Jedro

Iz toženkinih ugovornih trditev izhaja, da je tožnico opozorila na bistvene nevarnosti kredita, tudi na okoliščino, da lahko valutno tveganje, ki navzgor ni omejeno, pomembno vpliva na njeno plačilno sposobnost. Ker gre za trditve, diametralno nasprotne trditvam tožnice, bi moralo sodišče prve stopnje toženki omogočiti, da jih dokaže. Posebej zato, ker je na njej (trditveno in) dokazno breme o izpolnjeni pojasnilni dolžnosti, opravljeni s profesionalno skrbnostjo. Šele izvedba predlaganega dokaza bi omogočala presojo, ali je tožnica razumela (oziroma ni razumela) razsežnost(i) prevzetega valutnega tveganja.

Izrek

I.Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sklep z dne 31. 5. 2024 v izpodbijanem delu (II. točki izreka) potrdi.

II.Pritožbi tožene stranke se ugodi, sklep z dne 8. 10. 2024 se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožnica je kot kreditojemalka s toženko leta 2007 sklenila kreditno pogodbo, na podlagi katere ji je toženka dala kredit v višini 123.115 CHF, ki se ga je zavezala vrniti v CHF v 300 zaporednih mesečnih obrokih. S tožbo uveljavlja ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in izbris hipoteke, vknjižene v korist toženke zaradi zavarovanja njene terjatve.¹ Med postopkom je predlagala zavarovanje nedenarne terjatve z začasno odredbo.

2.Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 31. 5. 2024 izdalo začasno odredbo zaradi zavarovanja nedenarne terjatve, s katero je začasno, do pravnomočnega zaključka postopka, zadržalo učinkovanje kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve (I. točka izreka). Zavrnilo pa je tožničin predlog, da se toženki, pod grožnjo denarne kazni, prepove razpolaganje s terjatvami, izterjava terjatev v izvršilnem postopku ali uveljavljanje kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev (II. točka izreka). S sklepom z dne 8. 10. 2024 je toženkin ugovor zoper začasno odredbo zavrnilo.

3.Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sklepa z dne 31. 5. 2024 zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve ustavnih pravic (iz 14. in 22. člena Ustave RS). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe tudi v ostalem delu. Trdi, da zgolj z zadržanjem učinkovanja pravnih poslov, ki predstavljajo izvršilni naslov, ne bi bilo mogoče doseči namena zavarovanja. Sklep o začasni odredbi, izdan v pravdnem postopku, ima učinek sklepa o izvršbi. Predlog za izdajo začasne odredbe mora zato vsebovati dejanje, ki se dolžniku nalaga, in sredstvo izvršbe, s katerim se bo začasna odredba realizirala. V primeru, ko je toženki naložena prepoved določenega ravnanja, mora sklep o začasni odredbi vsebovati tudi določilo o denarni kazni za primer kršitve prepovedi. Če bi toženka zoper tožnico predlagala izvršbo, bi se tožnica lahko upirala le z ugovorom v izvršilnem postopku, ki nima suspenzivnega učinka, ne bi pa mogla doseči prisilne izvršitve začasne odredbe.

4.Toženka se zoper sklep o ugovoru pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.² Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru zoper začasno odredbo ugodi, začasno odredbo razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, oziroma podredno, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

4.Zatrjuje zmotnost stališča, da pogoj reverzibilnosti ni relevanten pogoj za izdajo regulacijske začasne odredbe. Sodišče se napačno ni ukvarjalo z vprašanjem izključitve uporabe Direktive.³ Zahteva po predstavitvi "črnega scenarija" je pretirana. Tožnica, ki je univerzitetna diplomirana ekonomistka, je izpovedala, da ji je bilo prikazano preteklo gibanje tečaja, da je preračun obveznosti iz CHF v EUR osnovna matematika in da od leta 2020 plačuje kreditne obveznosti s pologi v CHF. Sodišče ni tehtalo, katera od strank je za svoje trditve predložila prepričljivejše dokaze. Napačen sklep o neopravljeni pojasnilni dolžnosti je posledica nepopolne dokazne ocene. Toženka je predlagala zaslišanje bančne uslužbenke A. A., ki je sodelovala pri sklepanju obravnavane kreditne pogodbe. Izvedba dokaza ne bi bistveno zavlekla odločanja o ugovoru. Ker začasna odredba že učinkuje, je položaj tožnice že zavarovan. Nepravilna je dokazna ocena izpovedi prič B. B., C. C., D. D. in E. E. Njihove skladne izpovedi, da so komitentom prikazali možnost znatne spremembe, omogočajo (verjeten) zaključek, da je tudi A. A. izpolnila pojasnilno dolžnost. Če pa bi sodišče menilo, da so njihove izpovedi različne, bi bil to dodaten razlog za njeno zaslišanje. Četudi toženka ni pričakovala znatnih tečajnih sprememb, to ne pomeni, da njeni uslužbenci komitentov niso opozarjali na možnost takšnih sprememb. Sodišče toženki ni verjelo, da ni pričakovala znatnih tečajnih sprememb, hkrati pa je to trditev uporabilo kot argument za ugotovitev, da njeni uslužbenci komitentom niso podali ustreznih opozoril.

