Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Obsojenka ni izpolnila posebnega pogoja, da mora oškodovanki plačati določeno vsoto denarja. Z njo ni vzpostavila nobenih stikov, izognila pa se je tudi prihodu na sodišče v postopku za preklic pogojne obsodbe. Ker posebnega pogoja iz pogojne obsodbe obsojenka ni izpolnila, je prvostopenjsko sodišče pravilno preklicalo pogojno obsodbo in obsojenki izreklo zaporno kazen.
Pritožba obsojenke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Okrajno sodišče na Vrhniki je z izpodbijano sodbo na podlagi določila člena 54 KZ preklicalo pogojno obsodbo, določeno v sodbi Okrajnega sodišča na Vrhniki, opr. št. K 118/96 z dne 17.2.1998, s katero je bila obsojenka spoznana za krivo, da je storila nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ in ji je bila v okviru pogojne obsodbe določena kazen dveh mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let in z nadaljnjim pogojem, da oškodovanki V. O. plača znesek 114.426,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.8.1996 dalje do plačila v roku enega leta, sicer bo pogojna obsodba preklicana, odločeno pa je bilo še o premoženjskopravnem zahtevku. Po preklicu pogojne obsodbe zaradi neizpolnjene obveznosti oškodovanki V. O. je sodišče prve stopnje obsojenki po 1. odstavku 211. člena KZ izreklo kazen tri mesece zapora.
Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila obsojenka. V pritožbi navaja, da oškodovanki ni vzela denarnice. Je mati dveh otrok in samohranilka ter občasno hodi v službo. V pritožbi se sprašuje, kako naj oškodovanki da denar, ki ga ni vzela. Navaja še, da zapor ni rešitev, saj bi ostala otroka brez matere.
Višje državno tožilstvo je predlagalo zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno preklicalo pogojno obsodbo in obsojenki izreklo kazen, ki je bila prej določena v pogojni obsodbi, saj obsojenka ni poravnala obveznosti oškodovanki V. O. in tako ni izpolnila pogoja, določenega v okviru pogojne obsodbe. Obsojenka ni navezala nobenih stikov z oškodovanko, njenega priporočenega pisma pa sploh ni hotela prevzeti. Naroka za preklic pogojne obsodbe se ni udeležila, kljub temu, da je dobila vabilo, niti opravičila se ni.
Glede na tak odklonilen odnos obsojenke do obveznosti in pogoja iz pogojne obsodbe je zato odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna.
Obsojenkine pritožbene navedbe, da ni storila kaznivega dejanja na škodo oškodovanke V. O., so neutemeljene, saj je bila za kaznivo dejanje na škodo navedene oškodovanke spoznana za krivo s pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča z dne 17.2.1998 v zadevi K 118/96. Prav tako so neutemeljene njene pritožbene navedbe, da obveznosti ne more izpolniti, ker je samohranilka, in da bi z začetkom prestajanja kazni vzeli otrokoma mater. Obsojenka bi lahko glede na to, da ji je bila s pravnomočno sodbo naložena obveznost, vzpostavila stik z oškodovanko in ji morda povrnila del škode ali pa se dogovorila za kakršenkoli način odplačila, ki bi ustrezal tudi obsojenki.
Odklanjanje stikov z oškodovanko in nato še s sodiščem ob postopku preklica pogojne obsodbe pa potrjuje, da obsojenka ne želi izpolniti obveznosti, kar je razvidno tudi iz vsebine pritožbe, v kateri večkrat ponavlja, da ne bo vrnila denarja, ki ga sploh ni vzela.
Glede na navedeno je zato sodišče druge stopnje obsojenkino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj prvostopenjsko sodišče ni kršilo nobenih določb procesnega ali materialnega zakona, na kar je prvostopenjsko sodišče pazilo po uradni dolžnosti.