Jedro

S tem, ko je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 2.9.2002 zatrjevala, da gre za obračun prevoza na drugi relaciji in sicer iz San Diega v Koper, je tožeča stranka spremenila dejansko podlago tožbenemu zahtevku. Iz prvotno vtoževanega računa namreč tako zatrjevana dejanska podlaga ni razvidna, prav tako pa je neupoštevno sklicevanje tožeče stranke na napako pri računalniškem izpisovanju računa. Za odločanje o istovetnosti zahtevka ne more biti relevantno, kaj je imela tožeča stranka v mislih pri izstavitvi računa, če iz samega računa izhaja nekaj povsem drugega. Vendar kljub navedenemu odločitev prvostopnega sodišča ne predstavlja bistvene kršitve postopka v smislu 1. odst. 339. člena ZPP.

Izrek

r a z s o d i l o : Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2000/06527 z dne 22.8.2000, v 1. točki izreka za glavnico v višini 1.096.595,97 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2000 do plačila in v 3. točki izreka za 54.237,70 SIT izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.8.2000 do plačila. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev 183.467,60 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.11.2002 do plačila.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbenimi trditvami, da je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi nepravilno zavzelo stališče glede vprašanja, ali je z navedbami tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 2.9.2002 šlo za spremembo istovetnosti tožbenega zahtevka in s tem objektivno spremembo tožbe. Tožeča stranka je prvotni tožbeni zahtevek v spornem delu uveljavljala s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, na podlagi računa št. LCP 401377 (priloga A5), iz katerega je nedvoumno razvidno, da je račun izstavljen za opravljeno storitev na relaciji Pusan - Koper in z oznako tovora, ki je v celoti identična z izstavljenim računom št. LCP 401377 (priloga A5). S tem, ko je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 2.9.2002 zatrjevala, da gre za obračun prevoza na drugi relaciji in sicer iz San Diega v Koper, je tožeča stranka spremenila dejansko podlago tožbenemu zahtevku. Iz prvotno vtoževanega računa namreč tako zatrjevana dejanska podlaga ni razvidna, prav tako pa je neupoštevno sklicevanje tožeče stranke na napako pri računalniškem izpisovanju računa. Za odločanje o istovetnosti zahtevka ne more biti relevantno, kaj je imela tožeča stranka v mislih pri izstavitvi računa, če iz samega računa izhaja nekaj povsem drugega. Vendar kljub navedenemu odločitev prvostopnega sodišča ne predstavlja bistvene kršitve postopka v smislu 1. odst. 339. člena ZPP. Ta bi bila podana samo v primeru, v kolikor prvostopno sodišče ne bi imelo podlage za odločanje o spremenjenem tožbenem zahtevku tožeče stranke. S tem, ko je prvostopno sodišče odločalo o novem tožbenem zahtevku, je njegovo odločitev potrebno presojati smiselno kot dovolitev spremembe tožbe v smislu 1. odst. 185. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo drugih bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

Neutemeljen je ugovor zastaranja, ki ga je tožena stranka uveljavljala že v postopku pred prvostopnim sodiščem, ponavlja pa ga tudi v pritožbi. Tožena stranka ne izpodbija dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča, da je obveznost tožene stranke za opravljen prevoz na sporni relaciji iz San Diega v Koper zapadla v plačilo 11.9.1999, kakor tudi ne dejanskih ugotovitev, na podlagi katerih je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da je med pravdnima strankama šlo za špeditersko razmerje. Tako je pravilen zaključek prvostopnega sodišča glede triletnega zastaralnega roka v spornem razmerju na podlagi 374. člena ZOR. Čeprav je prvostopno sodišče nepravilno upoštevalo kot datum vložitve zahteve za pravno varstvo tožeče stranke 12.7.2000, to je datum vložitve predloga za izvršbo, pa bi do enakega zaključka glede nenastopa zastaranja terjatve prišlo tudi v kolikor bi glede na gornjo obrazložitev kot datum vložitve zahteve, s katerim je bilo pretrgano zastaranje, upoštevala 2.9.2002, ko je tožeča stranka spremenila tožbeno podlago (388. člen ZOR). Materialnopravno pa je nepravilno stališče pritožbe glede pričetka teka zastaranja z dnem izročitve blaga oziroma opravljene storitve (1. odst. 361. člena ZOR).

Kar se tiče pritožbenih očitkov, da se prvostopno sodišče ni ukvarjalo z višino terjatve in njenega sklicevanja na ugovor iz 4. točke pripravljalne vloge tožene stranke z dne 3.10.2002, pritožbeno sodišče ocenjuje, da navedeni ugovor ni določno opredeljen. Tožeča stranka je namreč s pripravljalno vlogo z dne 2.9.2002 določno pojasnila podlago tožbenemu zahtevku in v dokaz predložila listine, ki izkazujejo utemeljenost tožbenega zahtevka, med drugim tudi popravljen račun št. LCP 401377 (A10) ter ponudbi tožeče stranke toženi stranki, na podlagi katerih je po njenih trditvah tožeča stranka opravila oba prevoza. V ugovoru, na katerega se sklicuje pritožba, pa je tožena stranka zgolj osporavala višino izstavljenega računa, ker naj bi po dogovoru prevoz iz San Diega v Koper stal približno enako kot prevoz iz Pusna v Koper. Tožena stranka torej ni določno opredelila, niti kakšna je bila po njenem dogovorjena cena, niti kdaj in kdo naj bi tak dogovor sklepal. Tako pomanjkljivih trditev tožene stranke le-ta ne more nadomestiti s predlaganim zaslišanjem direktorja tožene stranke, saj le-to lahko predstavlja zgolj izvedbo dokaza za že zatrjevana dejstva. Tako se izkaže kot neutemeljen pritožbeni očitek glede zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ko je prvostopno sodišče sledilo določno opredeljenim trditvam tožeče stranke glede višine tožbenega zahtevka, dokazanim kot izhaja iz računa tožeče stranke.

Pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na neskladje med s strani tožeče stranke predloženo ponudbo za prevoz blaga in izstavljenim vtoževanim računom, pa predstavlja po mnenju pritožbenega sodišča nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odst. 337. člena ZPP), saj tožena stranka takšnega neskladja v postopku pred prvostopnim sodiščem ni zatrjevala, kot takšnega pa ni mogoče interpretirati tudi že obravnavanega ugovora iz 4. točke pripravljalne vloge z dne 3.10.2002. Glede na to, da tudi sama tožena stranka v pritožbi izrecno priznava, da je tožeča stranka storitev opravila, njene nadaljnje pritožbene navedbe, ki se sklicujejo na nepravilnosti v sami izpolnitvi in na škodo, ki naj bi jo tožena stranka zaradi tega utrpela, na obveznost tožene stranke ne vplivajo. Ta dejstva bi bila relevantna samo v kolikor bi jih tožena stranka v postopku pred prvostopnim sodiščem konkretizirano uveljavljala z ustreznim materialnopravnim ali procesnim ugovorom (npr. pobotni ugovor), ki bi vplival na terjatev tožeče stranke. Svoje obveznosti pa se tožena stranka ne more znebiti zgolj s sklicevanjem na neizstavitev računa s strani tožeče stranke, saj takšno pomanjkljivost nadomešča tožba, s katerim tožeča stranka svojo terjatev uveljavlja.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP.