Jedro

Po prisilni določbi 18. člena Zakona o razpolaganju s stavbnim zemljiščem je bila občina dolžna prevzeti ponujeno zemljišče in ponudbe imetnika pravice uporabe ni smela odkloniti. Čeprav je bil odvzem izvršen z upravno odločbo, ta odločba ne pomeni prisilnega odvzema, ta pa tudi ni bil izvršen na način iz 4. ali 5. člena ZDen. Upravna odločba je bila le pridobitni način, volja strank pa je bila izražena s ponudbo, da zemljišče izročajo občini v skladu z navedenim predpisom. Šlo je torej za prostovoljno razpolaganje imetnikov pravice uporabe in ne za prisilni akt o odvzemu in zato pravnim prednikom tožnikov ni mogoče priznati statusa upravičencev do denacionalizacije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. II. Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. in 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS - Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožečih strank proti odločbi tožene stranke z dne 29. 1. 2002, ki je odpravila sklep Upravne enote Ljubljana z dne 13. 12. 2001 in zavrnila zahtevo za denacionalizacijo stavbnega zemljišča parc. št. 264 k.o.. ., v delu v katerem se zadeva nanaša na zemljišče parc. št. 302 in 303 k.o..., pa zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Zahteva za denacionalizacijo parc. št. 264 k.o... je bila zavrnjena, ker je bilo ugotovljeno, da ne gre za podržavljenje v smislu v 3. in 4. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen).

2. Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke, razlogom, ki jih je zanjo navedla in materialnopravni podlagi, na kateri je bila sprejeta.

3. Tožeča stranka izpodbija prvostopno sodbo zaradi bistvene kršitve določb upravnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je odločilo na seji, za kar pa v skladu z določili ZUS ni imelo zakonske podlage, saj okoliščina, ali je bila nepremičnina prenesena in odvzeta na podlagi odločbe (kar je oblastni in prisilni akt) ali pa na podlagi sporazuma (ki ga v spisu ni), ni pojasnjena. Zato bi moralo izvesti predlagane dokaze in zaslišati stranke. Kršena je bila pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS (URS) in načelo kontradiktornosti, ki je pogoj poštenega sojenja. Prvostopno sodišče se tudi zmotno sklicuje na določbo 31. in 32. člena ZDen. Lastninska pravica pravnega prednika tožeče stranke je prešla na državo po določbi 9. točke 3. člena ZDen, kar pomeni, da so tožniki upravičenci do denacionalizacije. Premoženje tožnikov je bilo nacionalizirano v letu 1959, za tem pa je bilo to premoženje odvzeto iz posesti z odločbo oblastnega organa v letu 1975. Ni mogoče govoriti o sporazumu, saj sporazuma ni, prav tako ne kupoprodajne pogodbe. Tudi ponudbe o prodaji ni. Odškodnina je bila sicer odmerjena, vendar neplačana. Ta odškodnina pa predstavlja le 21,8 % današnje vrednosti. Zato ta odškodnina, tudi če bi bila plačana, kar pa ni bila, ne predstavlja nobene ovire za vrnitev premoženja, ki je bilo podržavljeno. Ker je sodba nepravilna, predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo samo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje in odloči o povrnitvi stroškov postopka.

4. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je pri odločanju o pritožbi skladno s prvim odstavkom 107. člena ZUS-1 uporabilo določbe ZUS-1. Ker je bila pritožba vložena pred 1. 1. 2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče RS obravnavalo vloženo pritožbo na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka, ker ni izvedlo predlaganih dokazov in je odločalo na nejavni seji. Tožniki v tožbi niso zahtevali naj sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi in dokaznega predloga niso obrazložili. Odločilo je na podlagi dejstev, ki so bila ugotovljena v upravnem postopku. Načelo kontradiktornosti ni bilo kršeno, saj odločanje na seji ni vplivalo in tudi ni moglo vplivati na pravilnost odločitve. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodba sama s seboj v nasprotju in v nasprotju z listinami v spisu, ki so citirane v razlogih. Sodišče je sodbo prepričljivo obrazložilo in navedlo odločilne preudarke tako je sodbo mogoče preizkusiti in tožbeno sodišče ni zasledilo nobenega nasprotja med tem, kar je sodišče ugotovilo in podatki ter listinami v spisu, ki so bili podlaga za odločitev.

8. Nesporno je, da: je bilo zemljišče, ki je predmet obravnave, podržavljeno pravni prednici tožnikov na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč v letu 1959; da jim je bilo odvzeto z odločbo Občine L.-B. z dne 24. 11. 1975. Vendar pa okoliščine tega odvzema izključujejo njegovo prisilnost. Odločba o odvzemu je bila izdana na podlagi drugega odstavka 18. člena Zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem, podlaga zanjo pa je bila ponudba tožnikov z dne 24. 10. 1975. Neutemeljena je pritožbena trditev, da pravni predniki tožnikov občini zemljišča niso ponudili, saj je ta listina v upravnem spisu in v njej ponudniki izrecno navajajo, da izročajo sporno zemljišče Občini L.-B. v skladu z navedenim zakonom. Občina je bila po prisilni določbi tega predpisa dolžna prevzeti ponujeno zemljišče in ponudbe ni smela odkloniti. Čeprav je bil odvzem izvršen z upravno odločbo, ta odločba ne pomeni prisilnega odvzema, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, odvzem pa tudi ni bil izvršen na način iz 4. ali 5. člena ZDen. Upravna odločba je bila le pridobitni način, volja strank pa je bila izražena s ponudbo, da zemljišče izročajo občini v skladu z navedenim predpisom. Šlo je torej za prostovoljno razpolaganje imetnikov pravice uporabe in ne za prisilni akt o odvzemu in zato pravnim prednikom tožnikov ni mogoče priznati statusa upravičencev do denacionalizacije. Vprašanje, ali je bila za odvzeto pravico uporabe na zemljišču odmerjena ali izplačana odškodnina, oziroma določitve odškodnine za odvzeto zemljišče, ne spremeni ugotovitve, da je odvzem zemljišča temeljil na svobodnem razpolaganju imetnikov pravice uporabe. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo zakonitost izpodbijane odločbe in je njegova sodba pravilna.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).

10. Ker tožeče stranke s pritožbo niso uspele, v skladu z določbo 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1, same trpijo stroške pritožbenega postopka.