Jedro

Odškodninske odgovornosti zaradi neupravičenega pravdanja načeloma ni mogoče izključiti. Zloraba procesnih pravic je lahko povzročena le naklepoma. Stranka se mora zavedati protipravnosti svojega procesnega ravnanja, pa kljub temu tako ravna.

Pravno naziranje tožeče stranke, za kakršno se zavzema v tem postopku, po zaključku višjega sodišča pomeni nedopustno omejitev pravice do pravnega sredstva in sodnega varstva: pomeni namreč, da lahko (vsak) začetek postopka, katerega uspeh ni vnaprej zagotovljen, predstavlja protipravno ravnanje.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek in zahtevek po nasprotni tožbi, obema pravdni strankama pa naložilo povrnitev pravdnih stroškov nasprotne stranke, ki bodo po pravnomočnosti sodbe odmerjeni s posebnim sklepom.

2.Zoper navedeno sodbo sta se v delu, v katerem nista uspeli, iz vseh pritožbenih razlogov pritožili obe pravdni stranki. Predlagali sta spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe. Obe stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, navedbam v njej nasprotovali ter predlagali potrditev izpodbijane sodbe. Stroške pritožbe in odgovora na pritožbo je priglasila tožena stranka.

3.Pritožbi nista utemeljeni.

Dopolnitev pritožbe

4.Tožeča stranka je 21. 5. 2025 vložila dopolnitev pritožbe s predložitvijo sklepa St ... z dne 4. 4. 2025 (izdanega po poteku pritožbenega roka v tej zadevi, zaradi česar je dopolnitev pritožbe pravočasna). Z njim je (dodatno) utemeljevala zatrjevani protipravni način delovanja tožene stranke ter navajala, da ga je Okrožno sodišče v Kranju prepoznalo kot zlorabo pravic. Gre za zadevo, v kateri je tožena stranka predlagala začetek stečajnega postopka nad A. d. o. o., Okrožno sodišče v Kranju pa je predlog zavrnilo, ker je štelo, da upnici z vložitvijo predloga zlorabljata svoje pravice (šlo naj bi za zlorabo pravice do penalov, saj njihovo uveljavljanje v stečajnem postopku po presoji sodišča prve stopnje ne služi svojemu namenu). Navedeni sklep je bil razveljavljen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani Cst 112/2025 z dne 20. 5. 2025 in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v nov postopek. Višje sodišče je v razveljavitvenem sklepu izrecno zapisalo, da ni jasno, zakaj uveljavljanje sodnih penalov v stečajnem postopku ne bi več služilo njihovemu namenu oziroma zakaj bi se s tem nedenarna nadomestna terjatev nedopustno spremenila v denarno. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje spremenilo stališče glede zlorabe, ugotovilo, da le-ta ni podana, in začelo stečajni postopek nad A. d. o. o. Sklep je postal pravnomočen 26. 7. 2025, saj zoper njega ni bila vložena pritožba.

5.Glede na to, da tožeča stranka ni bila udeleženka postopka St ..., tudi sicer pa sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zlorabe ni ugotovilo, nasprotno, izrecno je presodilo, da ni podana, dopolnitvi pritožbe priložen sklep Okrožnega sodišča v Kranju ne potrjuje trditev tožeče stranke.

Zahtevek po tožbi

6.Višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da zaradi pritožbenih navedb, v katerih tožeča stranka vsebinsko ponavlja dosedanja stališča in na več mestih navaja iste pritožbene razloge, ne bo odgovarjalo na vsako pritožbeno navedbo posebej, pač pa se v nadaljevanju omejuje na tiste, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), ter v obsegu, ki je relevanten za razumevanje ozadja in dinamike spora med strankama.

7.Tožeča stranka zahteva povrnitev škode, ki naj bi ji nastala v posledici protipravnega ravnanja toženk, in sicer zaradi neutemeljenega in objestnega pravdanja oziroma zlorabe procesnih pravic v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Trdila je, da je bil edini cilj, ki sta ga toženki zasledovali, preprečitev izdaje gradbenega dovoljenja za projekt B. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga, ker ni podana protipravnost ravnanja druge toženke, posledično pa prvi toženki ni mogoče očitati, da bi drugo toženko kot pravno osebo zlorabila za to, da bi dosegla cilj, ki je prepovedan.

