Jedro

Državna tožilka je na glavni obravnavi v celoti umaknila eno od dejanj iz obtožnega predloga. Če bi po obtožbi ne šlo za nadaljevano kaznivo dejanje, bi bilo sodišče zaradi tožilkinega delnega umika obtožbe v tem delu dolžno izdati zavrnilno sodbo. Ker gre pri konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja za fikcijo, da je bilo storjeno le eno kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje o predmetu obtožbe odločilo z le eno sodbo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 800 eurov sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Piranu je obsojenega K. F. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku (poneverba, točka I.a izreka) in po petem v zvezi s prvim odstavkom (neupravičena uporaba tujega premoženja, točka I.b izreka) 209. člena Kazenskega zakonika-1 (v nadaljevanju KZ-1) ter storitve nadaljevanega kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Na podlagi 57. člena KZ-1 je sodišče obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje poneverbe na podlagi prvega odstavka 209. člena KZ-1 določilo kazen enega leta in dveh mesecev zapora, za kaznivo dejanje neupravičene uporabe tujega premoženja na podlagi petega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 209. člena KZ-1 kazen štirih mesecev zapora in za kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin na podlagi prvega odstavka 240. člena KZ-1 kazen šestih mesecev zapora. Na podlagi 53. člena KZ-1 je sodišče obsojencu določilo enotno kazen enega leta in enajst mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja, in pod posebnim pogojem, da oškodovancu v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe vrne premoženjsko korist v znesku 16.059,64 eura. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče oškodovanca s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je sodišče obsojencu naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. ter 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso. Višje sodišče v Kopru je pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano prvostopenjsko sodbo zaradi kršitve 4. točke 372. člena ZKP spremenilo tudi po uradni dolžnosti. Kaznivi dejanji poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja je po uradni dolžnosti pravno opredelilo kot kaznivi dejanji zatajitve po prvem odstavku 215. člena KZ. Odločbo o kazenski sankciji je spremenilo tako, da je za kaznivo dejanje zatajitve pod točko I.a izreka določilo kazen enega leta zapora in za kaznivo dejanje zatajitve pod točko I.b izreka kazen treh mesecev zapora. Določeno enotno kazen je nato znižalo na eno leto in šest mesecev zapora. V delu, v katerem je višje sodišče pritožbi ugodilo, je odločilo, da se kot posebni pogoj v pogojni obsodbi določi le povrnitev premoženjske koristi v višini 15.417,93 eura, ki jo je obsojenec dolžan oškodovancu plačati v enem letu. V ostalem delu je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer iz razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva ni utemeljena. Kršitev 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj sodišče ne bi popolnoma rešilo predmeta obtožbe, ko glede dejanja, za katerega je državna tožilka obtožbo umaknila, ni izdalo zavrnilne sodbe, ni podana. Na ta očitek je odgovorilo že višje sodišče v 5. točki svoje sodbe. Pri nadaljevanem kaznivem dejanju gre namreč za eno kaznivo dejanje in o enem kaznivem dejanju ni mogoče odločiti z dvema sodbama. Nadalje očitek zagovornika, da sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje potrebne obrazložitve, ker se le posplošeno sklicuje na številne dokumente in listine, predstavlja uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa ni konkretizirana in je ni mogoče preizkusiti. Ob tem zagovornik še navaja, da je obsojenec glede dogovora o izplačilu neto plače izpolnjeval sklep sindikalne konference, ter da je ravnanje sodišča nezakonito, pri čemer opozarja na konvencijsko določbo in navaja, da za sindikalno delovanje določbe o gospodarskih družbah ne veljajo. S temi navedbami zagovornik uveljavlja svojo oceno dokazov in s tem razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati. Izpodbijani sodbi vsebujeta glede odločilnih dejstev vse potrebne razloge. Višje sodišče se je opredelilo do vseh zatrjevanih kršitev v pritožbi.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki sta se o njem izjavila. Zagovornik in obsojenec sta v izjavi ponovila navedbe iz vložene zahteve za varstvo zakonitosti, pri čemer se je obsojenec dodatno opredelil do zatrjevanih kršitev, zlasti do kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

B.

5. Zagovornik z zahtevo uveljavlja kršitev iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče prve stopnje v obravnavani kazenski zadevi ni v celoti rešilo predmeta obtožbe. Po stališču zagovornika bi moralo sodišče za kaznivo dejanje, glede katerega je državna tožilka obtožbo umaknila, izdati zavrnilo sodbo. Opozarja, da je stališče višjega sodišča, da se glede dejanj, ki jih tožilec umakne oziroma izpusti iz sklopa nadaljevanega kaznivega dejanja, zavrnilna sodba ne izda, napačno. V 1. točki 357. člena ZKP je določeno, da sodišče obtožbo zavrne, če tožilec v času od začetka do konca glavne obravnave obtožbo umakne. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru državna tožilka na glavni obravnavi dne 20. 9. 2013 ob spremembi obtožbe v celoti umaknila dejanje pod točko I.b obtožnega predloga. Če bi po obtožbi ne šlo za nadaljevano kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1, bi bilo sodišče zaradi tožilkinega delnega umika obtožbe v tem delu dolžno izdati zavrnilno sodbo. Ker gre pri konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja za fikcijo, da je bilo storjeno le eno kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje o predmetu obtožbe odločilo z le eno sodbo. Zato navedbi zagovornika, da je stališče višjega sodišča iz 5. točke obrazložitve sodbe, ko je presodilo, da se o enem kaznivem dejanju ne more odločiti z dvema različnima vrstama sodb, v obravnavanem primeru z obsodilno in zavrnilno sodbo, napačno in v nasprotju z naravo nadaljevanega kaznivega dejanja, ni mogoče pritrditi. Kršitev iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

