Jedro

Glede na to, da je tožnik uživalec pokojnine po mednarodnih sporazumih o socialni varnosti, ker je v Sloveniji dopolnil le 88,19 % pokojninske dobe, je upravičen tudi do dodatka za pomoč in postrežbo le v delu, ki ustreza sorazmernemu delu pokojnine.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sklep o stroških v sodbi sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se znesek 139,47 EUR v tretjem odstavku izreka nadomesti z zneskom 123,00 EUR. V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu (prvi do četrti odstavek in šesti odstavek izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbe in stroške odgovora na pritožbo tožene stranke.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku, odpravilo je odločbi tožene stranke št. ... z dne 28. 9. 2009 in št. ... z dne 23. 12. 2009, s katerima je dokončno zavrnila zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo ter tožniku priznalo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb v znesku 139,47 EUR od 24. 3. 2009 dalje. Toženi stranki je naložilo, da tožniku izplača že zapadle usklajene zneske dodatka za pomoč in postrežbo v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe ter mu tudi v bodoče nakazuje usklajene zneske dodatka. Naložilo ji je tudi, da v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe odloči o stroških upravnega postopka ter da tožniku povrne stroške sodnega postopka v znesku 605,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo sta pritožbi vložila tožnik in toženka.

Tožnik se pritožuje zoper sklep o stroških postopka in sicer trdi, da bi mu sodišče prve stopnje v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) moralo priznati povračilo vseh priglašenih stroškov. Posebej navaja, da bi mu moralo nagrado za narok po tar. št. 3102 priznati za vsak narok posebej, torej za tri naroke, ne pa le eno nagrado s količnikom 1,2 glede na višino nagrade po tabeli iz 12. člena ZOdvT.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo v celoti zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Iz obrazložitve pritožbe izhaja, da se tožena stranka ne pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje v petem odstavku izreka, kjer je toženki naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe odloči o stroških upravnega postopka. V tem delu je sodba postala pravnomočna. Navaja, da je sodišče prve stopnje nekritično upoštevalo izvedensko mnenje specialista psihiatra, ni pa upoštevalo izvidov ostalih specialistov psihiatrov, ki tožnika zdravijo in tudi ni upoštevalo ugotovitev ustrezno sestavljenih invalidskih komisij ter pripomb službe za izvedenstvo, ki jih je podala na izvedensko mnenje. Ob odpustu iz psihiatrične bolnišnice 24. 3. 2009 je bilo v izvidu ugotovljeno, da se je tožnikovo zdravstveno stanje psihično in telesno toliko izboljšalo, da so ga po dogovoru z svojci v zadovoljivi remisiji iz bolnišnice odpustili. Ob kontrolnem pregledu 7. 4. 2009 je psihiater ugotovil splošno izboljšanje, tožnik je doma vedno bolj aktiven in samostojen. Predpisal mu je nadaljnje uživanje zdravil. Toženka ne soglaša z ugotovitvami sodnega izvedenca, da specialisti ob odpustu iz bolnišnice niso omenili demence. S testiranjem po kratkem preizkusu spoznavnih sposobnosti je tožnik dosegel v letu 2008 23 točk od 30 možnih, pri osebnem pregledu pri sodnem izvedencu pa 21 točk, kar kaže na zmeren upad kognitivnih funkcij in ne zadošča za ugotovitev potrebe po stalnem nadzoru. Pri tožniku sta staro znanje in izkušnje ustrezno ohranjena, v ospredju je izrazita psihomotorična upočasnjenost, kar je lahko odraz močno depresivnega počutja. Tožena stranka opozarja, da je predlagala soočenje med psihiatrom, članom invalidske komisije druge stopnje ter sodnim izvedencem, sodišče predlogu ni ugodilo in takšnega neutemeljenega postopanja ni obrazložilo. Ker je tožnik uživalec le sorazmernega dela pokojnine po mednarodnem sporazumu o socialni varnosti, mu je tudi ob ugoditvi zahtevi po določbi prvega odstavka 167. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) dopustno priznati pravico le v delu, ki ustreza sorazmernemu delu pokojnine, ne pa v celoti. Ob upoštevanju sorazmerja med pokojninsko dobo, dopolnjeno v Republiki Sloveniji in skupno pokojninsko dobo, bi bil tožnik upravičen kvečjemu do 123,00 EUR mesečnega dodatka. Ker odločitev sodišča prve stopnje ni bila pravilna, je toženi stranki neutemeljeno naložilo povračilo stroškov postopka.

Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga zavrnitev. Navaja, da je izvedensko mnenje korektno in strokovno in ga je izvedenec dopolnil na obravnavi dne 24. 2. 2011. Pojasnil je, da tožnik osnovna življenjska opravila opravlja s pomočjo žene. Soočenje izvedenca in psihiatra, člana invalidske komisije je tožena stranka predlagala v vlogi, kasneje pri predlogu ni vztrajala. Procesnega dejanja soočenja ZPP ne določa. Višina dodatka je bila pravilno določena, trditev da nadomestilo ni bilo pravilno odmerjeno je pritožbena novost, ki je sodišče ne sme upoštevati. Z upoštevanjem tožnikovih pritožbenih navedb je pravilna tudi odločitev o stroških postopka.

Pritožba tožene stranke je le delno utemeljena, ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe ZPIZ-1 o odmeri dodatka za pomoč in postrežbo v zvezi z določbo 167. člena ZPIZ-1, po kateri gredo prejemki iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja uživalcem pokojnin po mednarodnih sporazumih o socialni varnosti le v delu, ki ustreza sorazmernemu delu pokojnine. Glede na skupno pokojninsko dobo 432 mesecev, od česar je tožnik v Sloveniji dopolnil 381 mesecev, sorazmerni del dodatka za pomoč in postrežbo pomeni 88,19 % zneska dodatka, določenega s Sklepom o usklajenih višinah transferjev, ki so določeni v nominalnih zneskih ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikov in gospodinjstvom v RS od 1. julija 2008 (Ur. l. RS, št. 73/2008), po katerem je dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje večine življenjskih potreb od 1. 7. 2008 znašal 139,47 EUR. Po preračunu z ustreznim odstotkom je višina dodatka, do katere je tožnik upravičen od 24. 3. 2009 dalje 123,00 EUR, kot pravilno navaja tožena stranka v pritožbi.

Pritožba glede priznanja pravice do dodatka po prepričanju sodišča druge stopnje ni utemeljena. Kriterije in merila, kdaj je psihiatričnim bolnikom potrebno stalno nadzorstvo na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 140. člena ZPIZ-1 določi skupščina Zavoda. Sklep o tem je sprejela 31. 5. 2000 in je objavljen v Uradnem listu RS, št. 50/2000. Po navedenem Sklepu težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo v primeru, ko gre za kroničnega bolnika, ki je izgubil realitetno kontrolo in če zaradi duševnih, telesnih ali socialnih posledic bolezni ne more zadovoljevati večine ali vseh neogibnih življenjskih potreb. Ugotavljanje navedenih dejstev pomeni, da je potrebno odgovoriti na strokovna vprašanja o tožnikovem psihičnem stanju ter o vplivu takšnega stanja na zmožnost opravljanja osnovnih življenjskih potreb. Po prepričanju sodišča druge stopnje je prvostopenjsko sodišče na navedeno vprašanje pravilno pridobilo odgovore s pomočjo mnenja izvedenca specialista psihiatra, kot mu nalaga 243. člen ZPP in kot je tožnik predlagal. Mnenje specialista psihiatra je utemeljeno s pregledom celotne zbrane medicinske dokumentacije, vključno z listinami v zdravstvenem kartonu splošne prakse ter tudi z osebnim pregledom tožnika. Izvedenec je predvsem poudaril, da tožnik trpi zaradi organske motnje osebnosti in vedenja. Možganska okvara je bila objektivno ugotovljena, klinično pa je ugotovil, da gre za proces demence, saj je tožnik na kratkem preizkusu spoznavnih sposobnosti dosegel le 21. točk. Poleg navedenih organsko pogojenih težav, je izvedenec pri tožniku ugotovil tudi zmerno depresivno motnjo, znake blodnjave motnje, pri čemer so vse te težave še vedno prisotne in kronične. Zaradi hudih okvar kognitivnih zmožnosti je tožnik nebogljen, dementno stanje je neozdravljivo in ga zato lečeči zdravniki niso poudarjali. Tako v pisnem mnenju, kot ob zaslišanju na naroku je izvedenec potrdil, da tožnik ni zmožen samostojno živeti, osnovna življenjska opravila zmore le s pomočjo žene, stalen nadzor je potreben tudi pri uživanju zdravil, ker sicer pri njem obstaja nevarnost zastrupitve. Tožnik je nekritičen do blodnjavih vsebin razmišljanja, poleg tega je pri njem podan izrazit upad intelektualnih sposobnosti, kar je organska komponenta. Invalidski komisiji sta bili na podlagi pregleda medicinske dokumentacije in prvostopenjska tudi na podlagi osebnega pregleda mnenja, da tožnik „za sedaj“ ni toliko alteriran, da bi potreboval stalni nadzor. Res je bila možganska okvara objektivno ugotovljena z magnetno resonanco glave šele 5. 10. 2009, kar je po podanem mnenju prvostopenjske invalidske komisije, vendar pred mnenjem drugostopenjske in pred dokončnostjo odločbe, kar pomeni, da je izvedenec te objektivno ugotovljene izvide pri podaji mnenja, pravilno upošteval. Prvostopenjsko sodišče ni kršilo določb postopka s tem, ko ni opravilo soočenja izvedenca s specialistom psihiatrom, članom drugostopenjske invalidske komisije. Izvedencu so bile predočene pripombe tožene stranke, nanje je ob zaslišanju ustrezno odgovoril, s tem je sodišče izpolnilo obveznost po drugem odstavku 254. člena ZPP, po katerem se pomanjkljivosti ali nejasnosti v izvedenskem mnenju odpravijo z zaslišanjem izvedenca. Izvedenec je soglašal, da na podlagi diagnoz, ugotovljenih pri invalidskih komisijah, tožnik ne bi potreboval dodatka za pomoč in postrežbo. Dejansko gre za dodaten izrazit upad intelektualnih sposobnosti, kar je organskega izvora in posledica kroničnih ishemičnih lezij v možganih. V bolnišnici je bil tožnik zdravljen zaradi ugotovljene demence, pri čemer teh težav niti zdravnik ob odpustu in tudi ne invalidski komisiji, niso omenjali. Sodišče druge stopnje soglaša s prvostopenjskim, da je izvedensko mnenje prepričljivo in je objektivno medicinsko ugotovljeno, da je tožniku kot težjemu psihiatričnemu bolniku v domači negi potrebno stalno nadzorstvo, ker bi bil sicer življenjsko ogrožen.