8.Tožeča stranka tudi v pritožbi ponavlja, da so se protipravna ravnanja tožene stranke pričela že v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, škoda pa naj bi ji nastala, ker je tožena stranka sprožala vedno nove neutemeljene postopke, in sicer iz povsem neutemeljenih razlogov, vse z namenom preprečitve nameravane gradnje. Ko je drugotoženka ugotovila, da argumenti, s katerimi je nasprotovala gradnji v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja, ne bodo uspešni, je 18. 9. 2018 vložila tožbo na ugotovitev priposestvovanja služnosti, 23. 10. 2018 in 25. 10. 2019 predloga za določitev nujne poti (N 618/2018 in N 768/2019), 29. 10. 2018 predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča ter 10. 12. 2018 predlagala prekinitev postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, kar je postopek izdaje gradbenega dovoljenja podaljšalo za več kot mesec dni. 25. 11. 2019 je bilo izdano novo gradbeno dovoljenje, zoper katerega je drugotoženka vložila pravno sredstvo (tožbo v upravnem sporu) ter 16. 1. 2020 predlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenje, pri čemer z nobenim pravnim sredstvom ni bila uspešna. Ravnanja tožene stranke so povzročila pomemben zastoj v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ki se je odrazil v finančnem stanju tožeče stranke, saj je imela težave pri pridobivanju sredstev za financiranje projekta. Tožeča stranka ponavlja, da je potrebno za ugotovitev protipravnosti ravnanja tožene stranke oceniti prav vsa njena ravnanja, usmerjena v oviranje tožeče stranke in posledično povzročitev škode tožeči stranki.

Absolutno bistvene kršitve določb postopka

9.Tožeča stranka absolutno bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP vidi v tem, da naj bi sodišče prve stopnje ne obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov, saj tega v izpodbijani sodbi ni določno pojasnilo. Zgolj pojasnilo, da izvedba dokazov ni potrebna, po pritožbenem stališču ne zadošča. Sodišču prve stopnje še očita, da ni naštelo niti tega, kateri dokazi so bili predlagani. Razen vpogleda v listinske dokaze sodišče ni izvedlo nobenega drugega dokaznega predloga (zaslišanje prič, angažiranje izvedenca), tudi sicer pa manjka celotna dokazna ocena listin, ki sta jih predložili obe pravdni stranki. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno oprlo na listine, ki jih je pridobivala tožena stranka sama. Gre (med drugim) za strokovno mnenje prof. dr. C. C., ki ni niti sodni izvedenec niti ni bil postavljen kot izvedenec. Sodišče prve stopnje tožeče stranke tudi ni pozvalo, da se izjavi o tem, ali je med strankama doseženo soglasje, da se uporabi dokaz iz drugega pravdnega postopka.

10.Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Predvsem ne drži, da sodišče prve stopnje zavrnitve dokaznih predlogov ni obrazložilo. V 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je pojasnjeno, katere dokaze je sodišče izvedlo (vpogledalo je v vse listine v spisu A2 do A1697 in B2 do B178). Ostale dokazne predloge je skladno z drugim odstavkom 287. člena v zvezi z drugim odstavkom 213. člena ZPP kot nepotrebne zavrnilo, saj so listinski dokazi zadostovali za sprejetje odločitve. Sodišče je presodilo, da je na podlagi izvedenih dokazov dejansko stanje dovolj razjasnjeno in pojasnjeno za odločitev, z izvedbo preostalih predlaganih dokazov pa bi se po njegovi oceni zgolj zavlačevalo s postopkom in povečevalo stroške (prvi odstavek 11. člena ZPP). Takšna obrazložitev po presoji višjega sodišča ni nepopolna, površna ali pavšalna, kot ji to pritožba neutemeljeno očita, še manj pomeni, da zavrnitev dokazov ni obrazložena. Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega

11.predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti (ali očitne neprimernosti) predlaganega dokaza, kar je v tej zadevi sodišče prve stopnje v zadostni meri tudi storilo.

12.Pravica do izvedbe predlaganih dokazov ni neomejena, saj ima sodišče diskrecijo (prim. drugi odstavek 213. člena ZPP) in lahko zavrne izvedbo dokaza, ki ne bi bil bistven za zadevo. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati, prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati. Sodišču se tudi ni potrebno opredeljevati do slehernega analitičnega gradnika dokaznega gradiva, pač pa se mora do dokazov opredeliti celostno ter težiti k sintezi. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do nobene od predloženih listin ni opredelilo, čeprav je iz dokaznega sklepa razvidno, da sta pravdni stranki vložili večje število dokaznih listin (samo tožeča stranka 1697 prilog).

13.Zahteva po enakem varstvu pravic, ki izhaja iz 22. člena Ustave RS in se mora odražati tudi v dokaznem postopku, še ne pomeni, da ima pravdna stranka pravico do izvedbe prav vseh dokazov, ki jih predlaga. Že zgoraj je pojasnjeno, da v primeru, ko sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. O obstoju kršitve pravice do enakega varstva pravic v postopku zato ni mogoče sklepati zgolj na podlagi okoliščine, ali je sodišče izvedlo prav vse predlagane dokaze in se opredelilo do prav vsakega dokaznega predloga, pač pa je pri tem potrebno upoštevati vse okoliščine primera in celoten tek postopka. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, da je bilo že iz izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev in zato ni izvedlo ostalih dokaznih predlogov, iz celotnega teka postopka pa ni mogoče sklepati, da tožeči stranki ni bil zagotovljen pošten dokazni postopek.

