Jedro

Tožnice so začele delati pri toženi stranki na podlagi sklepov o razporeditvi, ki jih je izdal direktor tožene stranke. Organizacija, v kateri so bile prej v delovnem razmerju in sedanji delodajalec, nista sklenila sporazuma po 15. členu ZTPDR. Sklepi o prenehanju delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu niso bili izdani.

Tožnice so pri toženi stranki opravljale enaka dela, v istih prostorih in po enakem programu kot prej. Tožnice so začele pri toženi stranki delo opravljati brez prekinitve. Dejavnost prejšnje organizacije je skupaj z delavci prešla na toženo stranko. Zaradi takšnih okoliščin se kljub temu, da sporazum po 15. členu ZTPDR ni bil sklenjen, šteje, da so tožnice bile prevzete na delo po navedeni določbi ZTPDR in imajo zato pravice po 3. alinei prvega odstavka 11. člena SKPG.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni pravna naslednica Tovarne plastičnih in optičnih proizvodov "J.K." O. (v nadaljevanju: JKO), pri kateri so bile tožnice v delovnem razmerju do 5.3.1990, in ki je bila skupaj z avstrijsko firmo H.-B. m.b.H. ustanoviteljica tožene stranke kot družbe z omejeno odgovornostjo. Vendar pa je ugotovilo, da so tožnice dejansko na podlagi 15. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR) prešle na delo k toženi stranki, ker so delale na istih delovnih mestih, po istem programu in v istih prostorih kot prej. Tožnicam je pri JKO prenehalo delovno razmerje 5.3.1990, naslednji dan so začele delati pri toženi stranki. Pri toženi stranki jim je prenehalo delovno razmerje dne 8.1.1996, ker njihovo delo trajno ni bilo potrebno. Sklepov o prenehanju delovnega razmerja JKO organi niso izdali, sporazumi o prenehanju delovnega razmerja niso bili sklenjeni. Tožnice niso podale nobenih izjav. Tožnice so bile iz JKO razporejene k toženi stranki. Zoper sklepe niso ugovarjale. Ker so bile tožnice prevzete na delo k toženi stranki, imajo pravice po 3. alinei prvega odstavka 11. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 39/93, v nadaljevanju: SKPG). Tožena stranka je bila torej po določbi tretjega odstavka 36.f člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR) pri izplačilu odpravnine dolžna upoštevati tudi delovno dobo, ki so jo tožnice dosegle pri JKO. Sodišče je odpravnino prisodilo tudi tožnici A. M., ki se je ponovno zaposlila pri toženi stranki.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z ugotovljenim dejanskim stanjem in pravnim stališčem sodišča prve stopnje. Ugotovilo je še, da je leta 1990 celotna dejavnost JKO skupaj z delavci prešla na toženo stranko. Tožnice so bile brez prekinitve prevzete na delo k toženi stranki.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V njej je skoraj v celoti ponovila pritožbene navedbe. Navajala je, da je pravico do odpravnine uredil ZDR šele leta 1990, tožnice pa so začele delati pri toženi stranki pred začetkom veljavnosti navedenega zakona. Tudi SKPG je začela veljati pozneje, leta 1993, zato sta sodišči odločitvi oprli na napačno pravno podlago. Ker je bilo uporabljeno materialno pravo, ki v času ureditve spornega razmerja ni veljalo, so bile bistveno kršene določbe postopka. JKO in tožena stranka nista sklenili sporazuma o prevzemu delavcev, zato za odločitev ni mogoče uporabiti določbe 15. člena ZTPDR. Nižji sodišči sta kapitalsko povezanost pomešali s pravnim nasledstvom. Podjetje JKO je soustanovitelj tožene stranke, zato ni njegov pravni naslednik. Na ugotavljanje pravic tožnic ne vpliva, da je tožena stranka prevzela od JKO dejavnost in delovna sredstva, na katerih so tožnice delale naprej. Zoper odločbe o delu pri toženi stranki tožnice niso ugovarjale. Tožnica A. M. je s toženo stranko ponovno sklenila delovno razmerje, zato ni bila z ničemer prikrajšana. Nima pravice do odpravnine. Tožena stranka je v prvi vrsti predlagala spremembo obeh sodb in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno njuno razveljavitev.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP/77) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP/77 izrecno določeni.