4.Tožnica ni podala navedb, ki bi omogočale presojo, da bi imelo nadaljnje plačevanje anuitet zanjo težko popravljive posledice. Njeno preživljanje glede na razpoložljive dohodke ni ogroženo. Tožnica ni izkazala preplačila v višini 16.764,69 EUR. Neutemeljeno je njeno pričakovanje, da bo vrnila le glavnico kredita, ne pa tudi ustreznega nadomestila (koristi) od prejetega kredita. Regulacijske začasne odredbe ni mogoče izdati na podlagi 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ⁴ . Gre za "izjemo od izjeme", te pa je treba razlagati restriktivno. Tožnica, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme, ni izkazala obstoja te predpostavke.

5.Toženka v odgovoru na tožničino pritožbo predlaga njeno zavrnitev, enako predlaga tožnica v odgovoru na toženkino pritožbo.

6.Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženke pa je utemeljena.

O pritožbi tožnice

7.Po 273. členu ZIZ sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Kar pomeni, da sodišče ne izda začasne odredbe, ki presega namen zavarovanja. Tudi po splošnem načelu sorazmernosti⁵ se v pravico ene stranke ne poseže v večji meri, kot je to potrebno za varstvo pravice druge stranke.

8.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je namen zavarovanja, kot ga zahteva pravo EU (Direktiva in sodba SEU C-287/226), ki je v zagotovitvi polnega učinka končne meritorne odločitve, dosežen že z začasnim zadržanjem učinkovanja sporne kreditne pogodbe. Na podlagi tega ukrepa tožnici do pravnomočnega zaključka tega postopka ne bo treba plačevati obrokov kredita. Ker je s takim ukrepom že (začasno) vzpostavljen pravni in dejanski položaj, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo⁷ , je šteti, da bi bila prepoved razpolaganja s terjatvami, izterjave ali uveljavljanja kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev, pod grožnjo denarne kazni za primer kršitve prepovedi, prekomeren (nesorazmeren) poseg v toženkino ustavno pravico do sodnega varstva^.8

9.Če bi toženka razpolagala s terjatvami ali jih v okviru izvajanja svoje ustavne pravice do sodnega varstva (ki jo lahko omejita le Ustava RS ali zakon, ne pa tudi začasna odredba)⁹ poskušala izterjati v izvršilnem postopku, ima tožnica že na podlagi izdane začasne odredbe na voljo zadostne, zakonsko predvidene procesne varovalke (možnost ugovora, odloga izvršbe ali nasprotne izvršbe).

10.Sklep o zavarovanju ima učinek sklepa o izvršbi (268. člen ZIZ). Pritožnica pravilno opozarja, da je sestavni del sklepa o izvršbi za izterjavo nedenarne terjatve po 227. in 226. členu ZIZ tudi izrek denarne kazni za primer kršitve naloženega ravnanja, vendar ob tem zanemari, da je sama predlagala izdajo dveh začasnih odredb in da je le v zvezi z drugo, po vsebini prepovedno začasno odredbo, kot sredstvo zavarovanja predlagala denarno kazen.¹⁰ Poleg tega za zavarovanje oblikovalnega zahtevka že po naravi stvari ni potreben izrek denarne kazni - zadržanje učinkovanja nastopi že s samo začasno odredbo, ne glede na voljo in ravnanje toženke.

11.Ker niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep z dne 31. 5. 2024 v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP, v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

O pritožbi toženke

12.Prvi in osnovni pogoj za ohranitev izdane začasne odredbe v veljavi je verjeten obstoj nedenarne terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Pravno podlago za presojo o verjetnosti terjatve predstavljajo določbe ZPotK,¹¹ ZVPot¹² ter temeljna načela OZ¹³ , ki jih je treba razlagati evroskladno v luči minimalne harmonizacije, kot to določata Direktiva in sodna praksa SEU. Dogovor o kreditu v tuji valuti sodi med pogodbene pogoje iz prvega odstavka 22. člena ZVPot. Sankcija ničnosti je predpisana za pogodbene pogoje, ki bi bili do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot). Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; ali - nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja (prvi odstavek 24. člena ZVPot). Izhodišče presoje nepoštenosti obravnavanega pogodbenega pogoja je, da je banka, ki ima profesionalno védenje in izkušnje glede prevzetih tveganj, v razmerju do povprečnega potrošnika, za katerega se (po evropskem pravu) domneva, da se ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja, v veliki informacijski premoči. Enakopravnost v položajih naj se zato vzpostavi z informacijsko oziroma pojasnilno obveznostjo banke (kar je dobra vera v postopkovnem smislu). Neopravljena pojasnilna dolžnost banke pomeni ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), kar vodi k presoji o nepoštenosti pogodbenega pogoja in ničnosti kreditne pogodbe.