14.Zaradi načela ekonomičnosti in pospešitve postopka (prvi odstavek 11. člena ZPP) v primeru, ko sodišče ne ugotovi enega izmed elementov odškodninske terjatve, ni potrebno ugotavljati še drugih in v zvezi s tem izvajati dokazov. Ker tožeča stranka ni dokazala protipravnosti kot ene od kumulativno določenih predpostavk odškodninske odgovornosti, se sodišču prve stopnje s preostalimi predpostavkami ni bilo potrebno ukvarjati, še manj v zvezi s tem izvajati dokaze (zaslišanje prič, angažiranje izvedenca). V primeru zavrnjenih dokaznih predlogov gre (predvsem) za vprašanje uporabe sodnikovega pooblastila glede izvedbe dokazov, vprašanje dokazne ocene do tedaj izvedenih dokazov (8. člen ZPP) in tako v končni posledici za vprašanje dejanskega stanja, ne pa za absolutno bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP kot to zmotno zatrjuje tožeča stranka.

15.Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Za tako kršitev torej gre (poleg primerov, ko sodba vsebuje nerazumljiv ali protisloven izrek in primerov nasprotja med izrekom in obrazložitvijo) v primeru pomanjkanja sleherne obrazložitve o odločilnih dejstvih, nejasnosti in nerazumljivosti obrazložitve ali protislovij v obrazložitvi, zaradi česar sodbe objektivno sploh ni mogoče preizkusiti. Če je ob pravni kvalifikaciji, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje, sodba razumljiva, logična in zadostno obrazložena, te kršitve ni.

16.Po stališču višjega sodišča se je sodišče prve stopnje z vidika pravne kvalifikacije, ki jo je sprejelo, zadostno opredelilo do vseh dejstev, pomembnih za odločitev. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti (kar je glavni kriterij kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), saj vsebuje medsebojno skladne razloge o odločilnih dejstvih. Tožeča stranka je v tožbi izrecno navedla, da je v tej zadevi ključna zloraba postopka izdaje gradbenega dovoljenja, da pa ne glede na to podaja navedbe tudi glede ostalih pravnih postopkov, saj ti služijo razjasnitvi dejanskega stanja, predvsem dokazovanju naklepa toženih strank. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje v okviru presoje, ali je podana protipravnost ravnanja toženk, pravilno izpostavilo predvsem postopek pridobitve gradbenega dovoljenja (kar je poudarilo v 16. točki obrazložitve), do ostalih postopkov pa se ni izrecno opredeljevalo (niti ni bilo tega dolžno storiti, upoštevajoč, da je tožeča stranka z njimi dokazovala naklep). Bistveno je, da jih ni spregledalo, kar izhaja iz 19. točke obrazložitve, ne glede na to, da je primeroma navedena le tožba na ugotovitev priposestvovanja služnosti vej rdečelistne bukve.

17.Sodišče ni dolžno posebej odgovoriti na vsak razlog stranke, pač pa le na tiste, ki so dovolj argumentirani, če niso očitno neutemeljeni in če za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nerelevantni. Po zaključku višjega sodišča je sodišče prve stopnje svojo nalogo opravilo, saj ni potrebno, da je odgovor na razloge stranke izrecen, če je iz drugih delov obrazložitve razvidno, da se je sodišče seznanilo z njenimi argumenti in da jih je obravnavalo.

18.Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče prve stopnje z njimi seznanilo, do tistih, ki jih je štelo za bistvene, pa tudi opredelilo, zato ne drži pritožbeni očitek, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Zgolj dejstvo, da se tožeča stranka ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje oziroma kot pravno relevantna šteje dejstva, ki v obravnavani zadevi to niso, pa ne pomeni, da izpodbijana sodba ni obrazložena.

19.V skladu s 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP je bistvena kršitev določb postopka podana, če o odločilnih dejstvih obstoji nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pri t.i. razlogu protispisnosti gre za napako tehnične narave, ki je posledica napačnega postopka prenosa tistega, kar je zapisano v listini, zapisniku ali prepisu, v obrazložitev sodbe. Če protislovje ni posledica gole "operacije prenosa" podatka iz spisa v sodbo, pač pa je rezultat sodniškega vrednotenja (dokazne ocene), ne gre za bistveno postopkovno kršitev protispisnosti, pač pa za vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja. Vse konkretne graje, ki jih v zvezi s tem podaja pritožba, se nanašajo na dokazno presojo oziroma zaključke, ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi izvedenih dokazov in ne predstavljajo zatrjevanega nasprotja med vsebino listin in razlogi sodbe.