Revizijsko sodišče na podlagi 386. člena ZPP/77 izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni ugotovilo.

Trditev v reviziji, da bi naj uporaba materialnega prava, ki še ni veljalo v času, ko je tožnicam prenehalo delovno razmerje pri JKO, pomenila bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ni sprejemljiva. Uporaba napačne materialnopravne norme pomeni lahko le zmotno uporabo materialnega prava, ne pa bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Za odločitev o tem, kakšne pravice imajo tožnice v zvezi z odpravnino, je treba uporabiti pravne norme, ki so veljale v času, ko jim je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, ne pa pri JKO. Pravica do odpravnine nastane s prenehanjem delovnega razmerja pri delodajalcu, to je pri toženi stranki, če so za to izpolnjeni v zakonu in kolektivni pogodbi določeni pogoji. Sodišči prve in druge stopnje sta zato uporabili ustrezni zakonski normi (ZTPDR, ZDR), pa tudi ustrezno kolektivno pogodbo (SKPG).

Po določbi 15. člena ZTPDR lahko delavec na podlagi sporazuma organizacij preide na delo v drugo organizacijo, če so za to dani pogoji, ki jih določa zakon. Če delavec preide na delo v drugo organizacijo, ima na podlagi 3. alinee prvega odstavka 11. člena SKPG pravico do odpravnine, kot da njegova zaposlitev ni bila prekinjena. Ima torej pravico do odpravnine, katere višina se določi glede na celotno delovno dobo (pri obeh delodajalcih).

V dokaznem postopku na sodišču prve stopnje je bilo ugotovljeno, da tožnice sklepov o prenehanju delovnega razmerja pri JKO niso prejele. Sporazumi o prenehanju delovnega razmerja niso bili sklenjeni.

Tožnice niso dale nobenih izjav. Na delovna mesta pri toženi stranki so bile razporejene s sklepi direktorja na enaka dela, kot so jih opravljale prej. Delo so opravljale v istih prostorih in po enakem programu kot pred razporeditvijo. Proizvodni obrat JKO je bil ukinjen in v celoti, skupaj z delavci, prenesen na toženo stranko. Delovno razmerje tožnic ni bilo prekinjeno. V dejanskem smislu je torej prišlo do enakega stanja, kot nastane pri prehodu oziroma prevzemu delavca k drugemu delodajalcu. Pri prvem delodajalcu - JKO, je tožnicam delovno razmerje prenehalo, pri drugem delodajalcu (toženi stranki) so sklenile novo delovno razmerje brez prekinitve. Tožena stranka zato ne more uspešno zatrjevati, da tožnice nimajo pravice do takšne odpravnine, kot jo zahtevajo, ker naj bi bilo dovoljeno upoštevati le delovno dobo pri njej, ne pa tudi pri JKO.

Ugovora tožene stranke, da tožnice nimajo pravice do zahtevane odpravnine, ker med njo in JKO ni bil sklenjen sporazum o prevzemu delavcev, ni mogoče sprejeti tudi zaradi načelnih pravnih razlogov. Ravnavje tožene stranke bi bilo, če bi imelo takšne pravne posledice, kot jih zatrjuje tožena stranka, v nasprotju s prepovedjo zlorabe pravic (13. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89, v nadaljevanju: ZOR) in v nasprotju s prepovedjo povzročitve škode (16. člen ZOR), kar pa ni dovoljeno. V kakšnem pravnem razumerju sta (bila) JKO in tožena stranka zaradi ugotovitve, da so bile tožnice prevzete na delo k toženi stranki, za odločitev ni pomembno.

Tudi okoliščina, da tožnice niso ugovarjale zoper sklepe o razporeditvi, kaže, da so brez prekinitve sklenile delovno razmerje pri toženi stranki.

Tožnica A. M. je s tem, da ji je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, na podlagi določb ZTPDR in SKPG pridobila pravico do odpravnine, katere višina je odvisna od dolžine delovne dobe. Na to pridobljeno pravico ne more vplivati dejstvo, da je pozneje ponovno sklenila delovno razmerje z istim delodajalcem.

Revizijsko sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (393. člen ZPP/77).

Določbe ZOR, ZPP/77 in ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo, na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94), kot predpise Republike Slovenije.