Jedro

Ker tožena stranka ni mogla zagotoviti tožniku delovnega razmerja v skladu z določbo 36.a člena ZDR/90 in ker je bil tožnik v skladu s programom razreševanja trajno presežnih delavcev pravilno določen za trajno presežnega delavca, je sklep o prenehanju delovnega razmerja pravilen in zakonit.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavita sklepa tožene stranke z dne 28. 1. 1993 in 10. 3. 1993, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje, in da je tožena stranka dolžna tožniku plačati vse prispevke in davke in mu plačati plačo, ki bi jo prejel, če bi delal v času od 6. 10. 1993 do 18. 5. 2002, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila in mu poravnati pravdne straške, vse v osmih dneh.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodba sodišča druge stopnje zasnovana na neresničnih in ponarejenih dokazih, na prikrivanju resničnih dokazov ter drugih zlorabah prava. Nadalje je revident obširno obrazložil, zakaj je sodba sodišča druge stopnje nezakonita. Na koncu je predlagal, naj Vrhovno sodišče preneha z „uzurpiranjem“ tožnikovih ustavnopravno varovanih pravic do poštenega, pravičnega in nepristranskega sojenja in sodišču svetoval, kako mora razsoditi v sporni zadevi.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

7. Revizijsko sodišče ugotavlja, da revident sicer zatrjuje bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar se očitane kršitve v resnici in v večini primerov nanašajo na ugotovitev dejanskega stanja ali pa na navedbe revizije, katerih namen ni jasen. Z vnašanjem zaničevalnih pridevnikov in prilastkov in drugih očitkov oziroma vrednostnih sodb kot „inkriminiran sodnik“, „fiktivna obravnava“, „sodba je zasnovana na kaznivem dejanju ponareditve uradne listine in zlorabe uradnega položaja“, „sodba prikriva“, „ponarejen zapisnik fiktivne obravnave“ se zadeva zamegli in postane nerazrešljiva v tolikšni meri, da je možno le zaključiti, da revizija v točki 1 formalno sicer zatrjuje, vsebinsko pa sploh ne uveljavlja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Z navedbo o fiktivni obravnavi ni vsebinsko zatrjevana nobena kršitev določb pravdnega postopka, očitek sam pa je v nasprotju z listinami v spisu, še posebej, če upoštevamo dejstvo, da je obravnava (mišljena je bila obravnava 15. 5. 2008) dejansko bila opravljena (v spisu je obravnavni zapisnik), da je iz obravnavnega zapisnika, ki je podpisan od tožene stranke in sodišča razvidno, da se je tožnik ni udeležil, kljub izkazanemu vabilu, da je iz obravnavnega zapisnika razvidno, da so bile na obravnavi prebrane listine v spisu z vlogami in zapisniki predhodnih obravnav, in da je bil sprejet sklep, da se drugi dokazi ne bodo izvajali. Povsem nesprejemljiv je tudi očitek revidenta, ki sodišču očita, da ni upoštevalo njegovega opravičila, da se obravnave ne bo mogel udeležiti, čeprav razlogov za opravičeno odsotnost z obravnave ni z ničemer dokazoval. Sama navedba revidenta, da se obravnave ne bo mogel udeležiti zaradi bolezni, za opravičeno odsotnost z obravnave ne zadošča. Ker se razpisane obravnave brez ustreznega opravičila ni udeležil, revident tudi ne more uveljavljati bistvene kršitve 4. ali 5. člena ZPP. Možnost izjave bi imel, če bi bil prisoten na obravnavi, za uveljavljanje kršitve 4. člena ZPP pa bi moral dokazati, da obravnava ni potekala tako, kot je iz obravnavnega zapisnika razvidno (česar pa ne stori).

8. Ostale točke revizije se nanašajo samo na dejansko stanje ugotovljeno v postopku, kar glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP na more biti revizijski razlog.

9. Sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje ni zmotno uporabilo materialnega prava.

10. Dejanske ugotovitve so, da je tožena stranka zaradi spremenjenih razmer ukinila tako delovno mesto „pravna služba“ kot tudi delovno mesto „direktor splošno kadrovskega sektorja“. Zaradi tega je bilo tožniku kot trajno presežnemu delavcu odpovedano delovno razmerje, ker tožena stranka zanj ni več imela primernega dela. Ugotovljeno je bilo, da je tožena stranka postopek ugotavljanja trajno presežnih(ega) delavcev(a) izpeljala v skladu s tedaj veljavno zakonodajo. Ker tožena stranka tožniku ni mogla zagotoviti delovnega razmerja v skladu z določbo 36.a člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj.) in da je bil v skladu s programom razreševanja trajno presežnih delavcev (35. člen ZDR) revident pravilno ugotovljen kot trajni presežek, je sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 28. 1. 1993, ki ga je izdal direktor in ki ga je potrdil tudi delavski svet, bil pravilen in zakonit. To pa pomeni, da sodišče ni moglo ugoditi revidentovemu tožbenemu zahtevku in razveljaviti izpodbijanih sklepov ter mu priznati pravic iz delovnega razmerja, kot jih je uveljavljal s tožbenim zahtevkom.

11. Zato je revizijsko sodišče revizijo v skladu z določbo 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.