Tožnik se neutemeljeno pritožuje, da bi sodišče moralo nagrado za narok priznati za vsak narok posebej. Po ZOdvT nagrade zajemajo celotno storitev odvetnika od prevzema do dokončanja zadeve, če zakon posebej ne določa drugače (prvi odstavek 14. člena ZOdvT). Odvetnik lahko prejme nagrade v isti zadevi le enkrat, v sodnem postopku pa lahko prejme nagrade na vsaki stopnji (drugi odstavek 14. člena ZOdvT). Socialni spor zaradi priznanja pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja predstavlja eno zadevo v smislu 15. člena ZOdvT, zato se tudi odmeri enkratna nagrada za narok, ne glede na število opravljenih narokov, s čimer se zagotavlja ekonomičnost in hitrost postopka. Iz namena povečanja ekonomičnosti postopka tudi ni mogoče sklepati, da bi se od uveljavitve ZOdvT, nagrada za vsak narok odmerila z enakim količnikom, čeprav je bila že v prej veljavni Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami) glede zastopanja na drugem in naslednjih narokih določena nagrada v polovičnem znesku osnovne nagrade iz 3. alineje točke 1.b tarifne št. 15. Pravilnost takšnega stališča je potrdilo Vrhovno sodišče RS z odločbo opr. št. VII Ips 56/2011, kjer ugotavlja, da je pravni pomen besedne zveze „nagrada za narok“ po tarifni št. 3102 tarife ta, da vključuje nagrada za narok nagrado za vse naroke. Takšno stališče je Višje delovno in socialno sodišče zavzelo v sodbi in sklepu opr. št. Psp 425/2010 z dne 7. 10, 2010, sklepu opr št. Psp 83/2011 z dne 2. 3. 2011 in v sodbi opr. št. Psp 64/2011 z dne 10. 3. 2011. Te odločitve ne odstopajo od kasnejše odločitve Vrhovnega sodišča, ki skrbi za enotno sodno prakso.

Ker je tožnikovo pritožbo zavrnilo, na podlagi prvega odstavka 165. člena in v zvezi s 154. členom ZPP, tožnik pritožbene stroške nosi sam.

Navedbe tožnika v odgovoru na pritožbo tožene stranke ne pomenijo odločilnih dejstev, ki ne bi bila obravnavana že v postopku na prvi stopnji. Pravilna odmera dodatka za pomoč in postrežbo pomeni pravilno uporabo materialnega prava. Tožnik zato v dogovoru neutemeljeno navaja, da navedba tožene stranke v pritožbi o nepravilni odmeri nadomestila pomeni nedopustno navajanje novih dejstev, ker je tožena stranka s tem le pravilno opozorila, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Odgovor na pritožbo za odločitev ni bil odločilen, zato stroške odgovora tožnik nosi sam (prvi odstavek 155. člena ZPP).