13.V sklepu o začasni odredbi je bila presoja, da je verjetnost terjatve izkazana, oprta na navedbe tožnice, da je toženka ni informirala o tem, kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivala zelo velika depreciacija EUR, da ji je bil kredit v CHF predstavljen kot zelo ugoden in da ji je toženka zagotovila, da ni pričakovati večjih tečajnih nihanj. Tožnica je navedbe potrdila ob zaslišanju, ko je tudi povedala, da ji je toženka predstavila, da prevzema minimalno tveganje. V ugovornem postopku je sodišče prve stopnje ponovno presojalo verjetno izkazanost terjatve, tokrat tudi na podlagi ugovornih navedb in prepisov zvočnih posnetkov zaslišanj toženkinih bančnih uslužbencev (iz drugih pravd), ter ugotovilo enako: na podlagi prejetih opozoril se tožnica kot povprečna potrošnica, ki prejema dohodke v EUR, ni mogla zavedati, da so valutna razmerja povsem nestabilna (nepredvidljiva, nenapovedljiva), da so nihanja lahko zelo visoka, in da v dolgoročnem pogodbenem razmerju do tega lahko kadarkoli dejansko pride.

14.Sodišče prve stopnje je ocenilo, da v tej fazi postopka (še) ni potrebno zaslišanje bančne uslužbenke, ki je sodelovala pri sklenitvi sporne kreditne pogodbe, ker že razpoložljivo procesno gradivo omogoča odločitev o ugovoru. Pritožnica utemeljeno opozarja na napačnost te postopkovne odločitve. V postopku zavarovanja se dejstva ugotavljajo s stopnjo verjetnosti.¹⁴ Odločitev je lahko sprejeta brez naroka (29. a člen ZIZ), na podlagi krajšega dokaznega postopka in posledično krajše (nepopolne) dokazne ocene. Vendar mora sodišče v okviru skrbi za enakovredno obravnavo strank paziti, da ne bi bila katera od njiju zaradi neizčrpane dokazne ponudbe procesno prikrajšana. Presoja, ali je neko dejstvo šteti za (ne)dokazano, mora temeljiti na dokaznih standardih, ki so za obe stranki enaki. Osnovno dokazno izhodišče je, da nosi stranka dokazno breme glede dejstev, ki so ji v korist (dejstev, ki utemeljujejo njene zahtevke ali ugovore).

15.Toženka je v ugovornem postopku trdila, da je njena bančna uslužbenka A. A. tožnici ponudila kredit v CHF in EUR (za oba je pripravila informativni izračun), ter da je bilo tožnici ob sklenitvi pogodbe pojasnjeno, da je kredit v CHF povezan s tveganjem zaradi gibanja tečaja valutnega para CHF/EUR, da gibanja tečaja ni mogoče napovedati in da se lahko zaradi rasti tečaja njena kreditna obveznost (obrok in glavnica) znatno poveča. Iz toženkinih ugovornih trditev izhaja, da je tožnico opozorila na bistvene nevarnosti kredita, tudi na okoliščino, da lahko valutno tveganje, ki navzgor ni omejeno, pomembno vpliva na njeno plačilno sposobnost. Ker gre za trditve, diametralno nasprotne trditvam tožnice, bi moralo sodišče prve stopnje toženki omogočiti, da jih dokaže. Posebej zato, ker je na njej (trditveno in) dokazno breme o izpolnjeni pojasnilni dolžnosti, opravljeni s profesionalno skrbnostjo. Šele izvedba predlaganega dokaza bi omogočala presojo, ali je tožnica razumela (oziroma ni razumela) razsežnost(i) prevzetega valutnega tveganja. Zaključek o tem, navedbe katere stranke so verjetnejše, bi moralo sodišče prve stopnje sprejeti po izvedbi predlaganega dokaza. Izvedba dokaza z zaslišanjem priče ni zamudna. Ker je bila predlagana v fazi, ko je bil položaj tožnice že zavarovan z začasno odredbo, ni bilo razlogov za hitenje.¹⁵ Razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo neizvedbo dokaza, z vidika strankine pravice do izjave (in njene pravice do učinkovite obrambe v postopku) niso sprejemljivi.

16.Ker je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka zaradi zavrnitve dokaza z zaslišanjem priče, predlagane za potrditev verjetne izkazanosti ugovornih navedb, utemeljen (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sklep z dne 8. 10. 2024 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP, v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ). Pritožbenemu sodišču se posledično ni bilo treba vsebinsko opredeliti do ostalih pritožbenih navedb (prvi odstavek 360. člena ZPP, v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

O pritožbenih stroških

17.Kadar je postopek zavarovanja del pravdnega postopka, so stroški zavarovanja terjatve sestavni del pravdnih stroškov. O pritožbenih stroških bo zato odločeno s končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP, v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

-------------------------------

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 1, 1/2

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 22, 22/1, 22/4, 23, 24, 24/1, 24/1-4

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 29a, 272, 272/1, 272/2, 272/2-3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.