Jedro

Tožnik se kljub izpolnitvi pogojev za predčasno upokojitev v predpisanem roku dveh mesecev ni upokojil, zato ni upravičen do odpravnine po tretjem odstavku 179. člena ZUJF (v višini treh povprečnih plač zaposlenega v RS za pretekle tri mesece oziroma tri zadnje plače zaposlenega, če je to zanj ugodneje), ampak le do odpravnine po prvem odstavku istega člena, to je v višini dveh povprečnih mesečnih plač zaposlenega v RS za pretekle tri mesece oz. dve zadnji mesečni plači zaposlenega, če je to zanj ugodneje.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke in tožene stranke se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe (II. in III. točka izreka) sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni obračunati tožeči stranki odpravnino ob upokojitvi v znesku 6.807,72 EUR, pri čemer je 4.063,00 EUR dolžna izplačati v celoti, od zneska 2.744,72 EUR pa najprej odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v preostalem delu - za glavnico odpravnine v znesku 3.403,78 EUR s pripadajočimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 575,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (II. točka izreka) in posledično tudi zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je potrebno upoštevati, da je bil funkcionar, ne pa javni uslužbenec. Sklicuje se na predložena izhodišča za izvajanje 179. člena in 188. člena ZUJF pristojnih ministrstev, ki jih sodišče očitno ni upoštevalo, ni pa navedlo razloga, zakaj ne, zaradi česar je bistveno kršilo pravila postopka. Sodišče ni upoštevalo, da je bil tožnik funkcionar, zato zanj ne veljajo enaka pravila kot za ostale javne uslužbence. To izhaja tudi iz sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, ki se je izrekla za nepristojno. Za razliko od ostalih javnih uslužbencev, je bil zaposlen za čas trajanja mandata, ki ga je bil dolžan izpeljati v celoti. Res je bil namen ZUJF zagotovitev vzdržnih javnih financ, kar pa ne velja za župane, ki so v ta namen že imeli 4 % znižanje plač. Pri županih ni mogoče doseči spremenjene starostne strukture, kar je po mnenju sodišča namen ZUJF. Upokojitev neposredno pred volitvami bi bila neodgovorno dejanje, volivci pričakujejo odgovorno izvrševanje funkcije celoten 4-leten mandat. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo njegove stroške postopka. Podrejeno predlaga, da se izpodbijani del sodbe razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se pritožuje le zoper odločitev o stroških postopka. Navaja, da ni ugovarjala delu tožbe, ki se nanaša na odpravnino v višini dveh plač. Že s sklepom z dne 10. 3. 2015 je pripoznala, da tožniku odpravnina v tej višini pripada. Tudi sodišče je ugotovilo, da stranki skladno navajata nesporni del odpravnine. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče glede na neuspeh tožnika spremeni odločitev o stroških tako, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

4. Tožena stranka je vložila še odgovor na tožnikovo pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Tudi tožnik je vložil odgovor na pritožbo tožene stranke. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitve določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

8. Bistveno vprašanje spora je, ali je za odmero tožnikove odpravnine ob upokojitvi uporabiti prvi ali tretji odstavek 179. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012 in nasl.). Po prvem odstavku 179. člena ZUJF odpravnina od odhodu v pokoj znaša dve povprečni mesečni plači zaposlenega v RS za pretekle tri mesece oz. dve zadnji mesečni plači zaposlenega, če je to zanj ugodneje. Po tretjem odstavku 179. člena ZUJF pa ne glede na določbo prvega odstavka tega člena zaposlenemu v javnem sektorju ob odhodu v pokoj pripada odpravnina v višini treh povprečnih plač zaposlenega v RS za pretekle tri mesece oziroma tri zadnje plače zaposlenega, če je to zanj ugodneje, če se upokoji v dveh mesecih po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do predčasne ali starostne pokojnine v skladu z določbami Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl.) oziroma s posebnimi predpisi, v katerih je urejena pravica do starostne pokojnine.

