1993 pri spornih nepremičninah nikoli ni vpisala v zemljiško knjigo, zato na podlagi te pogodbe ni pridobila lastninske pravice, pač pa le obligacijsko pravno varstvo. Zahtevek na ugotovitev lastninske pravice zato v materialnem pravu nima podlage. Da bi lastninsko pravico pridobila na podlagi zakona (originarno), pa iz njenih trditev ne izhaja.

Pritožba torej ni utemeljena, uradni preizkus izpodbijanega sklepa pa ni pokazal niti kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožnice zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Stroški zavarovanja, kadar je začasna odredba predlagana med pravdo, so del pravdnih stroškov. O priglašenih pritožbenih stroških bo zato odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Primerjaj stališče teorije v delih: Karel Zupančič in Viktorija Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, 3. spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list RS, 2009, stran 195 in Karel Zupančič, Dedno pravo, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list RS, 1991, stran 146, in sodne prakse: sklep VSL II Cp 2022/99 in VSL I Cp 904/2010. (2) Tretji odstavek 80. člena se glasi: „Dednopravne pogodbe, sklenjene pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, nimajo pravnega učinka glede premoženja, ki upravičencu pripade po odločbi o denacionalizaciji, razen če ni v pogodbi izrecno navedeno, da se nanaša tudi na to premoženje.“

(3) Vprašanje sklepčnosti tožbe je namreč, glede na predhodno obrazložitev, nerelevantno, saj tudi s sklepčno tožbo tožnica ne bi mogla uspeti.