6. Prvi odstavek 424. člena ZKP določa, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svojo zahtevi. Kot je Vrhovno sodišče presodilo že v zadevi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008, je dolžnost sodišča preizkušati obstoj le tistih kršitev zakona, ki jih uveljavlja vložnik, to pa je mogoče le, če je očitek kršitve jasen in določen. Dispozitivnost strankam nalaga, čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti posebej ni predpisana, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik ima torej odgovornost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasni oziroma utemelji. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je torej pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo.

7. Zagovornik sodišču prve stopnje očita, da je na glavni obravnavi izvedlo veliko število dokazov, ni pa napravilo dokazne ocene. Sodišče predvsem ni izvedlo dokaznih predlogov oziroma upoštevalo dokazov, ki jih je obramba predlagala v korist obsojenca in ki naj bi bili razvidni iz obširnega obsojenčevega zagovora. Zagovornik v zahtevi ni navedel, katerih dokaznih predlogov obrambe sodišče ni izvedlo oziroma katerih izvedenih dokazov sodišče ni upoštevalo. Navedel je zgolj, da se je glede presoje višine plače, do katere je bil obsojenec upravičen, oprlo na mnenje sodnega izvedenca in sodbe, ki jih je izdalo sodišče v pravdnem postopku, medtem ko sodišče ni izvedlo dokaznega predloga o obstoju sklepa sindikalne konference iz leta 2005 in njegove vsebine. Da bi obramba podala predlog za izvedbo navedenega dokaza, s katerim bi se sicer dokazovalo, da navedeni dokaz sploh obstaja, iz spisovnega gradiva ni razvidno. Posledično sodišče pravice obrambe do izvedbe predlaganega dokaza sploh ni moglo kršiti. Četudi bi navedeni zapisnik obstajal, pa obsojenec v svoji izjavi navaja, da je bil neto znesek njegove plače določen na podlagi Statuta Sindikata ... Slovenije in kolektivne pogodbe. Navedena pravna akta ter obsojenčevo pogodbo o zaposlitvi in pravnomočno sodbo iz delovnega spora pa je pri izračunu plače in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, do katerih je bil obsojenec upravičen, pri izdelavi izvedenskega mnenja upošteval tudi sodni izvedenec. Sodišču pa dejstev, ki so že dokazana, ni treba nadalje ugotavljati, zato kršitev pravice do obrambe tudi iz tega razloga ni podana.

8. Z opozarjanjem na 1. člen Konvencije MOD št. 95 o zaščiti plač in z navedbami, da sindikat ne deluje na področju vodenja gospodarskih družb, da sindikalni akti od vodstva sindikata ne zahtevajo posebnega strokovnega znanja za vodenje računovodskih opravil ter da je bil v obravnavanem primeru računovodski servis dolžan od sindikata zahtevati dopolnitev dokumentacije in njeno uskladitev z veljavnimi predpisi, zagovornik izraža svoje nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje. Zahteve za varstvo zakonitosti pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zahtevo za varstvo zakonitosti je namreč mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe.

9. Obsojenec se je v svoji izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke opredelil tudi do zatrjevane kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da je izrek sodbe nesmiseln in nerazumljiv ter sam s seboj v nasprotju, vendar navedenega očitka z ničimer ne pojasni, zato ga Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti. Obsojenec tudi navaja, da je v sodbi precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku. Vendar obsojenec v svoji izjavi tudi teh nasprotij z ničimer ne pojasni. Obsojenec namreč zgolj navaja, o čem je priča L. F. izpovedala na glavni obravnavi, ne pojasni pa, v čem je nasprotje med njeno izpovedbo in razlogi v sodbi sodišča. Na podlagi zgolj splošnih navedb o kršitvi iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Obsojenec z ostalimi navedbami v svoji izjavi, in sicer, da bi moralo sodišče v odločilnih dejstvih dokazovati zatajitev sindikalni organizaciji in ne pravnim osebam, ki nimajo odgovornosti po statutarnem delovanju sindikata in niso pristojne razlagati sindikalnih aktov ali odločati v imenu sindikata, izpodbija dejanske zaključke nižjih sodišč, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno. Sodišči sta glede kaznivega dejanja zatajitve v nasprotju z navedbami obsojenca ugotovili, da je obsojenec navedeno kaznivo dejanje storil na škodo Sindikata ... Slovenije. Nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa obsojenec uveljavlja tudi z navedbami o zakonitosti plačila parkirnine na letališču Brnik in hotela v Ženevi ter o zakonitosti povrnitve stroškov za plačilo cestnine.

10. Zagovornik v zahtevi uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona (1. točka prvega odstavka 420. člena ZKP), a zahteve v tem delu ne konkretizira, zato je Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

C.

11. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se zahteva sklicuje, zahteva pa je vložena tudi zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja in zapletenosti postopka.