1.V zvezi z zatrjevanim odklonom od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (ki je tožeča stranka v pritožbi ni citirala), da je bila v dokazne namene uporabljena listina, ki ni izvedensko mnenje, višje sodišče pojasnjuje: pravna mnenja niso dokaz, ampak del navedb stranke. Tako je tudi v tem postopku. Sodišče prve stopnje se na posamezna mnenja, ki jih navaja pritožba, ni sklicevalo kot na dokaz, pač pa je (v izpodbijani sodbi primeroma našteta) mnenja upoštevalo kot del navedb tožene stranke v zvezi z zatrjevanji, da ni šlo niti za očitno neutemeljene niti za napačno uporabljene postopke, saj so temeljili na mnenjih, ki so jih za toženo stranko, ki je gradnji nasprotovala, izdelali različni izvedenci oziroma pravni strokovnjaki. To iz 18. in 19. točke izpodbijane sodbe izrecno izhaja: sodišče prve stopnje je pojasnilo, da druga toženka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni podajala zgolj pavšalnih navedb, pač pa je svoje navedbe opirala na mnenje izvedenke. Isto velja glede tožbe na ugotovitev priposestvovanja služnosti vej rdečelistne bukve, ki jo je utemeljevala na zanjo ugodnem strokovnem mnenju prof. dr. C. C. Predhodna pridobitev mnenj (četudi na njihovi podlagi tožena stranka v postopkih ni uspela) zato nikakor ne more kazati na dodaten naklep tožene stranke, kako svojim protipravnim ravnanjem podati legitimno obliko, kot ji to očita tožeča stranka. Višje sodišče ne pritrjuje pritožbenemu očitku, da je šlo za očitno neutemeljeno oziroma objestno pravdanje. Tak očitek bi bil utemeljen kvečjemu v obratnem primeru: če bi tožena stranka sprožala postopke z uveljavljanjem pavšalnih navedb in ugovorov, ki ne bi bili podprti s pravno ali dejansko podlago in ki ne bi temeljili na nobenih strokovnih mnenjih in izračunih.

Zmotna uporaba materialnega prava ter nepopolna in napačna ugotovitev dejanskega stanja

2.Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka postopkov, v katerih je nasprotovala izdaji gradbenega dovoljenja, ni začela s pavšalnimi navedbami in brez utemeljitve. Višje sodišče tej presoji pritrjuje, saj ni šlo za vsebinsko prazne postopke, nasprotno, druga toženka je navedbe opirala na strokovna mnenja, na podlagi katerih je utemeljevala in izkazovala, da bo obsežna gradnja na sosednji nepremičnini negativno vplivala tudi na nepremičnine v njeni lasti. Prav tako ni mogoče govoriti o tem, da bi druga toženka postopke za izdajo gradbenega dovoljenja uporabila za namen, ki ni tisti, zaradi katerega je bil postopek ustanovljen. Bistvo postopka izdaje gradbenega dovoljenja je prav v tem, da omogoči lastnikom sosednje nepremičnine zaščito njihove nepremičnine pred negativnimi vplivi bodoče gradnje ter v varovanju njihovih interesov. Postopek izdaje gradbenega dovoljenja ni le formalnost za investitorja, pač pa lastnikom sosednje nepremičnine daje različne pravice (do obveščenosti, vpogleda v dokumentacijo, pravico do pripomb oziroma ugovorov, pravico do varstva pred škodo ...). Gre za uravnoteženje pravice investitorja do gradnje in pravice sosedov do zaščite svojih interesov. Ena od temeljih pravic lastnikov nepremičnin je, da skušajo negativne vplive v čim večji meri omejiti, prav slednje pa jim omogoča institut udeležbe v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. S postopki, ki jih v tem postopku problematizira tožeča stranka, je tožena stranka zato po zaključku višjega sodišča zasledovala legitimen cilj, to pa je varovati lasten pravni položaj.

3.Tožeča stranka v pritožbi ponavlja, da je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja odločanje o predlogu za prekinitev postopka, ki ga je 10. 12. 2018 vložila tožena stranka, izdajo gradbenega dovoljenja podaljšalo za več kot mesec dni. Višje sodišče temu ne pritrjuje. Četudi tak predlog sam po sebi lahko pomeni zastoj v postopku, pa je v obravnavanem primeru do dejanskega zastoja prišlo že bistveno prej, in sicer zaradi tega, ker je tožeča stranka 25. 4. 2018 vložila nepopolno vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja in bila v postopku zato večkrat pozvana na dopolnitev, kar je razvidno iz odločbe Ministrstva za okolje in prostor (v nadaljevanju: MOP) številka 35108-38/2019/5 z dne 23. 4. 2019. Iz citirane odločbe MOP izhaja, da je organ prve stopnje z dopisom z dne 3. 5. 2018 investitorko pozval k predložitvi dokazila o pravici graditi za zemljišča s parcelno številko 2372/2, 2372/3 in 2711/1 k.o. ... oziroma da uredi ugotovljene neskladnosti v zvezi s parcelami št. 2372/2 in 2372/3, za kateri je bilo ugotovljeno, da ne obstajata. V nadaljevanju je organ prve stopnje ugotavljal skladnost nameravane gradnje z določili prostorskega akta ter investitorko z dopisom z dne 3. 7. 2018 seznanil z ugotovitvami, da PGD ni izdelan v skladu z določili prostorskega akta. Na tej podlagi je investitorka 13. 7. 2018 predlagala združitev postopkov za B., 7. 8. 2018 pa vsebinsko spremenila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja. Tudi ta (nova) zahteva je bila pomanjkljiva in nejasna, in sicer do te mere, da jo je upravni organ (ponovno) z dopisom z dne 20. 8. 2018 pozval na dopolnitev, kar je investitorka storila 5. 9. 2018. 28. 9. 2018, ko je druga toženka podala predlog za priznanje statusa stranskega udeleženca, je iz razlogov na strani tožeče stranke nastala že večmesečna zamuda pri izdaji gradbenega dovoljenja. Tožeča stranka je nato ugovarjala tudi pravnemu interesu druge toženke za udeležbo, čemur upravni organ ni sledil in je drugi toženki 7. 11. 2018 priznal lastnost stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. 5. 3. 2019 je bilo izdano gradbeno dovoljenje številka 351-920/2018-67, razlog, zaradi katerega je bilo kasneje odpravljeno, pa je bil v napačni uporabi Zakona o graditvi objektov (ZGO) namesto novega Gradbenega zakona (GZ). Četudi se druga toženka v svoji (dovoljeni) pritožbi zoper gradbeno dovoljenje na to ni sklicevala, pa je to s stališča njenega pritožbenega uspeha nerelevantno. Ker MOP njene pritožbe ni vsebinsko obravnaval, tudi ni mogoč očitek, da je pritožbo vložila iz očitno neutemeljenih razlogov. Dejstvo je, da je bila s pritožbo uspešna, do odprave prvotnega gradbenega dovoljenja pa sploh ne bi prišlo, če bi tožeča stranka ne vlagala nepopolnih zahtev za izdajo gradbenega dovoljenja in nato 7. 8. 2018 vložila še novo zahtevo, s katero se je nameravana gradnja spremenila v svojem bistvu. Iz citirane odločbe MOP je tudi razvidno, da je do spremembe prišlo iz razloga, ker je bilo ugotovljeno, da gradnja, predvidena po prvotni vlogi, ni skladna z določili prostorskega akta, vloga z dne 7. 8. 2018 pa ni bila nepopolna le v smislu popravkov in uskladitve PGD, ampak tudi v delu, da so se spremenila zemljišča nameravane gradnje, glede katerih pravica graditi ni bila izkazana.

