Jedro

Tožnikov odhod iz Slovenije avgusta 1991 ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, saj je zapustil Slovenijo pred izbrisom iz navedenega registra in se nato v Slovenijo ni vrnil ter je torej iz Slovenije odsoten več kot 20 let. Tožnik tudi ni izkazal nobene druge okoliščine iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, niti ni izkazal poskusov vračanja v Slovenijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ki jo je tožnik vložil na podlagi 1.člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD). Ugotovil je, da je bil tožnik na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ (SR Črne Gore) in je imel na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, zato bi moral izkazati, da od 23. 12. 1990 dalje v Sloveniji tudi dejansko živi. Na podlagi uradne evidence registra stalnega prebivalstva je bilo ugotovljeno, da je tožniku prenehalo stalno prebivališče v Sloveniji na podlagi odjave stalnega prebivališča dne 12. 10. 1992. Glede na navedbe v tožnikovi izjavi in življenjepis je bilo ugotovljeno, da je tožnik kot pripadnik JLA zapustil Slovenijo avgusta 1991, ker se je odzval pozivu Predsedstva tedanje SFRJ. Odšel je v Šabac in nato nadaljeval službo v vojski Jugoslavije v Podgorici, kjer se je prijavil dne 19. 9. 1992 brez predhodne odjave iz Slovenije. Do vložitve prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje se ni poskušal vrniti v Slovenijo iz razlogov, ker nihče ni preklical seznama t.im. nezaželenih oseb, to pa je pri njem povzročilo sum, da ga lahko vsakdo prime, zapre in maltretira, saj ni bilo amnestije za oficirje nekdanje JLA, niti ni prenehal njihov status „okupatorjev“. Organi Slovenije mu tudi niso garantirali varnosti delovnega mesta in eksistence, odvzeto mu je bilo stanovanje, v katerega je vlagal svoj denar. Glede na navedeno tožnik torej ni izkazal poizkusov vračanja in nadaljevanja življenja v Sloveniji. Imel je tudi možnost, da kot pripadnik JLA prestopi k takratni teritorialni obrambi, česar pa ni storil. Tožnik v postopku ni izkazal, da gre v njegovem primeru za upravičeno odsotnost iz razlogov, kot jih določa 1.č člen ZUSDDD. Tožnik se tudi ni poskušal vrniti v Slovenijo in tu nadaljevati z dejanskim življenjem. Tožnik torej ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, zato tudi ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper uvodoma navedeno odločbo zavrnil. Meni, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje. Slovenijo je zapustil avgusta 1991, ko jo je zapustil skupaj z JLA, ker se je odzval pozivu predsedstva tedanje SFRJ. Po odhodu iz Slovenije je najprej odšel v Šabac, nato pa je nadaljeval službo v vojski Jugoslavije v Podgorici, kjer je dne 19. 9. 1992 prijavil prebivališče, brez predhodne odjave prebivališča v Sloveniji. V Slovenijo se ni več skušal vrniti, saj je bil na seznamu tako imenovanih nezaželenih oseb. Tudi po mnenju drugostopenjskega organa tožnikova odsotnost, ki traja že od avgusta 1991, ni posledica razlogov, določenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD, zato tožnikova odsotnost ni upravičena odsotnost. Tožnik tudi ni vložil vloge za sprejem v državljanstvo RS na podlagi tedanjega Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. V zvezi s pritožbenimi navedbami organ pojasnjuje, da prvi odstavek 1. člena ZUSDDD izdaje dovoljenja za stalno prebivanje ne pogojuje z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in izbris iz tega registra ni določen kot pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, je pa s 1. alinejo tretjega odstavka 1.č člena tega zakona določen kot razlog za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije.

