Jedro

Zapuščinsko sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravica je manj verjetna. Sodišče je tako pravilno napotilo na pravdo dedinjo, ki zatrjuje, da ji pripada dedna pravica iz naslova zunajzakonske skupnosti z zapustnikom in ne zapustnikovo hči, saj je dedna pravice slednje bolj verjetna kot dedna pravica domnevne zunajzakonske partnerke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obe stranki sami trpita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se zapuščinska obravnava prekine, dedinjo N. V. napoti na pravdo z zahtevkom na ugotovitev, da ji pripada dedna pravica po zapustniku A. D. S. To tožbo je dolžna vložiti v 30 dneh po pravnomočnosti tega sklepa zoper dedinjo K. M. Prekinitev postopka traja do pravnomočnosti zaključka po tem sklepu. V obravnavani zadevi je sodišče kot nesporno ugotovilo, da ima na podlagi zakona kot dedinja I. dednega reda dedno pravico po zapustniku njegova hči K. M. Tekom postopka pa se je kot dedinja priglasila tudi N. V., ki je zatrjevala, da ji pripada dedna pravica iz naslova zunajzakonske zveze z zapustnikom. Zapustnikova hči K. M. obstoja zunajzakonske zveze med zapustnikom in N. V. ni priznavala. Tako se je tekom zapuščinskega postopka izkazala kot sporno vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti, kar je sodišče prve stopnje opredelilo kot dejansko vprašanje, od katerega pa je odvisna dedna pravica posameznega dediča. Ker pa zapuščinsko sodišče o sporih o dejstvih, od katerih je odvisna pravica do dediščine ne odloča samo, ampak prekine zapuščinski postopek in dediče napoti na pravdo, je sodišče odločilo, da je potrebno vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti ugotavljati v pravdnem postopku. Pri tem je uporabilo določbe člena 210 ZD. Pri odločitvi o tem, koga napotiti na pravdo, pa se je sodišče oprlo na 213. člen ZD in je štelo, da je pravica N. V. manj verjetna, saj za svoja zatrjevanja sodišču ni predložila dokazov, iz katerih bi za verjetno izhajalo, da so njena zatrjevanja resnična. Zato je sodišče na pravdo napotilo N. V., ki bo morala svojo dedno pravico po zapustniku iz naslova zunajzakonske zveze šele dokazati.

Zoper takšno odločitev se pritožuje N. V. po svojih pooblaščencih. Po mnenju pritožbe bi splošno veljalo, da je sodišče ravnalo pravilno, ko je na pravdo napotilo izvenzakonsko partnerko, ne pa hčere. Pritožnica pa je prepričana, da v konkretnem primeru ne gre za klasično situacijo, zato bi moralo napotiti hčer, naj v pravdi uveljavlja ugotovitveni zahtevek, da N. V. ne pripada dedna pravica po zapustniku A. D. S. To vprašanje koga napotiti na pravdo je pomembno zlasti glede tega kdo mora založiti sodne stroške in pa tudi zaradi vprašanja dokaznega bremena. Med pooblaščencema je namreč bil dogovor, da se skušata poravnati na drugem naroku zapuščinske obravnave, ki bi moral biti razpisan po opravljeni cenitvi ter izvedenem postopku o zavarovanju dokazov. Sodišče bi moralo zaslišati pričo, ki bi povedala, da so med pritožnico in zapustnikom obstajali elementi izvenzakonske skupnosti, saj pritožnica nikakor ne bi mogla prejeti vdovske pokojnine po zapustniku, če zunajzakonske zveze ne bi bilo. Zato bi moralo sodišče prve stopnje dejansko obrniti situacijo in na pravdo napotiti dedinjo K. M., da ugotovi, da N. V. ne pripada dedna pravica po zapustniku A. D. S. Predlaga spremembo in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju dedinje je v sporni situaciji jasno vprašanje, da je K. M. dedinja po pokojnem, medtem, ko pa N. V. nima nobene, na zakonu temelječe pravice iz Zakona o dedovanju. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da o dejanskih vprašanjih ne odloča zapuščinsko sodišče samo, temveč ob uporabi določbe člena 210 ZD, prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. Tako ravna sodišče, če so sporna dejstva od katerih je odvisna pravica do dediščine, zlasti veljavnost ali vsebina oporoke ali razmerje med dedičem in zapustnikom, ki je podlaga za dedovanje po zakonu, ter ostala dejstva, ki so taksativno našteta v drugem odstavku 210. člena ZD. Le v primeru, če v teh naštetih primerih ne gre za spor o dejstvih, temveč za spor o uporabi prava, odloči zapuščinsko sodišče o pravnih vprašanjih v zapuščinskem postopku. Ker pa gre v konkretnem primeru za sporno dejstvo obstoja zunajzakonske skupnosti, torej ne gre za direktno pravno vprašanje, je zato sprejelo pravilno odločitev v točki I. in v točki II. izreka. Pritožbene navedbe glede medsebojnega dogovarjanja in glede navedb, da bi priče drugače izpovedale, ne morejo omajati pravilne uporabe materialnega prava, s strani zapuščinskega sodišča prve stopnje.

Pravilna je tudi odločitev o tem koga od dedičev, sodišče napoti na pravdo. Pri tem je pomembno, da ima K. M. položaj zakonitega dediča, saj je hči zapustnika, ker drugih zakonitih dedičev ni imel, da pa se N. V. sklicuje na pravno dejstvo obstoja zunajzakonske skupnosti, je manj verjetna pravica, kot je pravica dedinje, ki jo ima na podlagi samega zakona. Zato je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu, materialnopravno in procesno pravilna. Zato bo morala N. V. svojo dedno pravico po zapustniku iz naslova zunajzakonske zveze z njim, šele dokazati v pravdnem postopku. Ne držijo tudi pritožbene navedbe pritožnice, da je sodišče sprejelo sklep, da bo razpisan še en narok za zapuščinsko obravnavo. Sodišče je namreč na naroku z dne 30. 1. 2013 sprejelo procesni sklep, da bosta v tem postopku najprej opravljena popis in cenitev in postavljen upravitelj zapuščine, šele nato bo odločeno o napotitvi na pravdo, saj napotitev na pravdo pomeni prekinitev postopka, v času katerega procesna dejanja nimajo učinka. Stranke na takšen zapis niso podale pripombe.

Glede na obrazloženo, je zato sodišče druge stopnje ob uporabi 2. točke prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s členom 163 ZD, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje pritožbene stroške, stroške za odgovor na pritožbo trpi dedinja sama, saj v odgovoru na pritožbo, ne ponudi drugačnih trditev za pravilno odločitev sodišča prve stopnje (vse po prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP in 163 ZD).