4.Upoštevajoč opisani potek dogodkov je zato neutemeljeno pritožbeno stališče, da je (v pritožbi izrecno izpostavljeno) odločanje o prekinitvi postopka za izdajo gradbenega dovoljenja postopek podaljšalo za več kot mesec dni. Če tožeča stranka toženi očita, da bi se kot prava vešča stranka morala zavedati in poznati materialnopravna in procesna določila (ter posledično ne sprožati (tudi) neutemeljenih postopkov), velja to tudi zanjo: v kolikor bi bil 25. 4. 2018 vložen popoln predlog za izdajo gradbenega dovoljenja, ki ga ne bi bilo potrebno večkrat dopolnjevati, in nato 7. 8. 2018 zahtevek spremenjen do te mere, da je bil obravnavan kot nov zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja, do zamude roka za vložitev zahteve po starem ZGO sploh ne bi prišlo, s tem pa tudi ne do odprave prvotnega gradbenega dovoljenja in zatrjevane zamude, za katero naj bi bila po stališču tožeče stranke odgovorna tožena stranka.

5.Glede podaljševanja roka za izdajo gradbenega dovoljenja, za katerega naj bi bila izključno odgovorna tožena stranka, višje sodišče na podlagi listine Študija izvedljivosti - D. PROJEKT - v centru ... iz januarja 2020 ugotavlja, da je v njej pričetek gradnje predviden najkasneje za maj 2020. Kot izhaja iz navedb tožeče stranke v postopku na prvi stopnji, je začela z izgradnjo (gradbenimi deli za izgradnjo kompleksa B.) 29. 5. 2020. To pomeni, da je gradila tako, kot je predvidevala, in ne glede na to, da takrat gradbeno dovoljenje sploh še ni bilo pravnomočno. (Tudi) zato se kot neutemeljen izkaže pritožbeni očitek toženi stranki, da je odgovorna za podaljševanje roka za izdajo pravnomočnega gradbenega dovoljenja, saj (ne)pravnomočnost le - tega očitno v ničemer ni vplivala na pričetek izgradnje.

6.Pritožba kot eno pomembnejših ovir za postopek izdaje gradbenega dovoljenja izpostavlja tudi postopek določitve nujne poti N 618/2018, ki naj bi predstavljal kršitev izvensodne poravnave, sklenjene med prvotoženko in singularnim pravnim prednikom tožeče stranke. Zaradi tega je tožeča stranka zoper prvotoženko uvedla arbitražni postopek, posledica katerega je bil umik predloga za ustanovitev nujne poti. Tožeča stranka toženi v zvezi s postopkom določitve nujne poti očita, da je samo mesec kasneje vnovič vložila vsebinsko skoraj identičen predlog za določitev nujen poti (N 768/2019), s katerim prav tako ni bila uspešna. Višje sodišče pritožbenim očitkom tudi v tem delu ne sledi, saj na podlagi tožbenih (in nadaljnjih) navedb ugotavlja, da trditve tožeče stranke o (vsebinsko) identičnih predlogih ne držijo: predmet prvega postopka za določitev nujne poti (in umika) so bile parcele 2639 in 2640 k. o. ..., predmet drugega pa parcela 2631/2, k. o. ...