9. Med strankama niso bila sporna dejstva, da je tožnik opravljal funkcijo župana tožene stranke od 4. 11. 2010 do 4. 11. 2014, da je nato od 5. 11. 2014 do 4. 2. 2015 prejemal nadomestilo plače po prenehanju mandata župana, z dnem 5. 2. 2015 pa se je predčasno upokojil. 10. Tožena stranka je s sklepom z dne 10. 3. 2015 odločila, da tožniku pripada odpravnina v višini dveh povprečnih mesečnih plač zaposlenega v RS za pretekle tri mesece oziroma dve njegovi zadnji mesečni plači, če je to zanj ugodneje. Izrek sklepa je pravzaprav le prepis prvega odstavka 179. člena ZUJF. Tožnik se je zoper sklep pritožil in se zavzemal za priznanje odpravnine po tretjem odstavku 179. člena ZUJF. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS je pritožbo zavrgla zaradi nepristojnosti po 35. členu Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.), ker je tožnik funkcionar, komisija pa je pristojna le za odločanje o pritožbah javnih uslužbencev. To postopkovno pravilo ni relevantno za odločitev o višini odpravnine, za kar se neutemeljeno zavzema tožnik, ki v pritožbi poudarja predvsem to, da zanj kot funkcionarja ne veljajo enaka pravila kot za ostale javne uslužbence. Vendar tovrstne navedbe za uporabo 179. člena ZUJF niso relevantne.

11. Za presojo upravičenosti do odpravnine po tretjem odstavku 179. člen ZUJF ni relevantno pritožbeno navajanje, da je bil tožnik kot župan tožene stranke zaposlen za določen čas mandata (do 4. 11. 2014), ki ga ni prekinil zaradi odgovornosti do volilcev. Ključno je, da se tožnik kljub izpolnitvi pogojev za predčasno upokojitev (dne 30. 6. 2014) v predpisanem roku dveh mesecev ni upokojil, zato ni upravičen do odpravnine po tretjem odstavku 179. člena ZUJF, ampak le do odpravnine po prvem odstavku istega člena. Okoliščine, povezane z izvajanjem županske funkcije, ne morejo vplivati na drugačno uporabo jasne zakonske določbe. Prav tako tudi ne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na namen in posebnosti ZUJF (zagotavljanje vzdržnih javnih financ, stimuliranje k čimprejšnji upokojitvi, 4 % znižanje plače, cilj spremenjene starostne strukture zaposlenih).

12. Sodišče pri sprejemanju odločitev ni vezano na mnenja ministrstev, s tem da pritožbeno sodišče iz listin, ki jih je tožnik v zvezi s tem predložil pod A11 in A12 ne najde podlage za drugačno materialnopravno razlogovanje, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje. Posledično je neutemeljen očitek postopkovne kršitve, češ da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj stališč iz navedenih listin ni upoštevalo.

13. Pri odločitvi o stroških postopka je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz drugega odstavka 154. člena ZPP, po katerem lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo kot bistveno okoliščino, da je tožnik uspel v 66,67 % in v tem deležu mu je v skladu s postavkami iz Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) tudi priznalo stroške postopka.

14. Pritožba tožene stranke neutemeljeno izpostavlja okoliščine za znižanje tožnikovih stroškov postopka. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo, se upošteva samo potrebne stroške (155. člen ZPP). Čeprav je tožena stranka izdala omenjeni sklep, je z njim pravzaprav zgolj ugotovila podlago iz prvega odstavka 179. člena ZUJF. Sklep ne predstavlja npr. izvršilnega naslova, da bi se s tega vidika presojala (ne)potrebnost pravdnih stroškov. Odpravnina je denarna terjatev, glede katere je dopustno direktno sodno varstvo, kar pomeni, da izdaja sklepa tožene stranke ni bila potrebna. Če tudi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da stranki skladno navajata, v katerem delu odpravnina ni sporna, ta okoliščina nima vpliva na presojo potrebnosti stroškov. Sklep tožene stranke ne pomeni pripoznave terjatve. Tožena stranka ni izrecno pripoznala dela zahtevka. Sploh pa sodba na podlagi pripoznave ne bi imela drugačnih stroškovnih posledic od ugodilne sodbe. Obema vrstama sodb je skupno, da sta izdani v korist tožnika in pomenita neuspeh tožene stranke. Ponavadi je sodba sicer izdana po opravljani obravnavi in izvedenem dokaznem postopku, sodba na podlagi pripoznave pa je posledica disponiranja z zahtevkom. V predmetni zadevi pa je sodišče prve stopnje odločalo celo izven naroka, tako da stroški v zvezi z glavno obravnavo niti niso nastali. Ker tožena stranka tožniku do vložitve tožbe in nato med trajanjem sodnega spora iz naslova odpravnine ni plačala ničesar, torej niti dela odpravnine (v višini dveh plač po prvem odstavku 179. člena ZUJF), je bila vložitev tožbe smiselna in, kot se je pokazalo po končanem postopku pred sodiščem prve stopnje, v 66,67 % tudi utemeljena. Zato je odločitev o stroških postopka pravilna.

15. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi iz pritožb tožeče in tožene stranke, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, se obe pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi izpodbijani del sodbe (II. in II. točka izreka) sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).