3. Tožnik v tožbi navaja, da se sklicuje na vse v dosedanjem postopku navedene argumente, vztraja pri vseh svojih dosedanjih stališčih in dodatno še navaja, da je bilo z odločbo MNZ z dne 6. 5. 2014 pritožbi zoper prvotno odločbo v tem postopku sicer ugodeno, vendar z napačno interpretacijo ZUSDDD, da je odločitev o prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD povsem neodvisna od (pravnomočne) ugotovitve (ne) izbrisa iz RS. Glede na to, da je prav od tega, ali se na podlagi omenjene določbe ZUSDDD izdaja odločba (ugodilna ali zavrnilna) izbrisanemu ali neizbrisanemu bistveno odvisna vsebina pravic, ki jih z ugodilno odločbo prosilec pridobi (oziroma vsebina njegovih argumentov za ugovarjanje zavrnilni odločbi), je citirano stališče iz odločbe MNZ popolnoma napačno. Dodatno tožbo utemeljuje s tem, da MNZ v svoji odločbi na dolgo in široko razpravlja o nerelevantnih vprašanjih za to zadevo; edinemu v zadevi res spornemu vprašanju pa se popolnoma izogne. Meni, da vsaj sodnikom Upravnega sodišča utemeljevanje tako očitne napačne uporabe materialnega prava ni potrebno.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih stališčih iz odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po določbi 1. člena ZUSDDD je bila omogočena pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tako tistim državljanom drugih republik SFRJ, ki so na dan 23. 12. 1990 imeli na območju RS prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje v Republiki Sloveniji (RS) tudi dejansko živeli, kot tudi tistim državljanom drugih republik, ki niso imeli prijavljenega stalnega prebivališča, so pa na dan 25. 6. 1991 prebivali v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živeli.

7. Po prvem odstavku 1. člena ZUSDDD dejansko življenje v RS po tem zakonu pomeni, da ima posameznik v RS središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in RS obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz RS zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v RS.

8. Po presoji sodišča je upravni organ (tako prvostopenjski kakor tudi drugostopenjski za njim) pravilno ugotovil, da je bil tožnik državljan druge republike nekdanje SFRJ, ki je imel na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče in bi zato moral izkazati, da je od tega dne dalje v RS tudi dejansko živel. 9. Po drugem odstavku 1. č člena citiranega zakona je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti. Po tretjem odstavku istega člena pa je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov: če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; če je oseba zapustila RS, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz RS ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v RS za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oziroma za čas zaposlitve na ladji; če je oseba zapustila RS, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v RS zaradi neizpolnjevanja pogojev in ji je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen; če se oseba ni mogla vrniti v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; če je bila oseba prisilno odstranjena iz RS na podlagi 28. člena Zakona o tujcih ali 50. člena ZTuj, razen če je bila prisilno odstranjena zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali če je bil osebi zavrnjen vstop v RS, razen v primeru, če je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali zaradi razlogov iz prve, druge ali šeste alineje prvega odstavka 9. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz prve, druge, pete ali sedme alineje 10. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz točke d) ali e) prvega odstavka 5. člena Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in sveta z dne 15. 3. 2006 o Zakoniku skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja. Po četrtem odstavku istega člena pa se v primeru, da je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot 5 let, šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti oseba poskušala vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS.

10. Upravni organ se je pri svoji odločitvi oprl na določbo 1. člena ZUSDDD. Pri odločitvi je upošteval tudi okoliščine iz tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD. Po presoji sodišča je odločitev upravnega organa, ob upoštevanju podatkov v spisu, pravilna in zakonita. Sodišče zato skladno z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, temveč se sklicuje na razloge, navedene v prvostopenjski in drugostopenjski odločbi.

11. Po presoji sodišča je upravni organ pravilno ugotovil, da tožnikov odhod iz Slovenije avgusta 1991 ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, saj je tožnik zapustil Slovenijo pred izbrisom iz navedenega registra. Pravilno je ugotovil tudi, da tožnik ni izkazal nobene druge okoliščine iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Prav tako je pravilno ugotovil, da tožnik ni izkazal poskusov vračanja v Slovenijo.

12. Iz ugotovitev upravnega organa izhaja, da je tožnik zapustil Slovenijo avgusta 1991 in se nato v Slovenijo ni vrnil ter je torej iz Slovenije odsoten več kot 20 let. Na podlagi teh ugotovitev je pravilen zaključek upravnega organa, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje in da posledično ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Tožbeni očitek, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, je po presoji sodišča neutemeljen. Sodišče s tem v zvezi sprejema utemeljitev tožene stranke, da prvi odstavek 1. člena ZUSDDD izdaje dovoljenja za stalno prebivanje ne pogojuje z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in da izbris iz tega registra ni določen kot pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, je pa s 1. alinejo tretjega odstavka 1.č člena tega zakona določen kot razlog za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije.

13. Ker je odločitev upravnega organa po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.