7.V zvezi s sklicevanjem tožeče stranke na odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 1591/2019, v kateri naj bi sodišče prepoznalo ravnanje tožene stranke, in sicer, da deluje očitno na način, da zlorablja procesne pravice, višje sodišče ugotavlja: navedena sodna odločba je bila s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 714/2021 z dne 7. 3. 2023 delno spremenjena iz razloga, ker je sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi nepravilno zavrglo tožbeni zahtevek, (namesto pravilno: tožbe). Višje sodišče tudi ni pritrdilo (subjektivni) oceni sodišča prve stopnje, da je vprašanje, ki je bilo sporno v navedeni zadevi, trivialno in je odgovor nanj prav takšen: trivialen. V nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje je višje sodišče poudarilo, da je odgovor na vprašanje, ki ga je bilo treba rešiti (koga pogodba zavezuje in koga ne) sicer jasen, vsekakor pa ni trivialen v smislu nepomembnosti, vsebinske praznosti, obrabljenosti ali malovrednosti, kot pojem trivialen opredeljujejo Slovar slovenskega knjižnega jezika, slovenski Pravopis in Sinonimni slovar.

8.Nepravilno je tudi pritožbeno stališče, da je v sodni odločbi VIII Pg 1591/2019 ugotovljeno, da toženki delujeta očitno na način, da zlorabljata procesne pravice. Kaj takega iz navedene odločbe (19. točka, stran 8. odločbe, na katero se tožeča stranka v pritožbi izrecno sklicuje) ne izhaja niti posredno. Sodišče prve stopnje je argumente tožeče stranke (v tej zadevi tožene stranke) ocenilo kot neutemeljene ter posledično tožbeni zahtevek zavrnilo, očitkov o zlorabi pravic pa vsebinsko ni obravnavalo, pač pa jih je obravnavalo zgolj kot tezi nasprotne stranke, da gre za sostorilstvo pri zlorabi pravic. Tožeča stranka v pritožbi zatrjuje stališče sodišča, ki v omenjeni zadevi ni bilo podano (in sicer, da je sodišče že pravnomočno prepoznalo ravnanje tožene stranke kot zlorabo procesnih pravic). Citiran poudarek ni stališče sodišča, kar je jasno razbrati iz celotnega konteksta obrazložitve, poleg tega pa so ugotovitve, ki se nanašajo na morebitno zlorabo pravic, zapisane v pogoji obliki. Tudi sicer se je sodišče prve stopnje do tega opredeljevalo (le) v okviru ugotavljanja pravnega interesa, glede katerega je višje sodišče v odločbi I Cpg 714/2021 izrecno navedlo, da ni bilo potrebno, da se je sodišče prve stopnje sploh izrekalo o tem.

Sklepno:

9.Ustavna procesna jamstva (pravica do izjave - 22. člen Ustave RS, pravica do sodnega varstva - 23. člen Ustave RS, pravica do pravnega sredstva - 25. člen Ustave RS) spadajo med človekove pravice, zaradi česar je potrebna restriktivna razlaga zlorabe procesnih pravic. Odškodninske odgovornosti zaradi neupravičenega pravdanja načeloma ni mogoče izključiti. Odškodninska obveznost stranke zaradi vložitve tožbe je lahko podana predvsem takrat, kadar škoda izvira iz očitno neutemeljenega ali objestnega pravdanja ali kadar stranka zlorabi postopek za drugačen namen, ker ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugi stranki škoduje. V takem primeru torej lahko gre za nedopustno ravnanje kot enega od elementov odškodninske obveznosti iz 131. člena OZ. Sicer pa vlaganje tožb pomeni le uresničevanje pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS zaradi obrambe svojih pravic.² Zloraba procesnih pravic je lahko povzročena le naklepoma. Stranka se mora zavedati, da izvršuje svojo pravico v nasprotju z njenim namenom,³ zavedati se torej mora protipravnosti svojega procesnega ravnanja, pa kljub temu tako ravna.

10.Tožeča stranka v pritožbi načelno soglaša s splošno ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je strankina pravica, da sproža tudi neutemeljene postopke, šteje pa, da je to nenavadno, če to počne prava vešča oseba. Toda zgolj zaradi tega še ni mogoče govoriti o protipravnosti; nasprotno, očitek o nenavadnem ravnanju bi lahko veljal tudi zanjo. Kot je bilo opozorjeno že zgoraj, v primeru, da bi tožeča stranka kot investitor, specializiran za gradnjo objektov, 25. 4. 2018 vložila popoln predlog za izdajo gradbenega dovoljenja, ki ga ne bi bilo potrebno večkrat dopolnjevati, in nato 7. 8. 2018 zahtevek spremenila do te mere, da je bil obravnavan kot nov zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja (pri čemer je bil tudi ta pomanjkljiv in nejasen), do zamude roka za vložitev popolne zahteve po starem ZGO sploh ne bi prišlo, s tem tudi ne do odprave prvotnega gradbenega dovoljenja, posledično pa tudi ne do zatrjevane zamude, ki naj bi se odrazila v finančnem stanju tožeče stranke in za katerega naj bi bila po zatrjevanju tožeče stranke izključno odgovorna tožena stranka.

11.Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji tudi izrecno navajala, da ji je druga toženka s svojimi dejanji v postopku izdaje gradbenega dovoljenja v obdobju od 10. 12. 2019 do 11. 5. 2021 povzročila škodo, ker ni mogla pridobiti namenskega bančnega posojila za financiranje izgradnje. Vsi za tožečo stranko sporni postopki so bili sproženi v letih 2018 in 2019, zaradi česar niso mogli vplivati na oškodovanje v zatrjevanem obdobju. Če pa tožeča stranka toženi očita, ker je v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja uporabila vsa dovoljena pravna sredstva za zaščito svojih interesov, zaradi tega še ni izkazana protipravnost njenega ravnanja, ne glede na to, da je tožeča stranka pravnomočno gradbeno dovoljenje dobila kasneje, kot je predvidevala oziroma pričakovala.

12.Pravno naziranje tožeče stranke, za kakršno se zavzema v tem postopku, po zaključku višjega sodišča pomeni nedopustno omejitev pravice do pravnega sredstva in sodnega varstva: pomeni namreč, da lahko (vsak) začetek postopka, katerega uspeh ni vnaprej zagotovljen, predstavlja protipravno ravnanje. To je v očitnem nasprotju z ustavno pravico do sodnega in pravnega varstva, zato sprožitev posameznega postopka ali vložitev tožbe, katere uspeh ni že vnaprej zagotovljen, ne more predstavljati protipravnega ravnanja. Sklepanje, da bi moral biti uspeh že pred vložitvijo tožbe jasen, pomeni očiten poseg v to pravico.⁴

Posledica takega ravnanja je lahko zgolj stroškovna, sama zase pa ne more pomeniti protipravnosti ravnanja. Pojma protipravnosti tudi ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih stranka ni bila uspešna ali je bil njen zahtevek zavrnjen. Vsakdo, ki je v kakršnemkoli postopku v celoti izgubil, ex post ni vložil utemeljene tožbe; grožnja z odškodninsko odgovornostjo za vložitev tožbe zaradi nasprotnih stališč druge stranke pa pomeni nedopustno omejitev z Ustavo zagotovljene pravice do sodnega varstva.

V obravnavanem primeru tudi ni mogoče govoriti o navideznem izvrševanju pravice, saj v ravnanju tožene stranke ni mogoče zaznati izključnega in očitnega namena, da škoduje tožeči stranki ali da svoje pravice izvršuje s takim namenom. Postopkov, ki jih tožeča stranka ocenjuje kot zlorabo pravic, se je tožena stranka posluževala zaradi zaščite svoje nepremičnine pred negativnimi vplivi bodoče gradnje ter zaradi legitimnega cilja, to je varovati lasten pravni položaj. Tudi, če s postopki ni bila uspešna, zaradi tega še ni podana protipravnost njenega ravnanja. Še manj je mogoče govoriti, da je izvrševala pravice prek tiste meje, ki je v kakovostno enakem obsegu tudi tožeči stranki dopuščala, da uresničuje pravice, ki ji pripadajo.

Višje sodišče je s tem odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožeča stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve Sodišče prve stopnje je v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke je odpadel, ker ji ni priglasila. Odgovor na pritožbo tožene stranke ni prispeval k odločitvi o pritožbi in je bil v tem smislu nepotreben (prim. prvi odstavek 155. člena ZPP), zato tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Zahtevek po nasprotni tožbi

Višje sodišče pojasnjuje, da bo zaradi jasnosti obrazložitve tožečo stranko po nasprotni tožbi (toženo stranko po tožbi) poimenovalo tožena stranka ter toženo stranko po nasprotni tožbi (tožečo stranko po tožbi) tožeča stranka.

V postopku po nasprotni tožbi tožena stranka zahteva ugotovitev, da vtoževana terjatev ne obstaja, razlog za to pa naj bi bilo dejstvo, da tožeča stranka vtoževane terjatve v lastnih poslovnih knjigah ne omenja in ne izkazuje. V bilancah tožeče stranke bi po stališču tožene stranke morala biti terjatev evidentirana vsaj izvenbilančno, bodisi kot pogojna terjatev bodisi kot rezervacija zunaj bilance. Sodišče prve stopnje je nasprotni tožbeni zahtevek zavrnilo z nosilnimi razlogi, da slovenski računovodski standardi v točki 5.13. določajo, da se terjatev v knjigovodskih razvidih in bilanci stanja pripozna kot sredstvo, če jo organizacija obvladuje in ji omogoča doseganje gospodarskih koristi, povezanih z njo, in je mogoče njeno izvirno vrednost zanesljivo izmeriti. Glede na to, da tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uveljavlja odškodninski zahtevek, pri katerem mora dokazati obstoj vseh elementov odškodninske odgovornosti, ni mogoče govoriti o tem, da bi tožeča stranka kot podjetje terjatev obvladovala, saj je končna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka odvisna od presoje sodišča, prav tako pa višine ni mogoče zanesljivo izmeriti. O terjatvi, priznani kot sredstvu v knjigovodskih razvidih in bilanci bi bilo po zaključku sodišča prve stopnje mogoče govoriti le v primeru, da bi tožeča stranka že razpolagala s pravnomočno sodno odločbo, s katero bi sodišče njenemu tožbenemu zahtevku vsaj delno ugodilo.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je tožeča stranka z lastnimi ravnanji, iz katerih se da zanesljivo sklepati o njeni resni in svobodni volji, v poslovnih knjigah priznala, da terjatev tožeče stranke po tožbi VIII Pg 420/2020 v višini 10.795.339,25 EUR z zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2020 proti nerazdelno prvi in drugi toženki ne obstaja. Verjetnost nastanka več kot 50 % in izpostavljenost v nominalnem znesku tožbenega zahtevka, ki ju zatrjuje tožeča stranka, je zelo visokega materialnega pomena za bilanco stanja in bi morala biti vključena v računovodske izkaze. Tožeča stranka bi tožbeni zahtevek morala opredeliti v poslovnih knjigah kot pogojna sredstva. Za računovodsko obveznost evidentiranja in bilanciranja zadostuje že verjetnost izterljivosti in zmožnost zanesljive izmere terjatve, za njihovo upoštevanje v računovodstvu pa ne obstaja pogoj, da so terjatve pravnomočno potrjene s pravnomočno sodbo.

Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Materialno pravno zmotno je pritožbeno stališče, da je terjatve, ki še niso opredeljene ne po temelju ne po višini, potrebno prikazati v poslovnih knjigah. Prav tako ne pritrjuje stališču, da bi morala tožeča stranka glede na verjetnost nastanka terjatve, ki je večja od 50 % in velikega nominalnega zneska, le - to vključiti v računovodske izkaze. Ne pritrjuje pa niti trditvam o konkludentnih ravnanjih direktorjev tožeče stranke, s katerimi naj bi priznavali, da terjatev ne obstoji.

Terjatve se v knjigovodskih razvidih in bilanci stanja lahko pripoznavajo in odpravljajo. Postavke bilance stanja pa ne predstavljajo gotovosti, da posamezna terjatev obstoji, ampak temeljijo na verjetnosti, da terjatev obstoji. Umestitev terjatve v računovodske izkaze, podaja predloga zaključnega računa in njegov sprejem, ne pomenijo ravnanj, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da dolžnik priznava obstoj dolga niti da priznava (ali nepriznava) obstoj terjatve. Računovodski izkazi ne utrjujejo in izkazujejo temelja in obstoja (ali neobstoja) neke terjatve, saj je obstoj terjatve odvisen od dokazanega temelja zahtevka (v primeru, da je ta sporen, se (če sploh) dokaže šele v sodnem postopku). Zato tudi ne more pomeniti konkludentnih ravnanj, kot to trdi tožena stranka. Iz navedenih ravnanj je mogoče sklepati le, da so podatki, na podlagi katerih so sestavljeni računovodski izkazi, usklajeni s stanjem v poslovnih knjigah. Zato je zmoten zaključek tožene stranke o tem, da navedbe v poslovnih izkazih pomenijo izjavo volje direktorjev o tem, da ni prišlo do nobene škode in posledično odškodninska odgovornost ne obstaja. Takšna stališča so opredeljena tudi v Slovenskih računovodskih standardih (SRS): terjatve se v knjigovodskih razvidih in bilanci stanja pripozna kot sredstvo, če a) jo organizacija obvladuje in ji omogoča doseganje gospodarskih koristi, povezanih z njo; in b) je mogoče njeno izvirno vrednost zanesljivo izmeriti (točka 5.13.). Vtoževana terjatev ni ne pogodbena, ne terjatev, ki bi izvirala iz verodostojne listine ali izvršilnega naslova, pač pa odškodninska terjatev. Zato ni izpolnjena b) predpostavka iz zgoraj navedene točke SRS, to je, da je mogoče vrednost terjatve zanesljivo izmeriti, torej, da je višina terjatve jasno določena na podlagi objektivnih in preverljivih podatkov in jo je mogoče izmeriti brez večjih negotovosti. O temelju in višini vtoževane terjatve bi bilo mogoče govoriti le (in ko bi bilo) o njej pravnomočno odločeno s sodbo (ali vsaj z delno sodbo), saj niti temelj niti višina vtoževane odškodninske terjatve nista izkazana in ne moreta biti izkazana drugače kot s pravnomočno sodno odločbo.

Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na nasprotno tožbo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

-------------------------------

1Prim. 9. točko obrazložitve odločbe US RS, opr. št. Up 373/97-15 z dne 22. 2. 2001 in 2. točka obrazložitve sklepa US RS opr. št. Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003.

2Prim. VSRS Sodba III Ips 34/2018 z dne 12. 4. 2019.

3Prim. VSRS Sklep III Ips 114/2014 z dne 29. 3. 2016.

4VSRS Sodba III Ips 34/2018 z dne 12. 4. 2019.

5Prim. VSL Sodba I Cpg 672/2017 z dne 9. 1. 2018.

6Prim. VSRS Sodba III Ips 21/2022 z dne 15. 2. 2023.